Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/MiroljubnoKmetijstvo2




Miroljubno kmetijstvo II.

nedelja, 21. maj 2006 @ 05:10 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Piše: Tina Gajšek

Zasnova vrta v duhu permakulture
Čedalje pogosteje se mlade družine naseljujejo v predmestnem okolju ali v mestih zaradi večjega lagodja in bližine delovnih mest in da ostajajo v stiku z aktualnimi družabnimi dogodki, a po drugi strani je to tudi velik omejitveni dejavnik, ker mesta ne nudijo tako zdravega okolja za življenje kot podeželje. Ravno zaradi tega vzroka, sem se odločila, da se bom osredotočila na majhne površine okoli hiše in vzpodbudila našo domišljijo, kako narediti oazo miru sredi drvečega mesta. Ker v permakulturi je edini omejitveni dejavnik znanje in domišljija.

Želela bi, da najprej nekoliko bolj kritično pogledamo okolico naših hiš in da si postavimo pred očmi najpogostejšo sliko predmestne hiše z vrtom. Ponavadi je okolica hiše obkrožena s posamičnimi rožami, večji del zaseda trata, na njej pa zasledimo nekaj grmovnic in nekaj posameznih sadnih dreves. Za hišo, nekje čisto zadaj, pa bomo morda našli zelenjavni vrt. Ta miselnost, da koristni zelenjavni vrt, ki ga uporabljamo vsak dan, ni lep in potemtakem ni dobro, če je na očeh mimoidočim opazovalcem, najbrž izvira od bogataških, baročnih vrtov in Britanskega načina urejanja okolice. Če malo bolje premislimo, opazimo da nas kaj hitro spominja na miniaturno podobo kakšnega angleškega podeželskega dvorca in to miselnost urejanja okolja smo nekritično sprejeli za svojo.

Lepa trata, ki zavzema skoraj celotni del okolice hiše, skozi oči permakulture pomeni želja po razkazovanju moči, saj nas prisili k tratenju energije za odvečno hlapčevsko, nesmiselno tlako. Takšna urejenost prostora nam ne prinaša zadovoljive količine hrane, oreščke moramo kupovati, prav tako večino sadja, ne ponuja nam ekonomičnega oskrbovanja s sadilnim materialom, na njen ni objektov za shranjevanje zalog in vrtičkarskih pripomočkov in kar je najpoglavitnejše, za tisto koliko energije vložimo za vzdrževanje te okolice, dobimo pičel pridelek. Poleg tega se pa moramo še prevečkrat posluževati in obračati na farmacevtsko industrijo.

Razlika med obema vrtoma je ogromna. Tukaj bom v grobem opisala tiste najvidnejše razlike. Ko bi opazovali vrt, ki je zasnovan v duhu permakulture, bi nam zagotovo padla v oči njegova kaotična urejenost. Vendar kaotičnosti ne smemo mešati z redom in urejenostjo. Permakultura teži k posnemanju reda v sami naravi. Red na vrtovih je polnaraven red rastlin, ki so med seboj v dobrih odnosih in so bistveno manj ločena v umetno zasnovane skupine kot na "zahodnih" vrtovih. V nekaterih, predvsem tropskih vrtovih, sploh ne moremo več jasno ločiti meje med sadovnjakom, poljem, hišo in vrtom; ni jasno kje rastejo enoletnice in kje trajnice. Pravzaprav sploh ni razvidno, kje se končna obdelovalna površina in kje začne sama narava.

Druga zelo pomembna razlika je ta, da je zaplata zemlje okoli hiše dobro ograjena z rastjem in tudi znotraj te površine srečamo veliko omejitvenih pasov, mej. Samo če področje dobro ogradimo, dobimo nad njim pregled. Če okoli vrta ne posadimo pasu varovalnih površin in rastlinskih vrst, ki ne preprečujejo zaraščanje plevela, bodo vrt ogrozili nepovabljeni gostje (živali, pleveli). Razmejitveni pas opravlja vlogo sita ali mreže. Ob njem se tudi nabirajo, kopičijo naravni viri, ki jih lahko s pridom izkoristimo ( listje, mulj ob vodnem pasu, prst, ki jo prinaša veter, ptiči s ptičjimi iztrebki, ki tam gnezdijo,..). Če posadimo na primer jelšo (Alnus), avstralski bor (Casuarina) ali akacijo (Acacia), nam bodo vezala dušik iz zraka, relika (Chaemocytisus palmensis) nas bo posejana v živi meji varovala pred vetrom in nam dala listje, prav tako je hrana za perjad.

Po podrobnejši analizi rastlin, pa kaj hitro tudi zapazimo še eno zelo pomembno stvar. Ni pomembno samo koliko različnih vrst raste okoli naše hiše, ampak kar je še pomembnejše, je vzpostavitev števila koristnih povezav med rastlinami, živalmi in med našo potrebo, da bo vrt kljub vsemu funkcionalen in praktičen za uporabo. In zelo je potrebno paziti, da rastline in živali ne škodujejo druga drugi. Tukaj pa se začne že resnično znanje, ki se nikoli ne konča.

Nekaj splošnih primerov koristnih povezav
Plemenite sorte sadnih dreves uspevajo dobro, če so pod njimi zelišča in ne trava, kot velja vsesplošno vrtičkarsko prepričanje. Na primer, gabez koreninam dreves omogoča, da črpajo hranilne snovi tik pod površjem tal. Ko pozimi odmre, prispeva zastirko in hrano deževnikom. Čebulnice (narcise, rastline, ki pripadajo družini lilijevk) preminejo poleti in tako z drevesi med suhimi poletnimi meseci ne tekmujejo za vodo. Pa še lep šopek si lahko naberemo spomladi. Perunike in rože s gomoljastimi koreninami prav tako preprečujejo rast trave.

Če med drevesi in gredicami posejemo posamične rastline z majhnimi cvetovi, te-te privabijo koristne žuželke, ki se hranijo z mrčesom (roparske pršice, pikapolonice, brzci (hrošči), poleg tega privabijo čebele, ki oprašujejo cvetove sadnih dreves. To so na primer kobuljnice; koper, korenje, komarček ali pa ognjič in marjetice)

Ajda, posejana med jagodami, prav tako privlači plenilce škodljivcev.
Žametnica odganja nematode in privablja žuželke, ki se hranijo z mrčesom.
Stročnice, kot je znano že vsem, so pomembne za vezanje dušika iz zraka in nam tako bogatijo zemljo z dušikom. Če jih porežemo ali potrgamo pred cvetenjem, se dušik, uskladiščen v koreninskih mešičkih, sprosti v prst. Nemalokrat nam lahko, če jim naredimo ogrodje, dajejo tudi senco in hišo varujejo pred poletno pripeko. Lahko jih pomešamo med sadno ali gozdno drevje. Dobro je, da si ne delamo omejitev, če je jasno, da s tem ne škodujemo nobeni rastlini ali živali.
Vodne kotanje postanejo domovanje žab, ki nam jedo žuželke. Prav tako ptičje hišice postanejo zavetje ptic, ki se hranijo z žuželkami. Pri odganjanju žuželk lahko sodelujejo tudi nekatere gobe in koristne bakterije. V monokulturi imajo škodljivci hrane na pretek, v polikulturi pa škodljivci predstavljajo vir hrane za njihove plenilce.
Teh stvari je ogromno in jih je nemogoče vseh našteti in vedno še odkrijemo kakšne nove koristne in nadvse zanimive povezave. Dobro je, da se zavedamo tega in delujemo v skladu s tem in opazujemo in se nenehno izobražujemo. Da znamo izkoristiti različne lastnosti kot na primer sajenje glede različnih višin rastlin in da čimbolj vse časovno uskladimo.
Vrt v permakulturi ni nikoli gol. Vedno je tako ali drugače pokrit ali z rastjem ali z zastirko, saj tudi v naravi gole površine srečamo le ob naravnih nesrečah in narava sama teži k čim hitrejšemu zaraščanju teh površin s pionirskimi vrstami.
V permakulturi se da skoraj vedno kaj narediti, izboljšati, obrniti razmere sebi v prid, tudi če za to nimamo velikih površin ali pa da so le-te slabo rodovitne. Vrt v permakulturi ni toliko opredeljen z omejitvami kot so velikost in kakovost zemljišča, kot od načina razmišljanja in znanja, ki ga uporabljamo. In znanje je najbolj praktična naložba v življenju, saj predstavlja vedenje, izkušnje, ideje in spoznanja tisočih ljudi pred nami.

Besedilo se naslanja na knjigo Uvod v permakulturo, avtorja:
Bill Mollison, Reny Mia Slay

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/MiroljubnoKmetijstvo2







Domov
Powered By GeekLog