Mit o smrti 4.del

sreda, 31. oktober 2018 @ 05:02 CET

Piše: Zoran Železnikar

Smrt je odločitev
Teologija je prinesla zablodo, da Bog ljudi pokliče. A to ne drži. Smrt je odločitev duše. Zavedanje, da umiraš zato, ker si se sam tako odločil, je v veliko pomoč.

Umiranje je nekaj, kar narediš sam, zase, na ravni duše. Kako, da se tega ne zavedaš? Ker se te odločitve dogajajo na nadzavestni ravni, na ravni višje zavesti. Dejansko si sam vzrok svoje smrti. To vedno drži, ne glede na to, kje ali kako umreš. Ne moreš namreč umreti proti svoji volji; tudi trenutek in način smrti sta stvar izbire. Kajti nič se ne zgodi, če (na nezavedni ravni) ne želiš, da bi se. S prave strani zavedanja žrtve ne obstajajo.

Na globalni, duhovni ravni se dogaja nekaj podobnega kot na materialni ravni: tako kot se nam dogajajo sanje v fizični stvarnosti, je fizična stvarnost podobna sanjam v duhovni stvarnosti. Sanje pozabimo, ko se zbudimo. Eksistenco v fizični stvarnosti pa duša »pozabi«, ko se napoti v nov inkarnacijski cikel.

Bistveni motiv in gonilo življenja je želja za duhovnim napredkom. Duša se lahko odloči za novo izkustvo, novo vlogo le tako, da zaključi predhodno vlogo. Novo vlogo lahko izkusi, doživi le v fizični stvarnosti, kjer se tisto, kar je znotraj duše, pokaže v zunanjosti. Zunanji svet je tvoja pot. Njegov namen je, da te pripelje domov, k Bogu. Pravzaprav je to namen vseh dogodkov, ki se zgodijo v tvojem zunanjem svetu. Zato si jih dal tja. Sam si povzročil, da so prišli k tebi.

Vse, kar je živo, je prepleteno. Noben individualni vidik celote ne deluje neodvisno od katerega koli drugega individualnega vidika. Življenje nenehno ustvarja interaktivnost. Rezultate proizvajamo vzajemno. Na noben drug način jih ne moremo proizvajati.

Okoliščine smrti
Smrt ni nikoli tragedija. Smrt je vedno darilo. Darilo za dušo, kajti zopet se, razbremenjena velikih bremen, ki jih nosi v snovnem svetu, potopi v blagodejno morje ljubezni in svetlobe, ki jo imenujemo Bog. In če je smrt darilo, potem se kaj zares hudega v življenju sploh ne more pripetiti.

Trenutek in okoliščine vsake smrti so vedno brezhibni. Vse se zgodi na najprimernejši način in ob najprimernejšem času. Tega z vidika izjemno ozkega kota človeške eksistence pogosto ni mogoče videti, dojeti.

Smrt je v nekem smislu predodločena, a ne na minuto natančno. Nesrečni slučaji, tudi astrološki, so odrejeni vnaprej. Nepomembno je, ali telo umre naravne ali nenaravne smrti. Način smrti ni povezan z Božjo voljo. Vse se zgodi, ko za to pride čas. Duhovni svet ni odgovoren za smrt človeka.

Umiranje
En vidik smrti je enak za vse in to je, da jo izkusimo v stopnjah ali fazah. V posmrtnem življenju ni nobene bolečine, niti čustvene, niti duhovne ali telesne. Tudi ni nikakršnega trpljenja ali česarkoli negativnega.

Namen vseh faz smrti je, da se nežno in tako hitro, kot sam želiš, pomakneš skozi proces reidentifikacije. Tri faze so:

1. opustitev identifikacije s telesom,
2. opustitev identifikacije z umom
3. opustitev identifikacije z duhom,

kajti človek ni telo, niti um in prav tako ne duša. Je vse to in še bistveno več. Je del božanske esence, del Boga.

SE NADALJUJE
Vir: www.prisluhni.si

Povzeto po virih: /67/,
Martin Fieber: Umiranje - Zapis medijalnog kruga mira Berlin iz 1956 do 1975 g.
Glej tudi vire /51, 3,4,5,11,12/

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Mit_Smrt_Teologija_Bog_Dusa