Daj mi svoje negodovanje, svoje privzdignjene obrvi, svoje neizgovorjene obsodbe.
Iz njih zamesim kruh za lačne ljubezni, za tiste, ozmerjane, izobčene, obsojene na neljubezen.
Svojih zamer ne puščaj kot zapah na vratih srca.
Hitro potrebujem vse vaše grde misli, zmerljivke, obrnjene hrbte.
Hitro potrebujem vas, neuklonjene pod bremenom slabe volje,
vas, ki ste pokončni kot sončnice, ki se soncu klanjajo z glavo in ne s telesom.
