Mogoče se spomnite, kdaj ste prvič slišali za rukolo; jaz se. Takrat je bila to predvsem zelenjava čudnega okusa, ki so jo dajali na pice. Zgodba se je seveda nadaljevala. Okus ni bil več čuden, temveč intenziven, in sčasoma mi je postala všeč. Počasi se je razvedelo, da jo lahko gojite praktično kjerkoli. Šele po več letih sem izvedel, da raste tudi v naravi in da je njeno pravo ime rukvica (Eruca sativa). In seveda so se pojavile tudi industrijske rukole, ki nimajo nikakršnega okusa.
Nato pa smo k sreči našli rukolo tudi v naravi. No ja, pogojno rečeno, našli smo jo v razpoki ob pločniku v Šiški. Rukola je pač zelenjava, ki so jo v času, ko je bil okus pomembnejši od hektarskega donosa, gojili marsikje, nato je gojenje skoraj zamrlo, kar pa ni vplivalo na njeno širjenje v naravi. Od takrat jo najdemo marsikje, na Pašmanu, na poteptanih potkah številnih vrtov ...
Se želite ukvarjati s permakulturo? Nič preprostejšega: na svoj vrt, balkon, okensko polico, ali cvetlični lonček posejte rukolo. Pustite jo, naj obrodi čim več semen in upajte, da se bodo tudi ob potkah v vaši okolici pojavili grmički, kot je ta na fotografiji.
Mogoče se spomnite, kdaj ste prvič slišali za rukolo; jaz se. Takrat je bila to predvsem zelenjava čudnega okusa, ki so jo dajali na pice. Zgodba se je seveda nadaljevala. Okus ni bil več čuden, temveč intenziven, in sčasoma mi je postala všeč. Počasi se je razvedelo, da jo lahko gojite praktično kjerkoli. Šele po več letih sem izvedel, da raste tudi v naravi in da je njeno pravo ime rukvica (Eruca sativa). In seveda so se pojavile tudi industrijske rukole, ki nimajo nikakršnega okusa.
