MEDITACIJA MESECA 20. november – 20. december 2009, Marko Pogačnik
Človeštvu je umetno napihnjen razum prikril dejstvo, kako samo-razdiralen je način našega bivanja na modrem planetu. Vedemo se, kot da naseljujemo mrtev objekt, kos materije, krožeč po neskončnem praznem vesolju. Razum preoblečen v znanstvene, menda logično neoporečne teorije, nam neprestano sugerira, da bi bil naš ljubeč odnos do Matere življenja nesmiseln, da imamo opravka z zastarelimi predstavami otročjih domorodskih kultur.
Seveda tudi »razuma« ne smemo misliti kot neko objektivno, samo po sebi delujočo negativno silo, ki preprečuje, da bi človek ponovno vzljubil svoj planetarni dom. Preveč inteligenten je ta program, ki nas potiska v položaj hkratnih uničevalcev in rešiteljev Zemlje: nismo se pripravljeni odreči svojih zastrupljujočih naprav in hkrati kujemo velike načrte, kako bomo težave pretiranega ogrevanja ozračja umno rešili.
Pri svojem razvoju se človeštvo srečuje z različnimi inteligentnimi silami, od katerih nam vsaka ponuja različne možnosti napredovanja in notranje rasti. Ne da se jih razdeliti na pozitivne in negativne, je pa očitno, da imajo mnoge med njimi razdiralen značaj – morda ga imajo celo vse. Ali prinašajo blagoslov, ali razdor, je pač odvisno od tega, kako vsak posameznik z njimi ravna.
V primeru razuma se nam je vsilila iluzija, da smo odkrili neko čarobno paličico, s katero lahko rešimo vse probleme od zdravljenja preko poljedelstva, filozofije in gospodarstva. Dejstvo pa je, da se pri tem zapletamo v vse večje težave in zanke in da nam končno grozi še samo-uničenje. Verjamem, da smo pri tem naredili eno samcato napako: dovolili smo, da razum na veliko misli, odloča in deluje brez »kontrole« naših čustev in intuicije.
Tako smo se znašli v položaju, ko se karma našega, čeprav nehotenega, uničevanja življenja na planetu nalaga in kopiči do neba. Drugače rečeno, naš dolg do celovitosti življenja (temu se reče karma) skokovito narašča. Zadušili se bomo v njem v obliki množičnih (s stališča razuma!) neozdravljivih bolezni, konfliktov in vojn.
V nasprotju z imperijem odtujenega razumskega sveta, se mnogi posamezniki po svetu trudimo, odplačevati že davno zapadle karmične dolgove človeštva in s svojim, v celovitost bivajočega vpetim delovanjem, poskrbeti za ravnotežje med silami sprejemanja in dajanja.
Vendar se tako zalo napihnjenega karmičnega dolga ne da odplačati zgolj »po položnicah«. Potrebno bo poiskati pomoč »interstelarnih bank«, za katere je značilno zelo preprosto, a s svetlobno hitrostjo učinkovito ime božanske milosti.
Verjamem, da je tudi Gaja, zavest in duša Zemlje, neizčrpen vir božanske milosti in odpuščanja. Predlagana meditacija meseca ima namen, spodbuditi preobrazbo nakopičenih karmičnih dolgov človeštva in s tem tudi lastnega deleža v njih. Nagovarja Mater življenja kot tisto lice Gaje, ki skrbi za dihanje in srečo življenja na površini planeta in je neposredno navzoča v vsem obdajajočim nas stvarstvu.
Poveži se najprej z Materjo življenja. Vsepovsod je navzoča, v rastlinstvu, kristalih in gorah, rekah in oceanih, v organizmu tvojega bitja.
Predstavljaj si, da tej vseobsegajoči ženi gledaš v oči. Vzemi si čas za poglobitev stika z njo in s tem tudi s samim sabo.
Potem s svojimi občutki izreci prošnjo, da nam Gaja, Mati življenja, pomaga predihati naše osebne in skupne karmične dolgove.
Dihaj z njo takole: ko vdihneš, si predstavljaj, da Zemlja hkrati s tvojim vdihom, vdihne kolikor mogoče vsega, kar potrebuje preobrazbe v trebuhu Gaje.
Sledi kratek premor namenjen procesom preobrazbe znotraj.
Potem izdihni in si predstavljaj, da Zemlja hkrati izdihne prečiščene sile in jih razporedi po površini planeta (tudi skozi tvoje telo).
Dihanje nekajkrat ponovi in se potem spet na zgoraj opisan način poveži z Materjo življenja. Ciklus lahko ponoviš.
Človeštvu je umetno napihnjen razum prikril dejstvo, kako samo-razdiralen je način našega bivanja na modrem planetu. Vedemo se, kot da naseljujemo mrtev objekt, kos materije, krožeč po neskončnem praznem vesolju. Razum preoblečen v znanstvene, menda logično neoporečne teorije, nam neprestano sugerira, da bi bil naš ljubeč odnos do Matere življenja nesmiseln, da imamo opravka z zastarelimi predstavami otročjih domorodskih kultur.
