Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Moski-Zdravnik-Pregled

Kako moškega spraviti k zdravniku? ponedeljek, 19. januar 2015 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Moški se otepajo zdravnika kot hudič križa. V ordinacijo jih je mogoče zvleči šele takrat, ko so na »smrtni postelji«. Ko zbolijo, se spremenijo v majhne otroke. To je zadnji sklep ženskih pogovorov, ko beseda nanese na moške in njihov odnos do bolezni.Saj veste, kaj to pomeni. Kot mame majhnih otrok smo se vedno najbolj bale bolezni, saj je to pomenilo slabo počutje za vso družino: neprespanost, otroški jok, rokoborske spretnosti, ko skušaš otroku dati zdravilo, nekajizbirčnosti pri hrani – in veliko samopomilovanja. Nič drugače ni, ko zboli moški. Takrat seprelevimo v njegovo mamo, saj to od nas – po svoje – tudi pričakuje. Še posebno težko je moške prepričati, da bi za svoje zdravje skrbeli tudi preventivno. Nedavno sem svojega moža, ki je lani prekoračil magičnih petdeset let, že sedmič (morda je bilo teh poskusov celo več) zaman prosila, naj vendarle odda vzorec blata za presejalni program zgodnjega odkrivanja raka na debelem črevesu in danki. Ne bojte se sveta tam znotraj!se glasi slogan, ki so ga na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje natisnili na plakate, s katerimi v presejalni program Svit vabijo prav takšne junake, kot je moj mož, ki bi naredil vse, da bi se le izognil čemurkoli, kar vsaj malo spominja na zdravnike, bolnišnice, zdravljenje … Minilo je že več mesecev, odkar so ga s prijaznim pismom povabili, naj izkoristi priložnost in brezplačno naredi nekaj koristnega za svoje zdravje. Dvakrat po dve minuti na stranišču, skok do prve pošte in čakanje na rezultat testa, ki lahko reši življenje. Žal ga nisem prepričala. Takrat. Odpor do vsega, kar diši po medicini, je bil prevelik. »Kaj pa, če bo slučajno pozitivno?« Ko sem razmišljala o svojem možu in o njegovem odnosu do svojega zdravja, sem morala priznati, da ni nič drugačen od soprogov mojih prijateljic– ne glede obiskovanja zdravnika ne glede vedénja med blago virozo z rahlo povišano telesno temperaturo. Ker mi zadeva ni dala miru, poleg tega pa me je ovojnica z vabilom vsak dan znova zbodla v oči, sem se odločila »potipati teren«. Neko popoldne sem ga med pripravljanjem večerje mimogrede vprašala, ali je že razmislil, kdaj bo oddal vzorca, a me je le pogledal s tistim »kaj res moraš?« pogledom, pospremljenim z vzdihom. Ko sem ga opomnila, da ta preprosti test lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo, me je pogledal s še hujšim pogledom in končno nakazal smer odpora.  »Kaj pa, če bo slučajno pozitivno?« »Ja, saj prav to je smisel tega pregleda. Da odkrijejo spremembe, o katerih niti ne veš, da se dogajajo v tvojem telesu in ti strežejo ne le po zdravju, temveč tudi po življenju. To pomeni lažje zdravljenje, hitrejše okrevanje in možnost popolne ozdravitve.« »Pa ne cevi za zalivanje v rit …« »Ampak potem bi moral tudi na kolonoskopijo.«  »Ja, seveda bi moral prej tudi na kolonoskopijo. Tudi nekateri tvoji prijatelji so to verjetno že prestali. Kaj jih res nisi vprašal?  »Kaj ti misliš, da se fantje dobimo na pivu in se začnemo pogovarjati o tem, kateremu od nas je dohtar že porinil cev za zalivanje v rit?«  Zatem sem mu pripravila kratko predavanje o dobrobitih kolonoskopije in o pomenu skrbi za zdravje takrat, ko si še (vsaj na videz) zdrav.Nato sem tvegala in vstopila na še eno prepovedano območje – njeno visočanstvo prostato. Rak prostate je najpogostejši moški rak, zdravniki pa njeno redno pregledovanje svetujejo vsem moškim po 45. letu starosti. Da ne bi niti omenila! Alimogoče mislim, da je homič, da bo dovolil drugemu moškemu s prsti brkljati po svoji zadnjici. Ni govora! Za zdaj še nisem našla pametnega argumenta, s katerim bi mi ga uspelo prepričati, da je njegovo razmišljanje vsaj otročje, če ne celo nespametno, in ga poučila, naj vendarle razmišlja bolj daljnovidno. »Nisem star!« Saj, daljnovidnost. Še zdaj ne morem pozabiti šoka in nejevere na njegovem obrazu, ko je pri okulistu dobil izvid, na katerem je pod kategorijo diagnoza pisalo: »starostna daljnovidnost«. Bolj kot to, da ni več videl, ga je prizadelo to, da je zdravnik presodil, da je star. In kako je sploh prišel do okulista? S težavo – in šele takrat, ko so njegove roke postale prekratke. Ga je pa zabavno opazovati, njega, prvaka v odporu do vsega, kar diši po zdravniškem, kako z očali na nosu prepričuje moške družinske prijatelje, naj vendarle vzamejo v roke njegova očala, preberejo, kaj je na meniju – predvsem pa nehajo zanikati, da potrebujejo bralna očala. Kakšen triumf, ko jih le vzamejo in se na njihovem obrazu zariše navdušenje, brez izjeme pospremljeno z vzklikom: »Ojej, vidim!« »Oči, želim, da bi še dolgo živel!« Od kod torej tak odpor do zdravnikov, če je jasno kot beli dan, da ti lahko že kratek obisk prihrani kopico težav? Nekaj mesecev pozneje, ko smo se znova gnetli pred štedilnikom in kuhali, je za odrešilni preobrat poskrbela – hči. »Oči, želim, da bi še dolgo živel!« Ne vem, od kod je vzela te besede in kaj natanko se je zgodilo, da mu je izpovedala hčerinsko ljubezen, toda čez dva dni sem opazila, da Svitove ovojnice ni bilo več na polici. Ko sem ga pozneje vprašala, zakaj je tako dolgo odlašal, predvsem pa, kaj ga je vendarle prepričalo, da je poslal vzorca in s tem tvegal morebitno bližnje srečanje s »cevjo za zalivanje«, je priznal, da ga je zdramila prav hči in ga opomnila, da k skrbi za otroke spada tudi skrb za svoje zdravje. Tako jepremagal svoj neverjetno globoko zakoreninjen odpor in naredil prvi korak. Nepomembno majhen za človeštvo, vsekakor pa velikanski zanj.  Katere preglede bi moral opraviti vsak moški – in kdaj? Med 20. in 30. letom: splošno zdravstveno stanje (vid, sluh, bezgavke, krvni tlak), priporočljivo je redno vsakoletno cepljenje proti gripi. Med 30. in 40. letom: poleg zgoraj naštetega še meritve maščob in sladkorja v krvi. Med 40. in 50. letom: poleg zgoraj naštetega še pregled prostate pri urologu (PSA-test kot presejalni test ni priporočljiv, saj je lahko lažno pozitiven). Med 50. in 60. letom: poleg zgoraj naštetega še redna udeležba na presejalnem pregledu za zgodnje odkrivanje raka na debelem črevesu in danki (Svit). Po 65. letu: poleg zgoraj naštetega še meritev kostne gostote, cepljenje proti pnevmokoknim okužbam. Osem nasvetov, kako moškega spraviti k zdravniku 1. Preden svetujete obisk pri zdravniku, ga najprej pripravite do tega, da bo začel razmišljati o svojem zdravju. 2. Odkrito mu povejte, da ga imate radi in da si želite, da bi skrbel za svoje zdravje. Navsezadnje bo le z rednimi obiski pri zdravniku in udeležbo v preventivnih programih v odlični formi ne samo on, temveč tudi njegova moškost. 3. Pogovarjajte se z njim o člankih, ki ste jih prebrali o kaki zdravstveni temi, ki bi bila zanj relevantna. 4. Skušajte se upreti skušnjavi, da bi ga prijavili na pregled ali v presejalni program. Namesto tega mu na hladilnik nalepite opomnik. 5. Dopovejte mu, da je vsako zdravstveno težavo laže rešiti, če gremo čim prej k zdravniku. 6. Pomirite ga, da moške pregledujejo tudi zdravnice in da je to zanje nekaj povsem običajnega. Če pa mu je vendarle preveč neprijetno ob misli, da bi ga pregledovala ženska, mu pomagajte poiskati zdravnika. 7. Povejte mu, da zdravnike veže molčečnost, zato bo vse, kar se bo dogajalo v ordinaciji, tam tudi ostalo. 8. Če si upate, lahko svojemu dragemu odprete ta članek (povsem nedolžno) na nočni omarici ali na omarici na stranišču …  Zoran Milivojevič, psihoterapevt: »Moški pričakujejo, da jih med boleznijo žena materinsko neguje« »Ko zboli otrok, denimo zaradi viroze ali česa podobnega, lahko pri njem opazimo psihološko regresijo. To pomeni, da se obnašajo, kot bi bili leto ali dve mlajši. Podobno se lahko ob bolezni odzovejo tudi odrasli, zlasti moški. Znano je, da moški med boleznijo pogosto postanejo panični in pasivni, obenem pa pričakujejo, da jim bo nekdo ves čas nekdo stregel in jih negoval, podobno kot so to počele njihove mame. Ta nekdo je seveda njihova partnerka, od katere pričakujejo, da se jim bo med boleznijo popolnoma posvetila. Četudi sta oba odrasla človeka, se v času bolezni na psihološkiravni vzpostavi odnos med bolnim otrokom in materjo negovalko. Takšna pričakovanja so za žensko pogosto zelo naporna, toda če grobo zavrne psihološke potrebe bolnega partnerja,ji ta utegne zameriti in ji očitati, da ga je »izdala, ko je bil bolan in jo je potreboval«, tovrstna zamera pa je lahko celo vzrok za izgubo zaupanja in lahko celo pokvari njun čustveni odnos.Ko zbolimo, smo ranljivejši, bolj zamerljivi in tudi hitreje užaljeni. Včasih je bolje bolniku dati, kar si želi, ne da bi ob tem zahtevali, naj prevzame odgovornost in se obnaša odraslo. Vsaka ženska se mora sama odločiti, kako bo ravnala in kaj je zanjo pomembnejše: da se drži svojih načel – ali da ohranja dober odnos s partnerjem,« razlaga psihoterapevt. Psihoterapevt dr. Andrej Perko: »Preživetje je v ženskih rokah« Psihoterapevt dr. Perko poudarja, da so slovenski moški bolj samodestruktivni: »Psihološko gledano se moški in ženska osebnostno oblikujeta vsak na svoj način. Pri tem igra pomembno vlogo ne le osebni, individualni razvoj, temveč tudi narodova zgodovina in druge razmere, v katerih se je človek kot del naroda oblikoval.Slovenci smo resda marljivi in pošteni, kot je ugotavljal že Anton Trstenjak. Obenem pa tudi samodestruktivni, kar se kaže v velikem številu alkoholikov in visoki samomorilnosti. To zlasti velja za moške, ki se ob manku »moške« vzgoje, moškega principa, niti ne morejo razviti v prave moške. Gre za fenomen odsotnega očeta in matere, kipri vzgoji prevzame vlogo moža. Tako se moški umikajo v omamo in druge oblike samodestruktivnega vedenja – to se kaže tudi v odnosu do lastnega zdravja.Pri ženskah je dinamika drugačna, saj sov prvi vrsti matere, njihova vloga je podarjati življenje in ga tudi varovati. Njihov 'interes' za preživetje je zato drugačen, kar se odraža tudi v odnosu do lastnega zdravja.« Maja Južnič Sotlar Vir: www.viva.si Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog