Mojster regresije Jan Erik Sigdell v Misterijih v živo »Zakaj sem po smrti moža, ki je bil zasvojen z gledanjem televizije, jaz postala obsedena s tem?« - »Strah me je iti na pokopališče, ker se name lahko prilepi kakšna duša; kako se lahko zaščitim pred tem?« - »Zakaj ne gredo vse duše po smrti v svetlobo?« - »Kam gredo entitete z najnižje ravni?« To so le nekatera od vprašanj, ki so jih Janu Eriku Sigdellu postavljali udeleženci na predavanju Nevidni vplivi v okviru »Misterijev v živo«.
Predavatelj je regresijski terapevt z več kot tridesetletnimi izkušnjami. Je avtor knjige Regresija v prejšnja življenja - praktični vodnik ter knjige Nevidni vplivi – pripete duše in vsiljive entitete, ki je nedavno izšla pri Ara založbi.
Avtor se večino časa posveča proučevanju, kako izpeljati regresije, zlasti v terapevtske namene. Tudi v Sloveniji je za to usposobil že nekaj ljudi. Seznam slovenskih regresoterapevtov smo objavili v avgustovskih Misterijih, najdete jih na www.misteriji.si pod »Čitalnica / Letnik 2016 / Misteriji 277, na strani 16.
V nadaljevanju povzemamo Sigdellove odgovore na vprašanja udeležencev. Že na začetku je povedal:
»Mogoče se vam bo to zdelo malce fantastično, ampak če bi toliko let delali na tem področju, vam to ne bi bila več fantazija, marveč bi postala vaša izkušnja.«
Po moževi smrti sem naenkrat začela gledati televizijo, iste oddaje in filme kot mož, ki je bil odvisnik od gledanja televizije. Ker nisem hotela biti odvisna od tega, sem odjavila televizijo in zavestno spremenila način življenja. Je možno, da je bila duša pokojnega moža pripeta name?
Da, seveda. Pred veliko leti je k meni prišla ženska, ker je vedela, da je pri njej duša njenega umrlega očeta. Bila je ena redkih ljudi, ki kaj takšnega opazijo, se tega zavedajo in lahko tudi komunicirajo z dušo. Tudi njen brat je umrl.
»Njega sem prepričala, da je odšel v svetlobo, oče pa noče oditi!«
Ulegla se je in najprej rekla:
»Moj oče zdaj pravi: ›Vstani in odidi domov! Ne poslušaj ga!‹«
A ženska je ostala in prek nje sem se pogovarjal z očetom. Ni mu bilo dosti do pogovora z mano. Poskušal sem mu pojasniti, kako nesmiseln je njegov položaj. Prek hčerke je rekel:
»Tako rad sem pri njej … in z njo lahko gledam televizijo!«
To je očitno zelo rad počel, ker je menda lahko sam prižgal televizor in luč, česar v moji prisotnosti žal ni storil. A obstajajo duše, ki ugotovijo, kako se to naredi in potem trkajo na steno, prižigajo luči, radio …
V nadaljevanju pogovora je naenkrat rekel hčerki, da je ubila svojega brata, ker ga je poslala v svetlobo in je zdaj resnično mrtev. Rekel sem, da lahko poskusiva poklicati bratovo dušo. Ta je tudi res prišla. Rekla je očetu, da res ni prav, da ostaja tukaj in da naj gre v svetlobo. Oče je bil zelo začuden, ker sin le ni bil mrtev, a še vedno ni hotel oditi v svetlobo. Čez dva tedna je ženska spet prišla in nadaljevala sva pogovor z očetom, ki je bil tokrat pripravljen oditi v svetlobo in je vanjo tudi zares odšel.
Tudi v Sloveniji sem imel podoben primer; oseba mi je rekla, da ima občutek, da je z njo, tam, kjer dela, nekdo v hiši. Rekla je, da se kar naenkrat radio sam od sebe vklopi, prižge se luč, in da ne ve, kako je to možno. Ko sva dušo, ki je bila pri njej, poslala v svetlobo, tudi teh pojavov pri njej doma ni bilo več.
V Švici sem imel primer ženske, ki je od očeta podedovala hišo. Hotela jo je prodati, a je umrli oče temu nasprotoval in jo je, da bi prodajo preprečil, dobesedno teroriziral. Vedno znova je sredi noči povzročal zvonjenje telefona, ko pa je ženska dvignila slušalko, na drugi strani ni bilo nikogar. Nenehno je tudi trkal na stene. Nekaj tednov po regresiji, v kateri nama je uspelo očeta odpeljati v svetlobo, sem od nje dobil razglednico, na kateri je pisalo debelo podčrtano:
»Teroriziranje po telefonu se je končalo!«
Ali se pogosto zgodi, ko kdo od bližnjih umre, da ne more oditi, če je bil zelo navezan na živečega človeka. Kako naj v tem primeru ravna živeči človek?
Živeči človek lahko dejansko zadržuje dušo, da ne more oditi. Žalost, žalovanje, jeza, zakaj ga je bližnji zapustil. V Švici sem regresiral žensko, ki je imela nase pripeto dušo umrlega moža. Duša moža ji je rekla, naj že enkrat neha žalovati, ker bi končno že rad odšel, ona pa ga zadržuje. Seveda je normalno, da smo žalostni, če nekdo od bližnjih umre, a zgodi se, da kdo deset, dvajset let žaluje, pa duša ne more iti svojo pot. Faza žalovanja je normalna, ampak potem je treba iti v življenju naprej, da duše z predolgim žalovanjem ne poškodujemo.
Kaj pa, če je obratno: da duša umrlega človeka noče iti v svetlobo in moti nas, tako da prižiga luči, trka na stene … Kaj lahko naredimo v tem primeru?
Dušo lahko pošljemo v svetlobo v regresiji. Če pa ne pridemo na regresijo, se lahko z dušo sami pogovorimo. Povemo ji, da veliko zamuja, da je tam v svetlobi tako lepo kot v raju. Če duša po smrti ne odide v svetlobo, lahko to primerjamo z otrokom, ki po zaključku šolskega leta ostane na šolskem dvorišču, medtem ko gredo drugi otroci na poletne počitnice.
Zakaj po telesni smrti ne gredo vse duše v svetlobo?
Razlogi so različni, velikokrat pa se duša boji oditi v svetlobo. Morda je bila v življenju zelo materialistična in je menila, da je življenje po smrti neumnost in da po smrti ne bo več obstajala. Prav takšnega človeka je pogosto strah smrti. Ko tak človek umre in se kot duša znajde zunaj telesa, je duša zelo zmedena:
»Jaz sem tukaj in telo je tam! To vendar ni mogoče!« Če sploh zazna svetlobo, ker vanjo sploh ne verjame, in če čuti, da jo privlači, si reče:
»Če bom šla v svetlobo, bom pa res umrla, zato moram poskrbeti, da ostanem tukaj!«
Ugotovi, da lažje ostane tukaj, če se oprime nekega telesa, ki ima dušo. Lahko se ga oklene in mu jemlje življenjsko energijo. Navadno ne zlonamerno, ampak ker ne vidi druge poti, da bi dobila potrebno energijo. Prek »gostitelja« lahko celo poskuša doživljati okoliščine, ki jih je med utelešenjem imela rada. To pa ni tako nedolžno, če denimo poskuša duša gostitelja pripraviti do tega, naj več pije, da bi sama tako spet okusila alkohol; če poskuša ponovno doživeti določene oblike sprevržene spolnosti; ali če gostitelja sili v odvisnost od iger na srečo in podobno. A duša bo razočarana, ker ne gre več tako kot včasih. Sam ne dvomim, da imajo odvisniki od drog pri sebi skoraj vedno duše umrlih odvisnikov.
Če duša ostane tukaj, se njena zavest ne razširi v celoti, temveč le delno. Potem tudi ni dosti bolj ozaveščena, kot je bila v utelešenju, ker je vse, kar je bilo nezavedno, ostalo še vedno bolj ali manj skrito. Spet drugačen primer je moški, ki je verjel izmišljotini o večnem prekletstvu. Nekega dne umre in sprevidi, da je v utelešenju naredil stvari, ki jih ne bi smel, in razmišlja:
»Če grem v svetlobo, me bodo morda poslali v pekel, zato je bolje, da ostanem tukaj.«
Duša se boji kazni.
Kakšna je razlika med dušami in entitetami?
Po gnostičnem pogledu na svet smo vsi entitete; tisti v svetlobi in vsi ostali navzdol do najnižje, dvanajste ravni. Obstajajo pozitivne, dobre entitete – angeli in negativne, ki jih gnostični kristjani imenujejo demoni in Božji nasprotniki. Entitete, ki so se utelesile kot ljudje in se v veliki meri še vedno utelešajo, so duše. So še v »reinkarnacijski šoli«; trenutno so utelešene ali v stanju med dvema utelešenjema. Po zadnjem utelešenju postanejo popolne entitete in se jim ni več treba utelešati.
Entiteta torej zaenkrat še ni bila inkarnirana ali pa se več ne inkarnira. Duša je entiteta, ki je bila utelešena in se bo ponovno utelesila. Dobre entitete, angeli – tiste torej, ki so nam naklonjene, so glede na gnostično hierarhijo na ravneh od ena do deset; negativne entitete, demonske, ki nam niso naklonjene, pa so na najnižji, dvanajsti ravni.
Negativne entitete mislijo, da v sebi nimajo svetlobe.Vodijo jih sile teme, ki vladajo dvanajsti ravni. Verjamejo, da lahko obstajajo le v temi, ker bi jih svetloba ubila in bi zgorele.Prepričane so, da bi bile kaznovane, če bi jih odkrili. Entitete, ki živijo v temi, potrebujejo »hrano«, ki jo dobijo prek entitet, ki so pripete na ljudi. Ljudje pa bivamo na enajsti ravni, eno raven nad njimi.
Kam gredo potem entitete iz podzemnega sveta?
Tudi v svetlobo. Potem se pa vprašamo, ali bodo tam pred nami? Mi pa se moramo tu rojevati in šele potem lahko gremo gor v svetlobo?! Ampak pot navzgor za entiteto vodi najprej prek ravni ljudi, ki je zanjo naslednja najvišja. Entiteta se sicer upira temu, da se bo utelesila kot človek, a se drugače ne more vzpenjati. Zelo močan občutek imam, da se entiteta iz svetlobe utelesi kot človek in da smo ji na tej poti pravzaprav pomagali!
Entitete ostanejo tam?
Mi med dvema življenjema vedno gremo v svetlobo, potem pa nazaj. Ne neposredno v središče svetlobe, ampak v njeno obrobje. Ker za nas še ni prišel čas, da bi šli čisto v osrčje te svetlobe. Po našem zadnjem utelešenju pa bomo lahko ostali tam gor.
Česa negativne entitete ne marajo?
Ne marajo elektroterapije. Grški regresoterapevt Athanasios Komianos je odkril, da so tuje nevidne sile zelo občutljive na električne dražljaje in uspešno uporablja električno akupunkturno napravo, da jih odkrije in človeka hitro osvobodi. Nevidne sile pobegnejo. To odkritje bi lahko pojasnilo tudi delovanje surove metode elektrošoka v psihiatriji, ki v nekaterih primerih dejansko pomaga. Z njo preženejo nevidne sile.
Komianos je pojasnil tudi nenavadno izročilo metanja otrok v Indiji. Z visokega stolpa vržejo otroka in ga spodaj nepoškodovanega ujamejo v platno, ki ga drži več oseb. Utemeljitev tega izročila danes ni več poznana, a bi se lahko prvotno glasila tako: če je imel otrok ob sebi negativno nevidno silo, bo ta v takih okoliščinah pobegnila. V opisanem primeru se nevidna sila prestraši in pobegne, ker misli, da bo otrok umrl. Seveda bi to lahko izvedli tudi kako drugače.
Kako je možno, da se človeku pripne duša umrlega človeka?
Kadar je energijsko polje človeka oziroma njegova avra poškodovana. Če se v regresiji ukvarjamo z zasedbo, ugotovimo, da je klientova avra poškodovana in da se je duša oziroma entiteta človeka oprijela na poškodovanem mestu. To je lahko šibka točka, luknja ali razpoka v avri. Duša ali entiteta se lahko človeka oprime tam, kjer ima njegova avra takšno poškodbo.
Zato je pomembno, da človek vpraša vodnika, višji jaz ali angela, ki smo ga poklicali, ali je avra poškodovana. Poškodba zagotovo bo. Prosimo vodnika, da avro pozdravi na tistem mestu in povsod drugod. Duša ali entiteta se potem ne bo mogla kar tako oprijeti človeka, razen če ne bo nastala nova poškodba.
Poškodba lahko nastane zaradi zelo močnega negativnega čustva, pri katerem se avra začasno razrahlja, na primer ob izjemno močnem besu, paničnem strahu ali močnem sovraštvu. Poškodba lahko nastane tudi med omamo, če smo se napili do nezavesti ali če več ne vemo, kaj smo v opitem stanju počeli. Pri trdih drogah, heroinu, kokain cracku in podobnem, je avra vedno poškodovana, po zmernem kajenju marihuane je nevarnost veliko manjša. Tudi telesna poškodba, do katere je prišlo v nesreči, lahko pod določenimi pogoji povzroči poškodbo avre. Neke vrste droga je tudi narkoza, zato se nas lahko duša oprime med operacijo, a se to na srečo zelo redko dogaja.
Kdo je notranji vodnik, ki ga uporabljate v regresiji?
To, čemur v regresiji pravimo notranji vodnik, je naš nezavedni jaz. Regresiranec se v regresiji sreča s svojim nezavednim jazom, dejansko ga vidi pred seboj. To naše nezavedno se nam pokaže v obliki vodnika, ki ima neko podobo. In tako mi dejansko vzpostavimo komunikacijo med zavednim in nezavednim. Tega pa kar tako ne moremo narediti, ker naš razum pravi, da on pa ja vse ve in da je nezavedno nesmisel. Vendar pa z našim nezavednim dosti več vemo kot pa z našimi majhnimi možgani v glavi.
Ali je duša, ki se pripne na živega, vedno sorodnik ali je lahko tudi neka nepoznana duša?
Če je naša avra poškodovana, se lahko na nas pripne katera koli duša.
Ali je v primeru, če se na človeka vedno znova prilepi kaka duša, lahko razlog tudi karmični?
Glavni razlog je verjetno, da avra ni zaceljena, da je poškodovana. Če je zdrava, je zelo težko, da se nanj pripne kaka duša, razen če se avra vedno znova in znova ne poškoduje.
Ali je možno, da človek podzavestno odpira avro, če se recimo ukvarja s tem, da pošilja duše v svetlobo, in da se tedaj nanj prilepi kaka duša?
Zaradi tega se avra ne odpre. Duše prihajajo, ker jih ljudje na nek način kličejo. Duše prihajajo iz različnih razlogov, a prihajajo tudi zato, ker jih nekateri ljudje vidijo in slišijo, zaznavajo. Ampak če ima kdo to sposobnost, da vidi, sliši, zaznava duše, te verjetno rade pridejo k njemu, ker od njega dobijo pozornost.
Pavel Matej Rak je v svojih knjigah o dušah pisal, da se nam lahko na pokopališču prilepijo duše, ki jih on imenuje lupine. Zaradi tega si ne upam več tja. Kako se zavarujemo pred tem?
Duše nimajo kaj iskati na pokopališču, a se dogaja, da tam ostanejo. In če je vaša avra poškodovana, se lahko nalepijo na vas.
Obstaja več vaj za zaščito avre. Zaščitimo se lahko tudi tako, da vizualiziramo svetlobo okoli nas. Ko boste šli naslednjič na pokopališče, si zamislite svetlobo okoli sebe, svetlobno jajce.
Še ena stvar je za zaščito, kar so vedeli gnostični kristjani. Ena najpomembnejših figur v kreaciji je Kristus. Gnostiki so mu rekli avtogen – porajajoč se iz samega sebe. Kristus je zelo pomembna oseba v kreaciji in zato se lahko zavarujete tudi tako, da si rečete:
»Tukaj sem v imenu svetlobe Kristusa.«
Spomnimo se besed iz Svetega pisma:
»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20)
Gnostiki so o Kristusu veliko več vedeli kot cerkvena dogma. Poznali so reinkarnacijo. Nasprotno pa Cerkev temelji na Pavlovem, spremenjenem krščanstvu. In ko Cerkev govori o Kristusu oziroma Jezusu, ne govori o istem Kristusu oziroma Jezusu, kot so govorili prvobitni kristjani – gnostični kristjani. Obstajata dva Kristusa. Pravi Kristus in ta ponarejeni, cerkveni Kristus. Jaz sebe predajam temu pravemu Kristusu in zagotovo vem, da je to zaščita.
Ali je kakšna razlika, če je telo po smrti zažgano ali celo pokopano?
Običajno se duša takoj loči od telesa in gre v svetlobo, nekatere pa ne takoj in je po smrti še vedno neka vez med dušo in telesom, srebrna nit, ki je omenjena tudi v Svetem pismu. Včasih lahko traja ure, da se ta srebrna nit pretrga, redko nekaj dni. Če telo zažgemo, se ta srebrna nit pretrga. Težko rečem, ali je to dobro ali slabo. Ampak če pomislim nase, nimam nič proti temu, če moje telo zgori, če ga več ne potrebujem.
Tatjana Svete
ČRNA MAGIJA IN NEGATIVNE ENTITETE
Čeprav mnogi v črno magijo ne verjamejo, ta zares obstaja! Deluje s pomočjo negativnih entitet. Kdor izvaja črno magijo, si nalaga težko karmo in mora v enem izmed kasnejših življenj plačati z obrestmi zasoljen račun, pravi Sigdell. Pojasnjuje, da priprošnja v nekaterih svobodnih krščanskih skupnostih deluje kot črna magija in da ljudje ne vedo, kaj s tem povzročajo. Mislijo, da so naredili nekaj dobrega. Dobro storijo le, če jih prizadeta oseba prosi za priprošnjo, in ne, če jo izvajajo brez njenega soglasja! V slednjem primeru kršijo božanske zakone.
»Poznam žensko, ki je bila lastnica hiše za seminarje v okolju, v katerem je živelo zelo veliko ljudi iz skupnosti binkoštnikov s svobodnokrščanskim prepričanjem. Duhovne in ezoterične seminarje, ki jih je organizirala na svoji posesti, so ljudje iz te skupnosti razumeli kot ›hudičevo delo‹ in so začeli organizirano moliti proti njej. Sčasoma je zbolela in morala se je odreči posesti! Po mojem so mobilizirali negativne sile, čeprav so jih v svojem zmotnem prepričanju imeli za dobre. Njihovo sovraštvo – ki je, mimogrede, nekrščansko čustvo! – do ženske je privlačilo negativne sile.«
Obžalovanja vreden je tudi naslednji primer, ki ga opisuje Sigdell.
»Neka ženska je že kot otrok videla duše umrlih in jo je bilo najprej strah. Sčasoma se je naučila ravnati s tem darom in je dojela, da so duše prišle k njej po pomoč, da bi našle pot v svetlobo. Zato jim je začela pomagati. Nekega dne sta jo znanca, zakonca, povabila na večerjo. Sedela je pri mizi in začutila, da je nekaj pri njima. In znanca sta začela jokati. Povedala sta ji, da sta bila tesna prijatelja s še enim parom, ki pa se je priključil Jehovovim pričam. Kdor je član, ne sme več imeti zasebnih odnosov z nečlani – lahko ima le poklicne, ker teh ni mogoče preprečiti. Zato so morali prekiniti prijateljstvo.
Par, ki se je priključil Jehovovim pričam, je zakoncema pred prekinitvijo stikov še predlagal, naj se jim tudi onadva pridružita, da bodo lahko ostali prijatelji. Odgovorila sta, da to ni zanju. Nato sta izvedela, da sta bivša prijatelja pri Jehovovih pričah zanju molila. Tako je pri njiju nastala temna entiteta – tako se je o tem izrazila ženska, ki je videla duše umrlih -; morda pa so entiteto čisto nezavedno pritegnili in k njima usmerili z molitvijo. Ženska je rekla, naj si ne delata skrbi. Entiteto je vzela s seboj domov. Sedla je na notranje dvorišče hiše, kjer je imela svoje stanovanje, in se dolge ure trudila, dokler ni entiteta končno odšla v svetlobo.«
»Zakaj sem po smrti moža, ki je bil zasvojen z gledanjem televizije, jaz postala obsedena s tem?« - »Strah me je iti na pokopališče, ker se name lahko prilepi kakšna duša; kako se lahko zaščitim pred tem?« - »Zakaj ne gredo vse duše po smrti v svetlobo?« - »Kam gredo entitete z najnižje ravni?« To so le nekatera od vprašanj, ki so jih Janu Eriku Sigdellu postavljali udeleženci na predavanju Nevidni vplivi v okviru »Misterijev v živo«. 
Kakšna je razlika med dušami in entitetami?
