Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Narava-Ekonomija-Konferenca-Nagrada

O dogmah ekonomije brez dlake na jeziku petek, 13. september 2013 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Kdo bo plačal zadolževanje naravi? Jakob von Uexkull je ustanovitelj alternativne Nobelove nagrade, imenovane Right Livelihood Award, ki jo vsako leto podeljujejo v švedskem parlamentu. Na julijski konferenci Globalne mreže ekovasi (Global Ecovillage Network) je imel enega otvoritvenih govorov in navdušujoče daljše predavanje, ki se dotika same srčike problemov sodobne ekonomije. Kar sledi, je preplet Uexkullovih besed in mojih razmišljanj ob njih. Nagrada za pravično življenje si prizadeva pomagati Severu najti modrost, ki se sklada z njegovo znanostjo, in pomagati Jugu najti znanost, ki se sklada z njegovo starodavno modrostjo. -- Jakob von Uexkull Tako kot si nekoč moral znati latinščino, da si sploh lahko začel diskusijo z vladajočo cerkveno silo, moramo danes poznati jezik financ, da sploh lahko začnemo pogovor z vladajočimi finančnimi silami, so bile Jakobove začetne besede. Bistvo dialoga se ni spremenilo, je ugotavljal, tako kot so davni učenjaki pred mnogimi stoletji povsem resno razpravljali o tem, koliko angelov je mogoče spraviti na konico šivanke, današnji ekonomski strokovnjaki debatirajo o tem, kako spraviti čim več ekonomske dejavnosti na krhko konico okoljske realnosti – kt da ta nima meja! Ko sem poslušal, kako govori o dogmah ekonomistov, sem ugotavljal, da zaverovanost v ekonomsko blaginjo po slepi veri v eksponenčno rast dejansko ni nič drugačna od dogme duhovne odrešitve po slepi veri v božjo milost. Z dogmatiki je možno komunicirati le, če govorite njihov jezik, posebej če jim moč napihuje aroganco. Toda uspeha si ne obetajte! Kot pravi Sydney Smith: »Nikoli ne poskušajte človeku razumsko izbiti predsodka iz glave. Niso mu ga razumsko ubili v glavo in ga tudi razumsko ni mogoče izbiti.« Von Uexkull je bil pesimističen; dejal je, da so ti, ki zdaj vodijo svet, dobesedno blazni. (Oddelal je mandat poslanca v parlamentu EU, torej govori iz izkušnje.) Oni povsem zares mislijo, da je denar mogoče jesti, je dodal. Raziskave kažejo, da kmetijstvo v Združenem kraljestvu predstavlja le 3% BDP-ja, kar po njihovem mnenju pomeni, da ne izgubimo prav veliko, če kmetijska proizvodnja upade za, recimo, 60%, saj je večina BDP-ja drugje. Kaj drugega to pomeni, kot da bomo jedli denar, ko zmanjka hrane? je bil ciničen Uexkull. Vodilni ekonomisti pišejo resne študije o tem, kako je ekologija (okolje, naravni viri) odvisna in podrejena ekonomiji, ne obratno. Poskušajo razdvojiti rabo virov in rast, vendar to ni mogoče. To norost je preprosto treba ustaviti! Vsa gospodarska rast v zadnjem stoletju temelji na enormni eksternalizaciji stroškov: na zadolževanju od preteklih in prihodnjih generacij – ne le od babic in vnukov, ampak od celotnih ekosistemov. Ne zavedamo se, da vse, kar smo do zdaj dosegli, prihaja z velikim davkom, ki ga bomo enkrat morali plačati ali pa propasti. Zemlje ne podedujemo od svojih prednikov, sposojamo si jo od svojih otrok. -- David Brower Gre za trilijone evrov, ki jih doslej nihče ni obračunal v gospodarskih stroškovnikih. Pravzaprav smo se šli negospodarne »gospodarske« rasti. Nismo se vprašali, kaj pravzaprav raste. Tako je rasla predvsem virtualna, denarna ekonomija na račun brezglavega izčrpavanja neobnovljivih virov in netrajnostne izrabe obnovljivih. Največji problem pri vsem skupaj je daljnosežnost posledic okoljskega bankrota, proti kateremu drvimo. Pri tem bankrotu se ne moremo igrati prisilnih poravnav, stečajev, fiktivnih dokapitalizacij. Okrevanje narave bo, tudi če bi jo ta hip nehali uničevati, trajalo tisočletja. Po najbolj črnih scenarijih bodo pogoji na Zemlji tako ekstremni, da ne bo več mogla podpirati življenja. Finančni dolgovi bankam so malenkost proti dolgovom stopljenim ledenikom in rastočim puščavam. Kako bomo obračunali te dolgove in vso nastalo škodo ter preprečili katastrofo v prihodnosti? Komu sploh zastaviti to vprašanje? Koga pozvati k odgovornosti? Nuja lokalnega protekcionizma Slišati je že pogovore o potrebi po internaliziranju stroškov, ampak pogovorom navkljub stvari še vedno tečejo naprej po starem. Sočasno z vsako dobro idejo in rešitvijo, s katero pridejo na dan ti, ki jim je mar za svet, nastaja na ducate škodljivih idej in rešitev. Eden ključnih vzvodov do prepotrebnih sprememb so zakoni. Spletna stran www.futurepolicy.org nudi primere zakonskih rešitev, ki temeljijo na globoki družbeni etiki in trajnostnem odnosu do okolja. Toda ni dovolj ponujati pozitivne zakone, treba je tudi doseči sprejemanje the zakonov. Lobisti v centrih politične moči se v 80% primerov borijo proti sprejemanju novih zakonov, ki so v nasprotju z interesi njihovih najemnikov, le v 20% primerov pa lobirajo za sprejemanje novih zakonov. Kako zaobiti igre brezvestnih blaznežev in se ograditi pred njihovim mogočnim vplivom? Kako spremeniti pravila igre? Jakob von Uexkull predlaga lokalni protekcionizem. Beseda »protekcionizem« ima negativen prizvok, toda ob sedanjih razsežnostih pritiskov globalnega gospodarstva na regionalne ekosisteme si lahko lokalne skupnosti zagotovijo dolgoročno preživetje le tako, da se zaščitijo pred škodljivimi izdelki, gradnjami, naložbami, odkupi, prevzemi, privatizacijami ipd., ki se skrivajo pod krinko »svobodnega trga«. Svobodni trg ni nič drugega kot mehanizem za protekcijo privilegijev velikih igralcev, natančno definiran na 7000 straneh duhamorne dokumentacije. Če bi šlo res za svobodo trga ob transparentnosti, etiki, odgovornosti do življenja in usmerjenosti k skupni blaginji ljudi, bi bilo dovolj 7 strani. Nesmiselno je govoriti o svobodnem trgu, dokler na vsako tono fosilnih goriv pride več kot 100 dolarjev subvencij. V primerjavi s tem so subvencije zelenim tehnologijam drobiž in je nemogoče dosegati konkurenčnost. Po izračunih Matthiasa Krolla so stroški izgube, ker fosilna goriva sežgemo, namesto da bi jih uporabili za koristnejše namene, 9 milijard dolarjev dnevno. Potrebujemo velik miselni premik in zasuk vprašanja »Koliko stane uporaba obnovljivih virov v primerjavi z neobnovljivimi?« v »Koliko nas stane to, da ne uporabljamo obnovljivih virov in se opiramo predvsem na neobnovljive?« Vprašajmo se, kolikšna je cena tega, da bomo v kratkem času nepovratno skurili! popolnoma vsa razpoložljiva fosilna goriva, ki so nastajala na milijone let. Kako sploh ovrednotiti tako dramatično izgubo, kot je prazen »tank« celotnega planeta? Zagovorniki tranzicije k nizkoogljični družbi spodbujajo, naj uporabimo preostala fosilna goriva na planetu strateško: za razvoj in vzpostavitev energetskih sistemov, ki ne potrebujejo fosilnih goriv; za gradnjo naravnih, trajnih, preprostih bivalnih enot z ničelnim ogljičnim odtisom; za preoblikovanje družbe monokultur v užitno pokrajino, modro urejeno po načelih permakulture; za optimizacijo infrastrukture itd. Toda blazni voditelji očitno ne razumejo razsežnosti problema; niso se pripravljeni odpovedati napihnjenim privilegijem in posedovalne miselnosti. Čigave so zvezde? [Ko se Mali princ sreča s poslovnežem, ga vpraša:] »Kako lahko poseduješ zvezde?« »Čigave pa so?« je poslovnež vprašal razdraženo. »Ne vem. Ne pripadajo nikomur.« »V tem primeru so moje, saj sem prvi, ki se je tega domislil.« »A to zadostuje?« »Seveda. Ko najdeš diamant, ki ne pripada nikomur, je tvoj. Ko odkriješ otok, ki ne pripada nikomur, je tvoj. Ko imaš prvi neko idejo, jo patentiraš: tvoja je. In jaz posedujem zvezde, ker se nihče drug pred menoj ni domislil, da bi jih posedoval.« -- Antoine de Saint-Exupery Do uničevanja lokalnih skupnosti je privedel pisan spekter vzrokov, med katerimi je eden najpomembnejših privatizacija. Ko kot državljan pridete na svet, nimate v praksi nobenih temeljnih pravic, saj je prav vse okoli vas privatizirano. Pravice do temeljnih preživetvenih dobrin morate kupiti ali jih, če imate srečo, podedovati, se pravi jih privatizirati na svoje ime. Zagovorniki privatizacije se sklicujejo na argument, da ljudje s skupno lastnino ne ravnajo vestno. Toda izkušnje kažejo nasprotno: vsaka povezana skupnost, ki skupno lastnino uporablja za pomembne socialne funkcije, natančno regulira to uporabo s strogimi (čeprav neformalnimi) pravili. Noben družbeni sistem ne more preživeti brez skupne zemlje. -- Christopher Alexander V privatizirani družbi, po drugi strani, pride do odtujenosti lastnika od lastnine – predvsem pri najbogatejših, ki lastnine ne uporabljajo, temveč z njo izključno kreirajo kapital. Dejanski uporabniki »lastnine« niso njeni lastniki, so zgolj najemniki! Do tuje posesti se vedejo še mnogo manj vestno kot bi se do funkcionalne skupne lastnine – tu je kapitalizem zašel v isto slepo ulico kot socializem. Najbolj zanikrna stanovanja najdemo v najemniških blokovskih naseljih z odsotnimi lastniki. V vitalnih stanovanjskih skupnostih lahko, prav nasprotno, opazimo izjemen čut in skrbnost do skupne lastnine. V današnji družbi je nepremičninska zakonodaja podrejena filozofiji neoliberalnega kapitalizma, ki temelji na spekulacijah in pridobitništvu. Prostoru kot takemu ne dopušča, da bi bil vrednota sam po sebi. Mora prinašati denar in tako janičariti gospodu Kapitalu v obrestnem dolžniškem sistemu. Že samo strinjanje s takimi pravili igre je zločin. Razumni ljudje vse bolj pozivajo družbo k odgovornosti, k zdravi pameti in osvoboditvi zemlje iz jarma spekulativnega kapitala. Spodbujajo k vzpostavitvi pravnih vzvodov lokalnega protekcionizma, za kar je nujna oživitev zdravih, močnih lokalnih skupnosti, ki živijo na zemlji, od zemlje in za zemljo. Take skupnosti objemajo odgovornosti in dolžnosti do zemlje, do svojega doma čutijo vzajemnost – niso z njim v enosmernem odnosu lastništva, temveč v dvosmernem odnosu pripadnosti. Jakob je podelil z nami lepo zgodbo iz mehiških slumov. Ljudje, ki tam živijo, so si zaradi težkih razmer prisiljeni veliko deliti in si pomagati. Njihova skupnost je povezana in trdna. Slaba stran je, seveda, revščina, zaradi katere je marsikdo izkoristil prvo priložnost, da odide in si v mestu najde službo, denar, stanovanje. Nekateri so celo obogateli. Nazadnje se je zgodilo nekaj, česar ne bi pričakovali: mnogi so se vrnili v slum! Pogrešali so skupnost, odnose, deljenje, ki jih ni mogoče kupiti z denarjem. Nauk zgodbe je, da meje – naj so vsiljene od zunaj ali pa si jih postavijo ljudje sami, ker se zavedajo odgovornosti do svojega bivalnega okolja – krepijo identiteto skupnosti in nudijo več izpolnitve kot brezmejnost materialnega premoženja. Denar sam po sebi ni vrednota, ne prinaša niti delčka varnosti v primerjavi z bogastvom socialnih vezi. Nek bančni investitor je dejal: »Investirajte v prijatelje, kajti nebeška banka nikoli ne bankrotira.« Novim pravilom naproti Sistem, v katerem živimo, je megalomansko kolesje. Nakopal nam je že takšno goro zločinov do prihodnosti, da si noben politik ne upa spregovoriti o njih brez fige v žepu. Raje molčijo in plačilo računa elegantno prestavljajo v nedoločeno prihodnost – skratka stresajo posledice na prihodnje generacije (in upajo, da tega čim dalj časa nihče ne bi opazil). S takšno izmikaško politično držo račun iz minute v minuto strmo narašča. Nad nami visi kot nevihtni oblak, iz katerega se lahko vsak čas usuje debela toča, mi pa ne naredimo ničesar, ker ne čutimo preživetvene odvisnosti od kmetijskih pridelkov. Sanjavo povzemamo prepričanje, da lahko živimo od denarja. Moj dedek je govoril, da enkrat v življenju potrebuješ zdravnika, odvetnika, policista in pridigarja, toda vsak dan, trikrat dnevno potrebuješ kmeta. -- Brenda Schoepp Dejstvo je, da bo ekonomski mamut raje umrl, kot da bi se spremenil. Mamut je že zelo star in bolan, predebel je, da bi se premikal. Toda mi mu namestimo kolesa, motor, dodamo strojevodje in serviserje … postavimo ga na tračnice, da lahko drvi naprej celo mrtev. Kaj drugega je reševanje sedanje ekonomije (bank) kot podaljševanje življenja umirajočemu mamutu ali celo obujanje mamuta od mrtvih? Zato je tudi tako nesramno drago in skregano z zdravo pametjo. Dobro je rekel Jakob von Uexkull, da so tisti, ki vodijo svet, blazni. Celo zdaj, ko se je dogma nenehne rasti, temelj sedanje ekonomije, izkazala za napačno, ko smo si prisiljeni priznati, da ima rast meje, svetovni voditelji pitajo mrtvega mamuta in ga silijo, da bi še naprej rasel in drvel neznano kam … po zgledu ZDA, ki jih je tako lepo opisal Laurence J. Peter: »Amerika je država, ki ne ve, kam gre, je pa odločena na poti do tja postaviti hitrostni rekord.« Pravila igre so v današnji družbi naravnost zmešana, vendar zgolj višanje zavesti ni dovolj. Potrebno je določiti nova pravila, ki nas bodo varovala pred vsemi blazneži, ki ne odstopajo od drvenja. Da bi preživeli kot vitalne skupnosti, kot skrbniki življenja, kot planetni ekosistem, moramo spregledati lastno blaznost, si jo priznati in spremeniti pravila igre. Ne smemo obupati, če tega ne moremo doseči na ravni države. Pravila igre lahko najprej spremenimo v družinah, v lokalni skupnosti, občini. To so nujni majhni koraki, ki utirajo pot zorenju človeške civilizacije kot celote, civilizacije, ki končno zaupa, da zmoremo tudi drugače! Kurt Vonnegut je lepo dejal: »Vse do univerze se nisem učil o drugih kulturah, pa bi se moral že v prvem razredu. Prvček bi moral razumeti: da njegova kultura ni racionalna iznajdba; da obstaja na tisoče drugih kultur, ki jim gre precej dobro; da vse kulture delujejo na podlagi vere in ne na podlagi resnice; da obstajajo mnoge alternative naši družbi. Kulturna relativnost je upravičljiva in privlačna. Prav tako je vir upanja. Pomeni namreč, da nam ni treba nadaljevati to pot, če si tega ne želimo.« Če povrnemo moč lokalnim skupnostim, jih naredimo kmetijsko samooskrbne, politično (samo)zavestne, ekonomsko sposobne, socialno povezane, kulturno razgibane, fizično zdrave, lahko ustavimo brezglavo dirko k rasti in ustvarimo pogoje za družbeno zrelost in odgovornost. Margaret Mead je dejala: »Nikoli ne podvomite, da lahko majhna skupina predanih državljanov spremeni svet. Pravzaprav je to edino, kar ga.« Nara Petrovič Komentarji (3) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog