Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Minljivost-Civilizacija-Moc

Vse je minljivo ... Naša civilizacija tudi! nedelja, 5. februar 2017 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Vsak izmed vas, ki se mu je dalo vložiti nekaj ur v branje knjig ali prebiranje spletnih prispevkov na temo naše zamolčane zgodovine, ve, da nismo ne prva ne najbolj razvita civilizacija, ki je hodila po naši Zemlji.  Mnogi pred nami so že bili prepričani v svojo nezmotljivost, moč in neuničljivost. Mi pa danes ne vemo, ne kdo so bili ne kaj je bila usodna napaka, ki so jo storili ... Preprosto jih ni več.  Četudi vseh materialnih dejstev nimamo v rokavu, bi že splošno zavedanje o dolgi kontinuiteti življenja na tem planetu zmanjšalo našo vehemenco in nas soočilo z dejstvom, da bodo mogoče čez nekaj sto ali nekaj tisoč let zanamci vedeli o nas toliko, kolikor mi danes vemo o Lemuriji ali Atlantidi. Dejansko sploh ni treba tako daleč v preteklost. Koliko zares vemo o Etruščanih in Keltih, katerih gensko dediščino še nosimo v celicah? Si predstavljate, da bodo celotno zgodovino sedanje Evrope v neki šoli prihodnosti zajeli v nekaj stavkov? Negovanje zgodovinskega spomina Ko sem bila na Danskem, sem obiskala tamkajšnje megalitske spomenike. Ob nekem dolmenu je stala tabla, na kateri je napisana dolga zgodovina tega prostora. Poleg Keltov, za katere sem vedela, so bila našteta tudi imena kultur, za katere še nihče od nas ni slišal, in to vse do 9000 let pred našim štetjem. Tako globok je spomin, ki ga Danci negujejo. Zato ni čudno, da njihova družba še danes korenini v spoštovanju do vsega, kar so storili in kar so obvladali njihovi praočetje in pramatere, in jih politične muhe enodnevnice ne vržejo iz začrtane smeri. Ko svojo zgodovino, do dejstev katere nam ne uspe priti niti za nekaj desetletij nazaj, pogledamo v tej luči, nas ne sme presenetiti, da je sodobna družba podobna piščancem v megli. Če ne vemo, od kod prihajamo in kam želimo iti, potem lahko samo tavamo in se nam vse smeri zdijo enako dobre ali slabe. Če ne vemo, kaj je bilo včeraj, ne moremo niti objektivno oceniti, ali nam nemara gre slabše kot včeraj.  Vse več družbenih kritikov svari, da naša kultura po različnih parametrih kaže vse znake propadanja. Družba se stara, nove generacije imajo manj znanja, sposobnosti in žilavosti od starih, zdravstvena slika je iz leta v leto slabša, konformizem narašča, kolektivni cilji pa so že zdavnaj podrejeni individualnim ambicijam. To, kar se dogaja na nivoju družine, vidimo tudi na ravni družbe. Enako se zrcali tudi v materialnih dobrinah. Vse, kar danes kupite, bo verjetno slabše kakovosti in bo zdržalo krajši čas od istovrstnega izdelka pred desetimi leti.  Hitro propadanje se splača. Uničenje se splača. Tako deluje potrošniška družba. Svetovna politika pa je le njena izpeljanka. Vojne so bile vedno dober posel. V letu vojne se da zaslužiti več kot v desetih letih miru. Seveda, če ste vi tisti, ki jih financira in v njih trguje. In ker dobički na drugih področjih padajo, vojna mašinerija vse bolj ogreva svoje motorje. Dobesedno! Če smo pred enim letom brali o možnosti vojne, objave v vse večjem številu medijev govorijo o pripravah na vojno. Vsi sicer trdijo, da je ne želijo, vendar se nanjo pripravljajo, zato ker se pripravlja tudi druga stran.  Veste, kaj se zgodi, ko začnete o svojem možu ali ženi razmišljati kot o svojem potencialnem sovražniku in iskati njegove/njene napake? Našli jih boste. Videli boste to, kar želite videti. Enako je tudi v svetovni politiki. Ko se enkrat začnejo iskati razlogi za vojno, do nje ni več daleč.  Vprašanje je le, kakšna, s kom in kako obsežna se bo nekomu splačala.  Od te točke naprej je mogoče vse. Dobesedno vse.  Minljivost kot kolektivna terapija Mogoče je ravno popolno ignoriranje minljivosti pripeljalo do skrajnega egoizma, ki smo mu priča na vseh področjih življenja. Če bi se zavedali, da nas prav mogoče jutri ne bo več in da ničesar od svoje moči in imetja ne bomo mogli vzeti s seboj, bi bilo verjetno lažje reševati spore s sosedi, zagotoviti preživetje lačnim, bolj pravično razdeliti dobrine. Če bi se zavedali, da pokojnine mogoče ne bo, bi danes še sedeli na delovnem mestu, ki vas izžema? Bi plača odtehtala vašo izgorelost?  Če bi se zavedali, da ste mogoče svojega otroka, ko se je odpravil v šolo, danes zadnjič videli, ali bi mu namenili kakšno lepšo besedo od »Spokaj se že, da ne boš zamudil!«? In če bi vedeli, da se boste mogoče jutri znašli v situaciji, v kakršno so ujeti milijoni prebivalcev Sirije, Iraka, Libije ..., ki so jim zrušili državo, da si jo lahko razdelijo in z njo zaslužijo, kaj bi počeli danes popoldne? Sanja Lončar Vir: zazdravje.net Komentarji (4) www.pozitivke.net