Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Misica-Crpalka-Srce-Bolezen-Bolnik




Srce

četrtek, 22. avgust 2019 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Miran Zupančič

Po menju sodobne znanosti srce ni le mišica ali črpalka. Srčnih bolezni po sodobnih spoznanjih ne povzroča le mehanska okvara črpalke, kot se je to mislilo. Če bi gledali le tehnično, bi srce zares lahko imenovali črpalko.

Črpalka se izrabi in izrabljene dele je potrebno zamenjati. V srčni kirurgiji in pri presaditvah srca pa se je v nekaterih primerih pokazalo, da lahko taki posegi povzročijo dramatične in nerazljožive spremembe v bolnikovem značaju.

To je bil tudi povod za preverjanje starih pogledov in raziskovanje novih poti. Tako je nastal izčrpen pogled na različne, predvsem duhovne kvalitete srca. Pogosto je podkrepljen z spoznanji, ki izvirajo iz duhovne tradicije vzhoda in zahoda, ezoteričnih sistemov, mistične literature in še živih sestavin ljudske govorice. V Svetem pismo najdemo kar 340 različnih pomenov za besedo "srce".

Tako srce lahko utripa, razbija, tolče, trepeta, kprni, vriska, obstane, žge, zastane, odpove, se zlomi. Srce je toplo, mehko, zvesto, zaskrbljeno, veliko, ledeno, majhno,m kamnito ali ponosno. . Vsa čustva in občutki, ki jih človek lahko doživi, so povezana s srcem. Srce je najmogočnejša mišica človekovega telesa. Ne stara se kot ostale mišice! Lahko zboli, se počkoduje ali oslabi, vendar se mišično tkivo ne stara. Srce je ustvarjeno zato, da izpolnjuje svojo izjemno funkcijo od prvega do zadnjega vdiha.

Srce je sestavljeno iz dveh delov, ki ležita drug poleg drugega in sta ločena s prepono. Vsak del ima svojo lastno energijo, nalogo in funkcijo. V vsaki zgornjega prekata, v katerem se kri zbira in spodnji prekat, v katerega se kri izliva. Leva polovica je fizično gledano močnejša kot desna. Srce črpa kri iz žil z ogromnim omrežjem. Leva polovica porine kri v ožilje s tako silo, da bi pri takem pritisku voda brizgnila dva metra visoko. Desna polovica srca regulira predvsem pretok krvi v pljuča. To se zgodi s takim pritiskom, da bi voda izbrizgnila 30 cm visoko.

Vse življenje presrbuje srce človeka z energijo v presenetljivim, stalnim ritmom cirkulacije in sproščanjem. Energija je ključna beseda sedanjega časa. Vse je izraženo z energijo. Celo trdna, kompaktna oblika je v najglobjem bistvu čista energija. Energija je informacija. Globoko v samem atomu se nahajajo energijske enote, ki natačno vedo, kako se morajo obnašati in sodelovati z drugimi energijskimi enotami.

Oddaljenost in čas ne igrata pri tem nobene vloge. Dandanes pravimo, da je energija informacija. Po zaslugi te informacije zmorejo obstajati bitja, predmeti in procesi. To velja za posamezen atom, za enoceličarje, enocelične organizme in tudi za milijarde sistemov Rimske ceste v vidnem stvarstvu.

Medtem ko vsi deli, vse celice telesa komunicirajo med seboj preko omrežja, lahko celice srca izmenjajo informacijo ne glede na čas in oddaljenost, ker ne potrebujejo snovnega pripomočka. Druga o drugi vedo, kaj delajo, ne da bi bil pomemben prostor in čas. Vedejo se kot energije na ravni duhovne duše, za to raven pa čas in oddaljenost nista več pomembna.

Zaradi narave svojih celic je srce tudi generator, ki spreminja višjo energijo v nižjo, denimo eelktrično, psihično ali mehansko. Energija informacije prihaja neprekinjeno do vseh delov, organov in celic telesa. Vsaka od teh celic se takorekoč kopa v energiji srca. Vsaka celica srca, in teh je na milijone, ima svoj lastni srčni utrip. Tega druge celice nimajo. Vse telesne celice scer nihajo, ker je vse energija, toda srčni utrip vsake celice srca je poseben in edinstven. Vsaka od milijonov srčnih celic bije skupaj z drugimi ostalimi srčnimi celicami v stalni, subtilni komunikaciji. Iz tega nastaja poseben srčni utrip srca.

Vsak utrip srca je neizmerno več, kot zgolj utripajoče gibanje. Je misterij energij na snovni ravni, misterij energij na ravni duše in misterij, ki uresniči čudeš duha. Osvobojeno časa, prostora in oddaljenosti je človekovo srce nejmočnejši in vendar subtilni in tihi kurir Božanskege biti.

Človek ima v sebi jedro, v katerem je zapisan celotni razvojni načrt Božanskega človeka. Božansko življenjsko silo lahko imenujemo tudi prana. Zato lahko rečemo, da je človeško srce tudi fizičen organ zaradi lastnosti svojih celic prani najbližji. Od vseh organov ne namreč najbolj usklajen s prvotno življenjsko silo.

Eletromagnetno polje srca je pettisočkat močnejše od elektromagnetnega polja možganov. Če elektromagnetno polje možganov lahko videli, bi bilo podobno optičnemu efektu sonca ne nebu brez oblakov. Toda električno polje srca je merjeno z današnjimi visoko razvitimi aparaturami medicinske znanosti je pettisočkrat močnejše.

Stara znanost je dolgo izhajala iz trditve, da možgani s signali opravljajo telo. Vendar so sodobne raziskave srca pokazale, da tudu srce pošilja signale, in ne le v glavo, ampak celemu telesu. V srcu je torej skrit misterij, ki si ga naša misel ne more predstavljati.

Srce je utripajoči misterij energije in svetlobe. Njegove celice se usklajujejo s tisto energijo, ki presega prostor in čas. Z vsakim udarcem srca se v človeku rodi Kristusova kozmična sila. Ta iterkozmična energija je svetlobna sila, ki spodbuja bitje našega srca. Iz te vzpodbude nastaja utripanje tega preseneteljivega organa.

Znanstveniki, med njimi Paracelzus, so vse odnose ugotovili že pred stoletji. H.P. Blavatsy, Rudolf Steiner in Max Haindel so prav oznanjali nauke " holistične" podobe sveta. Toda v tistem času je bil za mnoge še pravi nesmisel. Ker se današnja znanost približuje mejam življenja, se mnogi znastveniki ponovno poglabljajo v stara ezoterična znanja, da bi se lahko dokopali do merljivih rezultatov. Nič novega pod soncem.

Misterij je še večji, če pomislimo, da mora biti nekaj te jasne svetlobne energije tudi v samem našem srcu. Božanska svetloba je ena in nedeljiva, vsepričujoča in vzvišena nad omejitvami prostora in časa. To energije sicer lahko lokaliziramo, ko se razodeva znotraj časa in prostora, toda v področju, v katerem lahko zaznava zemeljska zavest, je ta energija samo sijaj prvobitne enosti. To je Kristus, ki se rodi v človekovem srcu.

Srce nastane in začne utripati v zarodku okrog petindvajsetega dneva nosečnosti. Utripne približno stotisočkrat na dan ali približno 40 milijonkrat letno. To pomeni v sedemdesettih letih 3 milijardkat. Lahko se vprašamo, ali človek niti enkrat v svojem življenju ne sliši klica svojega srca, trkanje na vrata lastnega bitja?

V nasprotju z ostalimi organi našega telesa slišimo srce nepretrgoma. Ima svoj lasten ton, svojo čudovito življenjsko simfonijo, ki jo slišimo kot utripanje skoraj po vsem telesu. Druge organe opazimo šele, ko ne delujejo vredu, srce pa zaznavamo vedno. Tudi to je pomembno sporočilo: Srce neprestano priča o prisotnosti svetlobe.

Srce je predvsem povezano s človekovo istovetnostjo, kajti občutki so v srcu osebno obarvani. Izreki, kot npr. "Moje srce ali moji občutki mi pravijo", kažejo, da ima srce lastno zavest! Kon sta srce in glava-misel v ravnovesju, se občutki in misli lahko harmonično izrazijo v odločitvah volje in v dejanjih. Kdor nekaj dela "iz srca", se jasno zaveda občutka, ki ga žene k dejanju, in ta občutek lahko v dejanju uresniči. Tako ravnovesje je pogoj za optimalno zdravje. Pospešuje krvni obtok sil v celotnem sistemu. Občutki, misli in dejanja se potem prepletajo med seboj na res pravilen način. Kot črpalka je dejaven organ. Kot organ zavesti pa je nasprotno negativen prinsip, " prazen", prostor, votlina.

Budisti pravijo srcu " Budova jama" kristjani pa govorijo o "betlehemskem hlevu" Zato je mistik Angelus Silesius zapisal:"In če bi se Kristus tisočkrat rodil v Betlehemu in ne v tebi, si ti izgubljen." Da bi lahko torej temeljiteje obravnavali temo"srce kot votlina ali jama", se obrnimo k soncu. Sonce je središče energije, svetloba, toplota in življenje v našem sončnem sistemu. Zato ga lahko primerjamo s srcem. Sodobni heliofiziki, so ugotovili, da je sonce "zvezda" v kateri živimo. Njihove raziskave medsebojnih vplivov med ritmom sonca in ritmičnimi procesi na zemlji so omogočile novo naziranje sveta.

Z zemlje vidimo sonce kot oddaljeno zvezdo, ki je videti kot ladja. Toda kje se sonce konča? Na vidnem robu ladje? Sonce je ritmično utripajoč izvir energije, izvir toplotnega in svetlobnega sevanja. Njegovi žarki segajo prav do "konca" sončnega sistema in prežemajo vsako telo, ki pripada temu sistemu. Živimo torej v soncu.

Iz te heliocentrične predstave sveta je nastala znastvena veja, ki se imenuje helibiologija. Le-ta proučuje medsebojne odvisnosti vseh življenjskih procesov od velikega organizma "sonce". Helibiologi torej znastveno ugotavljajo, kar so Rudolf Steiner, gospa Blavatsky, Max Haindel že prej prenesli človeštvu. Življenje na zemlji ni mogoče brez sonca. Sončna energija vpliva na atmosferske pojave, rastni ritem rastlin, vedenje živali in med drugim tudi na delovanje živčnega sistema, srca in krvi. Ta povezava med središčem in periferijo deluje tudi obratno. Ker je sonce živ organizem, tudi nanj vplivajo spodbude iz okolice.

Srce je torej ritmično utripajoče središče, ki je povezano s vsemi celicami telesa. Tako kot sonce tudi v srcu človeškem divjajo viharji, ki se kažejo v izbruhu ognja. Tudi naše srce je pogosto središče izbruhov in čustev, silnih viharjev občutkov in strasti. Ne obstaja pa le zaznavno sončevo telo z merjlivim sevanjem in energijo, temveč tudi duhovno sonce, ki se v ezoteriki imenuje Vulkan.

Tudi v tem mogočnem sončevem telesu se nahaja življenjsko polje, ki prav tako ni na obrobju, ampak v sredini. Duhovno sonce zaobjema vse življenje, torej tudi človekovo srce. V človekovem srcu leži žarišče duhovnega sonca. Kot hranijo sončni žarki zaznavnega sonca zaznavno življenje, tako duhovna energija hrani jedro, duhovno iskro v srcu, ki izhaja iz Vulkana.

Srce je v svojem najvišjem vidiku nosilec zavesti. Zavestnost je sprejemajoča dejavnost v najvišji prvotni obliki. Zavest je širša in jasnejša, če je nevtralna, odprta in sprejemljiva. Lastnost zavesti je, da se hoče razširiti, obenem oa ima zavest tudi žarišče samo - zavest. Zavest utripa med dvema poloma, med središčem in širjenjem.

Srce torej ni samo organ, ampak zaobjema tako rekoč vso telo. Tudi o zavesti lahko rečemo, da zaobjema celega človeka. Vsaka telesna celica vsebuje del celotne zavesti organizma. Toda sedeš življenja in zavesti je srce! Je prva pikica v zarodku, ki živi, in zadnje mesto v človeku, ki umre. Naše običajno vsakdanje življenje je oddaljeno od središča.

Ko človek pridobi drugačno življenjsko spoznanje, naravna nanj svoje bivanje. V vsakdanji praksi to lahko pomeni, da ne strmi več po središču, temveč po življenju, oddaljenem od središča. Samozavest potem ni več izhodišče njegovega mišljenja, občutenja in delovanja, ampak izginja, da bi naredila prostor zavesti, ki lahko služi kot darilo in jasno ogledalo duha. Potem je poudarek na načinu življenja, ki usmerja od znotraj navzven. Narava je vzor za to.

Miran Zupančič

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Misica-Crpalka-Srce-Bolezen-Bolnik







Domov
Powered By GeekLog