Zablode o času - suženj časa, ali osvobojen le tega?
sobota, 17. september 2011 @ 05:02 CEST
Uporabnik: panefin001
Naši možgani, funkcionirajo v polju časa.
Razum je s svojim spominom na včeraj in projekcijo na jutri, praktično zmeraj znotraj intervalov časa.
Tak čas je psihološki, notranji čas, na osnovi katerega funkcionira razum.
Brez tega faktorja časa, razum ne zna narediti ničesar.
V kolikor se opazujemo čez dan, bomo zlahka uvideli, da razum nenehno ko nekaj počne, želi to dokončati v nekem časovnem obdobju, da meri in štopa in da prav vse kar počne, vsebuje element časa.
V kolikor npr. grem na fakulteto, obstaja neki čas, v katerem ga želim dokončati, ali bi se spodobilo da bi ga, ker tako pravijo drugi.
Ko grem v službo, ko vozim, ko čakam na ljubico ali dragega, da pride…ko čakam na obletnico, rojstni dan, novo leto…vse to se dogaja v časovnem intervalu.
Ta čas, obstaja le znotraj meja razuma.
Ker so možgani zmeraj vpeti v čas, niso sposobni uvideti nekaj, kar ne vsebuje časa.
Na enak način, se ti isti možgani, lotevajo iskanja »višjih stanj zavesti, Boga…ljubezni…«.
Vse je v mejah časa.
Imam nizko zavest in jutri bom imel višjo zavest. Ne vem kaj je to razsvetljenje in jutri, ali čez petdeset let, bom to vedel.
Napet sem in nesrečen, treniral bom in počel bom to, kar mi svetujejo duhovne avtoritete in čez dvajset let bom srečen…
Toda vse kar se dogaja v mejah časa, nujno mora biti nadaljevanje starega, v tem pa ni nobene spremembe.
Sprememba se zgodi, le ko časa ni. Sprememba je stvar trenutnega, ne časovnega.
Vso doseganje ( nekaj sem in drugo želim postati ), se dogaja v polju časa in zato v tem ni novega, ni tega po čem hrepenimo.
Ker so možgani tako narejeni in ker funkcionirajo v časovnem, se ta istim možganom, izmika edino, kar je v resnici živo.
To je sedanjost.
V sedanjost ni časa.
So le spremembe, ki so večne.
Razum žal skladišči te spremembe in potem živi, v polju spomina.
Trenutek, ki mu je bil všeč, ohranja in želi ponavljati, tistega ki mu je povzročal bolečino, pa odriva.
Sedanjost je večnost, ki se večno spreminja.
Do nje, se ne da priti skozi čas.
Čas je potrebno opustiti.
Ali bom povzročal zastoje v vsakdanjem življenju, v kolikor popolnoma opustim ta notranji, psihološki čas?
Ravno obratno je, v kolikor sem v skladu s kronološkim časom, ki ni nič drugega, kot večno spreminjanje vseh situacij, iz trenutka v trenutek, potem zagotovo ne bom zamudil na sestanek ali na vlak…
Povsem nekaj drugega je koristiti čas, ali biti njegov suženj.
V kolikor ga želim preseči, se ga moram osvoboditi, skozi razumevanje omejenosti, le tega.
Notranji čas, je mrtva stvar, mi pa hrepenimo po življenju, a tega nismo zavestni.
Naši možgani, funkcionirajo v polju časa.
