Si predstavljate, da bi bile v naravi, recimo v gozdu stvari urejeno tako, kot na vrtu: smreke na eni gredici, brlogi na drugi, gobice na tretji, nato bi imeli en pašnik in tako naprej. Vse skupaj lepo v vrstah, hkrati posajeno oziroma zgrajeno in hkrati požeto. Večina ljudi si ne, kljub temu pa ta ista večina v svojih vrtovih in sadovnjakih dela natanko to.
V permakulturi zavestno poskušamo ravno nasprotno. Pri tem se naslanjamo na ducat načel, z upoštevanjem katerih lahko vzpostavimo stabilen sistem. Ta bo kar najbolje uporabil razpoložljive danosti, nam omogočal zadovoljitev najrazličnejših potreb in pa seveda tudi nekaterih želja.
Eno izmed načel je: »Naj vsak element sistema opravlja čim več funkcij« in eden izmed najbolj nazornih elementov v permakulturi je gozdni vrt.
Sam izraz »gozdni vrt« je v permakulturno rabo prišel preko Roberta Harta. Ob pregledu njegovega dela je jasno, da je bilo delo v vrtu le vrh ledene gore. Največ energije je posvetil celostnemu pristopu, vse od raziskave zgodovine gozdnih vrtov, iskanja ustreznih rastlinskih vrst, preko skrbnega načrtovanja, do same saditve in let preizkušanja. Pri tem se je oprl na številne zglede, ki so se pod vplivom tradicije ohranili na vseh celinah, ki niso prekrite z ledom.
Toda najprej: zakaj osnovati gozdni vrt?
Gozdni vrt je sonaraven način vrtnarjenja, oziroma sadjarstva. Vključuje tudi elemente gozdarstva in krajinske arhitekture. Vendar je osnovni namen največkrat pridelava hrane. Dosežemo tudi velik vpliv na mikroklimo, ki nam spomladi in jeseni rastno sezono podaljša do te mere, da mrtvo sezono močno skrajšamo. Po drugi strani pa si lahko omislimo senco, ki nam bo olajšala tudi najbolj vroče poletne dneve. Seveda pa so tu še številne manj očitne koristi, kot sta recimo lepota ali prostor za igrišče.
Ko veste zakaj, je čas, da se posvetite vprašanju »kako«. Osnovna značilnost gozdnega vrta je večslojnost. Večina kmetijstva se odvija v enem sloju, recimo polje pšenice. Vendar lahko na vsaki površini v fazo rodnosti razvijemo več slojev. Senožetni sadovnjaki so tradicionalen primer večslojnosti: v zgornjem sloju imamo sloj drevesnih krošenj, pod njim pa travnik.
Gozdni vrt ima več slojev; visoke tepke, češnje in orehi na primer tvorijo najvišji sloj. Običajne hruške, visokodebelne jablane in višnje tvorijo nekoliko nižji sloj. Visoki grmi kot so leska in nizka drevesa, na primer slive, tvorijo tretjega. Nizki grmi, predvsem raznorazno jagodičje, pa tudi visoka zelišča, tvorijo naslednjega. Osnovni sloj tvorijo zelnate rastline, torej najrazličnejše solate ali zelišča, oziroma majhni grmički kot so borovnice. V naslednjem sloju, ki ga sicer vsi poznamo, vendar je očem skrit, pridelujemo krompir, topinambur ali korenje. Iz naštetih primerov lahko vidimo, da se nekatere rastline po višini lahko raztezajo tudi preko več slojev - in to je osnovna značilnost sloja plezalk.
V vsakem izmed teh slojev boste pridelali manj, kot če bi gojili le enega. Vseh sedem pa vam bo prineslo večji in predvsem bolj raznolik pridelek. In ravno raznolikost, naslednja značilnost gozdnega vrta, je tista, za katero se splača potruditi, saj vas bo s pridelki (in ne samo njimi) oskrbela preko celega leta. Tu lahko pridelate krmne rastline, gorivo, zdravilne rastline, les, zastirko in še marsikaj, za kar vam bo domišljija prišepnila: »Zakaj pa ne«.
V Sloveniji imamo pogosto priložnost začeti, ustvarjati svoj košček raja na zapuščenih, zaraščajočih površinah. V tem primeru najprej dobro raziščite že rastoče rastline. V najvišji sloj narava pogosto umesti orehe - in drevo, ki ga je posejala narava, ima pred drevesom, ki ga še nismo posadili, številne prednosti. Za nekoliko nižji, a še vedno drevesni sloj pogosto najdemo ringloje. Za grmovni sloj je tu črni bezeg ali nekoliko nižji češmin. V zeliščnem sloju največkrat najdemo vso divjo hrano, ki smo jo pripravljeni poskusiti, od dežena do regrata, ali pa številna zelišča, recimo pljučnik in trobentice. Zelo na gosto so zastopane tudi plezalke: hmelj, bljušč, robida; če je tu včasih rastel vinograd, tudi kakšna trta.
Vse te rastline je treba najprej poiskati, vendar pozor: številne rastline se pojavijo le v določenem času leta. Druge so sicer tu vse leto, vendar jih je v določenih letnih časih težko prepoznati ali celo opaziti. Hkrati je potrebno risati natančen načrt, ki bo vseboval predvsem tiste rastline - izbrance, ki jih vidimo tudi v končni sliki. V te izbrance usmerimo svojo energijo.
Naša energija bo goščavo, ki bi jo večina mimoidočih požgala in začela na novo, spremenila v gozdni vrt.
Si želite izvedeti več? Obiščite permakulutno delavnico.
Si predstavljate, da bi bile v naravi, recimo v gozdu stvari urejeno tako, kot na vrtu: smreke na eni gredici, brlogi na drugi, gobice na tretji, nato bi imeli en pašnik in tako naprej. Vse skupaj lepo v vrstah, hkrati posajeno oziroma zgrajeno in hkrati požeto. Večina ljudi si ne, kljub temu pa ta ista večina v svojih vrtovih in sadovnjakih dela natanko to.
Gozdni vrt ima več slojev; visoke tepke, češnje in orehi na primer tvorijo najvišji sloj. Običajne hruške, visokodebelne jablane in višnje tvorijo nekoliko nižji sloj. Visoki grmi kot so leska in nizka drevesa, na primer slive, tvorijo tretjega. Nizki grmi, predvsem raznorazno jagodičje, pa tudi visoka zelišča, tvorijo naslednjega. Osnovni sloj tvorijo zelnate rastline, torej najrazličnejše solate ali zelišča, oziroma majhni grmički kot so borovnice. V naslednjem sloju, ki ga sicer vsi poznamo, vendar je očem skrit, pridelujemo krompir, topinambur ali korenje. Iz naštetih primerov lahko vidimo, da se nekatere rastline po višini lahko raztezajo tudi preko več slojev - in to je osnovna značilnost sloja plezalk.
