Dopusti svojemu telesu, da je priča duši:
da se zvije od bolečine, kadar njo boli.
Kako bi sicer spoznala, opazila, sprejela njeno muko?
Dopusti mu, da meče iz sebe oblake mesene pozabe, da krči srčno deblo na poti v krošnjo spominjanja.
Tako boš spoznala, da veš tudi tisto, česar ne znaš.
Dopusti mu, da je ekran, na katerem boš prebirala sporočila notranjega planeta: ta planet zaobjema zunanji svet, vendar ni podrejen zunanjemu svetu, ker je nedosegljiv vsakemu manjšemu obsegu od vseobsega.
