Svet misli je za večino ljudi edini svet, v katerem preživijo večino svojih življenj.
V skladišču spomina so shranjene dobre in slabe reči, izkušnje, zbrano znanje…
Vse to je del preteklosti na osnovi katere doživljamo sami sebe ter svet, ki nas obkroža.
Zaradi tega le redko srečamo živi trenutek, živo življenje takšno kot je v resnici.
Ko enkrat nastopijo življenjske krize, ko nam breme, ki ga nosimo s seboj postane pretežko, potem se začnemo spraševati ali obstaja izhod iz vsega tega.
Ali obstaja kakšen drugi svet in ne le svet misli, svet predstav, svet znanega, svet starega?
Mislec samodejno začne iskati izhode iz sveta v katerem je zaprt.
Od nekje se pojavijo predstave o drugačnem svetu o katerem je bral ali je šele začel brati, o katerem je morebiti slišal od koga drugega.
Ko jih ne doseže, si o njih naredi gore novih predstav.
Ker gre le za predstave, od njih mislec nima prav nobene koristi, saj so to izkušnje nekoga drugega in ne njegove lastne.
Tako se mislec le še bolj obdaja s še debelejšim oklepom starega.
Paradoks je v tem, da bolj ko se poskuša lastnih oklepov znebiti, bolj se ga držijo in več jih sproti nastaja.
Mislec se ima za ločenega od svojih misli in na tak način skuša na njih delovati.
Tak pristop je v osnovi zgrešen in zaradi tega so vsi poskusi osvoboditve, vnaprej obsojeni na neuspeh.
Pri temeljnih človeških vprašanjih je odpovedala vsa stroka.
Mislec v preobleki psihoanalitika, psihoterapevta, psihologa, sociologa, duhovnika, gurujev, odrešiteljev…,je nemočen in si ne prizna, da ni iznašel celostne rešitve za osnovne človeške probleme.
Mislec ne ve kaj je resnična prava sreča in brezmejna izpolnjenost.
Zato silno praznino poskuša nadomestiti z mnogimi mašili kot so: kariera, kopičenje materialnega, poistovetenje z družino, s skupinami, nacijo, idejami, …
Mislec v vsem tem ostaja ločen entitet, ki se ima za ločenega od svojih misli in s tem tudi od sveta, ki ga obkroža.
V tem občutku ločenosti je vsa njegova beda in sivo povprečje v katerem životari.
Nikakor ne zmore zaživeti in leteti s polnimi krili ter izpolnjen, srečen.
Dokler bo trajala notranja razdeljenost na misleca in misel, ki se avtomatično prenaša navzven oziroma dokler bo trajal ta občutek ločenosti, tako dolgo bo nujno obstajala tudi vsa beda in praznina v naših življenjih.
Stanje zaceljenosti nastopi ko mislec spozna, da je on misel.
Takrat nastopi mir in spokoj, blaženo stanje neskončne svobode.
Um začne delovati kot podmazan ter brez trenja.
Življenje postane živi čudež, ki je izpolnilo svoj namen in od katerega nisi nikoli več ločen.
Svet misli je za večino ljudi edini svet, v katerem preživijo večino svojih življenj.
