Končala se je javna razprava o tezah za pripravo zakona o verskih in svetovnonazorskih skupnostih. Iz omenjenih tez je izhajalo, da naj bi se pripravil nov zakon, ki bi poleg verskih urejal tudi druge svetovnonazorske skupnosti. Mnogi so podprli takšno ureditev, saj bi to bil pomemben korak v smeri enakopravnosti vseh, ki jih zajema 41. člen ustave.
Teze, ki jih je pripravil urad za verske skupnosti, bi lahko bile dobra podlaga za sprejem moderne ureditve s tega področja, še posebej, če bi se popravilo nekaj stvari, ki niso skladne z ustavo. Tu gre predvsem za državno financiranje verskih skupnosti, ki jih teze dopuščajo, kar je v nasprotju s 7. členom ustave. Omenjeni člen namreč govori o ločenosti države in verskih skupnosti, iz česar logično izhaja, da država ne sme financirati verskih skupnosti.
Država mora namreč biti versko nevtralna in se ne sme postaviti na stran nobene verske skupnosti. Namreč, večina verskih skupnosti v bistvu svojo dejavnost uporablja za širjenje vere, kar pomeni, da država s svojimi sredstvi, če financira neko versko skupnost, pomaga pri širjenju vere te verske skupnosti.
Značilen primer je katoliška cerkev (KC), ki zahteva od svojih vernikov, da vedno in povsod širijo njeno vero. Če država torej kakorkoli financira to cerkev, pomeni, da se je opredelila za KC in ji celo pomaga širiti njeno vero. To pa je hud prekršek zoper ustavo, saj ni več versko nevtralna.
Če pa bi državno financiranje verskih skupnosti kljub vsemu ostalo, pa kot kriterij ne bi smela biti številčnost. Znano namreč je, da nekatere verske skupnosti na nepošten, protiustaven in »prisilen« način pridobivajo svoje vernike. Npr. KC krsti dojenčke, ki s tem postanejo njeni člani, torej člani, pridobljeni na »prisilen« način, z njimi pa se šopiri kot največja verska skupnost v Sloveniji.
Če bi država prepovedala krst dojenčkov, kar bi glede na 41. člen ustave, ki tudi otrokom garantira svobodo veroizpovedi, morala, bi bila KC minorna sekta, torej to, za kar označuje mnoge verske skupnosti. Če pa bi prepoved krsta otrok veljala že od vsega začetka, pa je velika verjetnost, da te cerkve sploh ne bi bilo, tako tudi ne bi bilo krvi, ki jo je pretočila ta cerkev.
Seveda bi v novem zakonu moralo biti izrecno določeno tudi to, da z izstopom iz verske skupnosti prenehajo vse vezi med izstopnikom in to versko skupnostjo, še posebej duhovne. Sedaj namreč vsaj v primeru KC velja, da izstopnika še vedno veže, seveda po nauku same cerkve, zakramentalna pripadnost cerkvi, v posledici tega pa izstopniku kljub izstopu ostajajo obveznosti do cerkve. Vse to pomeni, da KC v bistvu sploh ne dovoljuje izstopa. To pa je v hudem nasprotju s svobodo vesti.
Sprejem novega zakona o verskih in svetovnonazorskih skupnostih seveda ne odgovarja KC, kar dokazuje, da ji je sedanji zakon pisan na kožo. Zato je sprožila ofenzivo zoper novo ureditev. In z lahkoto uspela. Vladni urad, tako namreč v medijih, bo sedanji zakon najverjetneje samo popravljal, ne pa pisal na novo.
Še enkrat se je pokazalo, da je KC bistveno močnejša kot slovenska država. Malce povzdigne glas in politiki se poskrijejo. Zelo žalostno je, pravzaprav neverjetno, kako nemočni so vladajoči politiki pred cerkvijo - organizacijo, ki sploh ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z njenimi evangeliji. Kljub temu, da je njen krvavi nauk v globokem nasprotju z ustavo, ji je politika celo priznala, da je splošno koristna. Kar je norčevanje iz države in demokracije. Smrtne kazni, ki izhajajo iz njene biblije, so splošno koristne. Absurd!
Na javni tribuni o uvodoma omenjenih izhodiščih, ki jo je organizarala država, je bil predstavnik KC med uvodničarji. Edini od verskih skupnostih. Na razpolago je imel 15 minut, predstavniki javnosti na drugi strani pa samo 2 minuti. Ali je to znak, da bo prišlo še do hujše zlizanosti cerkve in države?
Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:
Zanj Janja Škrjanc, predsednica in
Vlado Began, pooblaščenec društva
