Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Modrost-Antika-Sokrat-Mislec




Modrost antike - Sokrat

ponedeljek, 6. avgust 2018 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

V zgodovini je bilo kar nekaj prelomnic, ki so spremenile miselne tokove razvijajočega se človeštva. Vendar ko gre za zahodni svet, skorajda ni obdobja, ki bi pustilo tako veliko in globoko sled, kot jo je za seboj zapustila misel antičnih filozofov.

Upor proti mitološki razlagi sveta je spodbudil nastanek različnih miselnih smeri, ki so na nov način spregovorile o izvoru sveta, smislu obstoja, najvišji resnici in vrlinah, ki naj bi jih človek razvijal. V tem času je nova, originalna misel zacvetela kot še nikoli v zgodovini človeštva. Človek, ki z današnje perspektive morda najbolj izstopa v tem obdobju, pa je nedvomno veliki mislec Sokrat s svojimi učenci. Zato bi tokrat največ pozornosti namenili prav njemu.

Nenavadni mislec
Razlika med današnjim časom in obdobjem stare Grčije je celih 2500 let, ki pa ob branju briljantnih Platonovih dialogov zbledi in na trenutke postane nekakšno sočasje, vzporednost obdobij … Ko človek gleda redke umetniške upodobitve Sokrata, kako z odločno dvignjenim kazalcem v miselnem ognju in zanosu pravega filozofa (philos – prijatelj; sophia – modrost) odstira tančice prepričanj z umov svojih učencev in vedno znova spravlja v negotov obup trdne teorije sofističnih modrecev, si ne more kaj, da se ne bi nasmehnil.

Ob branju raznih opisov njegovega dela in življenja, ob navdušenju Antona Sovreta (Poslednji dnevi Sokrata), ob skoraj religiozno spoštljivih Platonovih ali morda za mnoge spornih, premalo poglobljenih Ksenofonovih opisih, se v mislih nehote izriše podoba: skuštran možakar, odet v ne preveč urejeno ogrinjalo, z odločnim pogledom izpod košatih obrvi. Redki opisi njegovega življenja ga označujejo kot poštenega, pravičnega, skromnega človeka, ki pa je znal biti tudi odločen, odrezav (morda posledica prekaljenosti v bitkah, v katerih je sodeloval kot atenski vojščak), včasih ironičen in humoren. Ravnodušen odnos do zunanjega videza, pojava, ki je bila v celoti v nasprotju s takratno podobo idealnega človeka, je ob javnih, pogosto provokativnih govorih na atenskih trgih delovala še bolj nenavadno in čudaško. V resnici je sin kiparja oziroma kamnoseka in porodne babice že od mladih nog bral spise starih modrecev in poslušal predavanja sofistov ter s svojimi prodornimi vprašanji begal mnogo starejše in 'bolj modre' sive glave.

Iskanje Resnice

Začetek in izhodišče Sokratove filozofije je bilo raziskovanje samega sebe. Uporabljal je metode spraševanja in ironije ter si ves čas prizadeval za spoznanje najvišjega dobrega. Razum in vednost sta bila zanj vse, a nikoli ni trdil, da ima vedenje ali modrost. V nekem pogovoru pravi:

"Ta človek mene gotovo ne dosega v modrosti. Zakaj kakor kaže, nimava ne on ne jaz kaj prida znanja, da bi se lahko postavljala; vendar sem jaz na boljšem, ker si on domišljuje neko vednost, pa je v resnici brez nje, jaz pa prav tako ničesar ne vem, a si tudi ničesar ne domišljujem." (Poslednji dnevi Sokrata, Apologija, str. 56)

Iz globokega prepričanja, da vsakdo lahko doseže vednost, ki mu je že sicer po duši naravno dana, se je rojevalo njegovo razmišljanje, ki je skušalo presegati površno sklepanje o življenjskih resnicah. Resnica je že tu, le spomniti se je je potrebno. Od tod majevtika – nekakšna miselna oblika porodničarstva, s katero je Sokrat s premišljenimi vprašanji izvabljal iz svojih učencev vedenje. S pomočjo majevtike naj bi se duša spomnila resnic, ki jih je pred rojstvom zrla v absolutnem svetu čistih idej. Danes bi se večina ljudi le stežka strinjala, da vedenje že imamo – to je pač nekaj, kar dobimo v šoli, v knjigah … Ker pa to izreče tako velika in nesporna filozofska avtoriteta kot je Sokrat, trditev dobi drugačne razsežnosti. Ob približno istem času, a na drugem koncu sveta tudi Buda pritrjuje: "Človek je že sam po sebi moder, le da tega ne ve." Tudi ezoterični nauki govorijo podobno.

Anton Sovre je zapisal: "On (Sokrat) vednosti ni učil, ampak jo je iskal." Bil je res velik filozof, neizprosni iskalec Resnice. Kje je Resnica? Kaj zares veš? Dvom je bil za Sokrata naravna pot v vedenje, temelj za modrost. Pri tem ga je spodbujal njegov slavni notranji glas – demon, ki ga je, kot sam pravi, nenehno opozarjal na to, kako malo v resnici ve. Vedno znova je postavljal vsako trditev pred preizkušnjo razumevanja. Ne z namenom apriornega rušenja gotovosti, temveč je znal skozi dialog peljati učence v globlje prepoznanje in s tem (paradoksno) v večjo gotovost.

Dostikrat vprašanje resnice trči ob zelo različna prepričanja. Da je to precejšen filozofski zalogaj, je pokazal že velik razkorak med Sokratovimi sodobniki, sofisti, ki so trdili, da je človek merilo vseh stvari (spoznavno teoretski relativizem, Protagora). To v smislu subjektivnega doživljanja, utemeljenega na zaznavanju naših čutov tudi drži, vendar, če trditev nekritično prenesemo na širšo raven (npr. na etiko, religijo, socialo …), pridemo do popolnega relativiziranja vseh resnic in etičnih norm. To je tudi razlog, zakaj je Sokrat tako odločno bil miselno bitko s sofisti, čeprav je na nek način spadal mednje.

V svojih govorih se je Sokrat dotaknil mnogih filozofskih vprašanj. Vendar je iz njegovih razmišljanj in dialogov težko izluščiti neko celovito filozofsko teorijo. Je to naključje? Zdi se, da ima pomanjkanje miselne zgradbe, na katero bi se lahko varno oprli, globlji pomen. Gre namreč v prid nenehnemu spraševanju: kaj pa zares vem? Brez trdnega miselnega koncepta si ves čas prisiljen iskati pravilno ravnovesno lego med izkušnjo in lastno modrostjo, kar preprečuje, da bi miselno zaspal. Sokratu je bilo mnogo bolj pomembno vztrajanje pri načelih dušnosti (iskrenost, neizpodbitnost, pravičnost, ne glede na to, kdo ima prav) kot pa navidezen cilj - zmesti sogovornika in ga premagati v dialogu z lastno teorijo resnice. Vsekakor boli, če se prepričanja rušijo v prah pod udari kritike, vendar še mnogo bolj boli, če v bran konceptom in prepričanjem zapostaviš, izdaš Resnico ter s tem načela, ki pripadajo lastni duši.

Vpliv na današnji čas

Duh starogrške misli, ki jo beremo v atiški prozi, po vseh teh stoletjih še vedno označuje našo civilizacijo. Korenine filozofske etike, znanosti, psihologije, matematike, astronomije ipd., mnogi zgodovinarji vidijo predvsem v stari Grčiji.Filozofska misel, ki je vzcvetela v tem obdobju, je imela velik vpliv na Evropo, čeprav je nekaj časa znotraj cerkve (ta je dolgo krojila usodo filozofskega in znanstvenega pogleda na življenje) razum in njegov dvom veljal za eno glavnih ovir na poti k duši in Bogu. Z odkrivanjem novih svetov je vpliv starogrškega pogleda na življenje prehajal na kolonialne celine in postopoma zakoličil tudi meje sodobnega sveta.

Seme, ki je bilo zasejano v davni preteklosti, je med tem že vzklilo in tisto, kar je zraslo, se je tako temeljito vtkalo v podobo sodobnega sveta, da povezave z antičnimi misleci skorajda niti ne opazimo. Precej filozofov iz poznejših obdobij je še dodatno utrdilo in postavilo v nekakšno nadvlado racionalni spoznavni pristop nad drugimi vidiki spoznavanja (Descartes, Kant …). Danes kraljuje razum, prevladuje racionalizem. Vodilne veje družbenega razvoja (znanost, ekonomija, izobraževanje, zdravstvo …) so utemeljene na razumskem pojmovanju sveta in človeka v njem. Je to dobro ali ne? Po eni strani je, saj je razum zelo uporaben pri načrtovanju, predvidevanju in logičnem sklepanju ter analiziranju. Hkrati zdrav razum predstavlja nekakšno varovalko ali zaščito pred morebitno slepo zaverovanostjo v določena prepričanja, dogme ali religiozni fanatizem. Ker pa ima svoje meje spoznavanja, se še najbolj obnese v kombinaciji s srčnostjo oziroma z intuicijo. Brez te srčnosti in iskrene težnje po spoznanju prave resnice, ki so jo nekateri antični filozofi skrbno gojili, pa zna biti hladen, površinski in preveč ujet v skladovnice informacij. Danes se nahajamo v obdobju poplave besed in različnih podatkov, kar kaže na to, da smo morda preveč zajadrali v analiziranje, pozabili pa na filozofijo v pravem pomenu besede – prijateljstva do modrosti in ljubezni do Resnice.

Verjetno se današnji čas v smislu velikih besed dosti ne razlikuje od obdobja, ko je bila antična misel na vrhuncu. Na nek način, vsaj v filozofskem smislu, pa mislecem tistega časa človek vseeno lahko zavida obdobje, v katerem so živeli. Danes se je namreč skoraj nemogoče izogniti občutku, da so najbistroumnejše besede že povedane, izrečene. Za trenutek se lahko pojavi celo občutek malodušja, a čisto neupravičeno. Ne gre in nikoli namreč ni šlo za besede. Gre za dojemanje, za življenjsko prepoznane resnice. Sam moraš iti skozi podoben proces, skozi katerega je šel tisti, ki je modre besede zapisal - živo in popolnoma na novo je treba besede napolniti z lastno vsebino. Najverjetneje je prav to želel Sokrat doseči z vprašanji, ki jih je zastavljal svojim učencem. V sodobnem času nam je vseeno nekoliko lažje, saj so smeri, v katerih je potrebno iskati odgovore, že začrtane in obogatene z izkušnjami drugih duhovnih tradicij, medtem ko so te poti v antiki šele odkrivali.

Prvi filozof

Sokrat sam ni ničesar zapisal in danes je znano o njem le tisto, kar so zapisovali drugi avtorji. Najpomembnejše delo pri širjenju Sokratovih idej je opravil njegov najzvestejši učenec Platon, ki je zapisal številne dialoge. Marsikaj, kar Platon predstavi kot misel njegovega velikega učitelja, je verjetno plod njegovih razmišljanj. Tako je med dvema velikima mislecema težko potegniti jasno mejo. Vsekakor je Platon nadaljeval misel, ki je nastala v času Sokrata in jo temeljito nadgradil v smeri idealizma (obstajata absolutni svet idej ter svet pojavov). Njegova razmišljanja pa so bila osnova za razvoj realizma, ki ga je zagovarjal Platonov učenec Aristotel (ni prav ločiti, oba svetova sta neločljivo povezana).

Čeprav so mnogi starogrški misleci kot so Pitagora, Protagora, Ksenofan, Tales, Anaksimander, Anaksimen, Parmenid, Heraklit, Zenon, Epikur, Piron, ogromno prispevali k razvoju zahodne miselnosti, pa Sokrat s svojimi učenci vseeno prinaša drugačen pristop k razmišljanju. K temu je najbolj prispeval sam, s svojo izjemnostjo. V pogovorih je bil Sokrat mojster preprostega izraza, življenjskih situacij – na nek način človek iz množice, ki pa je bil hkrati globok in moder v svojih razmišljanjih. Morda ga ravno zato nekateri bolj kot med običajne filozofe razvrščajo v tradicijo prerokov. In res je bil nekakšen prerok novega, mnogo bolj razumskega pogleda na svet. Glede na svoj vsebinski vpliv je v resnici nekakšen mejnik v razvoju zahodne miselnosti. To je tudi razlog, da Sokrat nosi častni naziv 'prvega filozofa' (ne s časovne perspektive, temveč vsebinsko). Da je njegov vpliv res velik, priča tudi dejstvo, da filozofe, ki so delovali pred njim, zgodovina filozofije imenuje predsokratiki.

Zoran Mihajlović
Vir: www.cdk.si/soutripanje

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Modrost-Antika-Sokrat-Mislec







Domov
Powered By GeekLog