Reševanje sporov brez sodišča

torek, 3. julij 2018 @ 05:02 CEST

Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

ČLOVEKOVO NEDOHAJANJE SAMEGA SEBE
Človekov zgodovinski razvoj se ne odraža samo v tehnološkem, znanstvenem in komunikacijskem segmentu, temveč tudi v drugih, kjer morda ni toliko opazen kot pri različnih merljivih, "otipljivih" in "konkretnih" vidikih sodobnega časa, pa naj gre za različne vrste odnosov (odnos do drugih, do življenja, do realnosti, do sebe samega …) ali pa osebnostni in duhovni razvoj.

Človekov razvoj skozi nekaj desettisočletij je omogočil ne le skladnosti z vsakokratnim okoljem ("življenje z naravo"), temveč tudi skladnost človeškega razvoja na vseh različnih nivojih, tako na primer na okoljskem, odnosnem, genskem. Strmo vzpenjajoča spirala vsestranskega razvoja, ki smo ji priča v zadnjem času, ne nadaljuje svoje poti enakomerno na omenjenih nivojih. Tako znanost in zlasti razvoj komunikacij daleč prehitevata mnoga druga področja, na katerih se človek prav tako razvija, kar samo po sebi – civilizacijski dejavnik – človeka postavlja v neugoden, stresni položaj.

Za medsebojne odnose, denimo, se nam zdi, da te zakonitosti ne veljajo. In vendar nas osupljive statistike, za katere izvemo v medijih, silijo k prepričanju, da je segment medsebojnih odnosov ne le enakovreden glede tretmaja, ki mu ga namenjamo, ampak postaja v sodobnem razosebljenem času vse pomembnejši, še več, skozi čas bo postal ključen. Področje medsebojnih odnosov se po kratkotrajnem "izletu" v vabljive vode socialnih omrežij že postavlja med ključne razvojne naloge sodobnega človeka.

STRES IN KONFLIKT – SODOBNA SOPOTNIKA

Danes neprestano govorimo, kako stresno živimo. Na "stres" lahko naletimo kjerkoli, obdaja nas z vseh strani. Za začetek eksistenca, pehanje za preživetjem in denarjem, ki nas vodita v poslovne odnose, dandanes bogato obložene z mobingom (ki ga v zadnjih desetih letih ne opazujemo več zgolj na medosebnem, temveč že kar na sistemskem nivoju!); okoljski dejavniki; zdravstveni moment (med drugim tudi način odziva na taisti stres), ob vsem tem pa rastoči problemi v medosebnih odnosih, in še bi lahko našteli. O "kokoši in jajcu" tu ni mogoče govoriti – vsi dejavniki so medsebojno prepleteni do take mere, da lahko pri vsakomer najdemo njegovo lastno, edinstveno kombinacijo, pa tudi odziv na stres.
Tako je stres ne le vzrok, temveč tudi pogosta posledica naših konfliktnih situacij in slabih medčloveških odnosov. Ti odnosi v marsikaterem pogledu gradijo tudi naš pogled na življenje, na drugega človeka in na svet na splošno. Ker je sodobni človek potisnjen v eksistenčno držo že od mladega, so ti pogledi – in posledično odnosi – pogojeni z njegovimi potenciali, vzgojo (in sobivanjem v družini), edukacijo, okoljem in sposobnostjo zadržati vsaj do neke mere svoj "jaz", napaden s številnih strani. Tako človek danes ni le v konfliktu z dražečimi dejavniki in vplivi, ampak v večji ali manjši meri tudi s samim seboj.

Konflikti spremljajo vse odnose, saj skrbijo za njihov zdravi razvoj. Konflikt že v svojem prvotnem pomenu besede pomeni, da se na istem mestu ob istem času pojavita dve različni mišljenji, ki zasledujeta isti cilj. Torej gre v nekem smislu za konfrontacijo dveh idej.

Različne ideje so plod različnih izkušenj, ki jih imamo posamezniki v življenju. Na usmeritve naše prihodnosti pogosto vpliva naša preteklost. Dogodki, ki nas pogojujejo, skozi čas zaznamujejo in na katerih gradimo svoje (ne)zaupanje do sveta, ki nas obdaja.

Konflikti spremljajo vse odnose, saj skrbijo za uravnoteženost med partnerjema in zdrav razvoj odnosa. Slabo pa je, če se konfrontacija različnih idej sprevrže v verbalno ali celo fizično nasilje. Takrat reševanje konfliktov drastično prestopi mejo funkcionalnosti in tudi pomensko zamegli vse pozitivne lastnosti, ki jih konflikti v odnosih s seboj prinašajo.

Če pri tem poznamo različne vrste fizičnega nasilja, ne smemo spregledati variabilnosti tudi pri verbalnem nasilju, ki nikakor ni zgolj vpitje, žaljenje ali izsiljevanje. Zelo učinkoviti in na daljši rok nič manj nasilni obliki sta na primer izražanje pričakovanj do neke osebe in – pogosto v kombinaciji – očitanje v primeru neizpolnitve teh pričakovanj. Visoki toni niti niso potrebni, da bi sčasoma ali postopoma to osebo spravili v podrejeni položaj. Konflikt, rojen iz take vrste nasilnega odnosa, je večplasten, saj ne prinese samo (v večini primerov oziroma vse do točke zdržnosti neizraženega) konflikta med osebama, temveč tudi znotraj naslovnika pričakovanj in/ali očitkov samega. Odvisno od vrste ter stopnje odnosa lahko v določeni fazi tak latentni odnos pripelje tudi do odkrito nasilne, pogosto celo tragične razrešitve. Nerazrešeni konflikti se namreč spremenijo v vir frustracije in sovražnosti. Če konfliktov v odnosu ne rešujemo, se le ti kopičijo v nas in povzročajo podlago za nastanek novih konfliktov. Tako se zelo hitro znajdemo v začaranem krogu, kjer se pravzaprav nihče več ne spomni vzrokov za nezadovoljstvo.

Konfliktov se pogosto bojimo, saj imajo predznak nečesa slabega. Kot da bi bili pokazatelj težav v razmerjih. V resnici pa so le pokazatelj naše različnosti, ki je tako ali tako dejstvo. Težavnost konfliktov tako ni v njihovem obstoju, temveč v njihovem reševanju.

Pri vsakem razreševanju konfliktov je ključno, kako le-to poteka. Kakšna je rešitev na koncu, ni tako bistveno. Pogosto je največja korist konflikta ravno v tem, da odkrijemo svoj odnos do potreb, pričakovanj, stališč drugega – in ne tega, kakšne rešitve najdemo oz. kaj sklenemo. Zelo pomembno pa je, na kakšen način bo do tega prišlo, kakšen bo proces, kakšna bo "melodija". Zato je pri razreševanju konfliktov nujno upoštevati temeljne vrednote in načela: enakovrednost, spoštovanje integritete, odgovornost in avtentičnost.

Konflikt nima vnaprejšnje moralne opredelitve, torej ni ne dober ne slab. Nemogoče je ne biti v konfliktu oziroma se mu izogniti. Konflikt je nujen za spremembo in rast, za novo učenje, za ustvarjalnost, za dobre odločitve ("skupno razmišljanje").

Konflikt je lahko učinkovita korekcija odnosa, priložnost za pogovor, izmenjavo stališč, iskanje skupnih optimalnih rešitev, odkrivanje novih, še nepoznanih in nepreizkušenih možnosti.

ŠTIRI VRSTE ODZIVOV

Spremembe vedno vodijo v občutke negotovosti in notranji dvom v to, da vodijo v nekaj pozitivnega. Seveda vsak posameznik na določene spremembe lahko odreagira popolnoma drugače, odvisno seveda od tega, kako pomembno bodo spremembe vplivala na njegovo življenje. Ko govorimo o različnih načinih soočanja s konflikti, teorije na tem področju poudarjajo štiri vrste odzivov:

1. Umik
Če se partnerja, soočena s konfliktom, le temu vsakodnevno izogibata in računata na to, da bo probleme prekril čas in fizična oddaljenost, potem v smislu ohranjanja osebnega stika samih s seboj oba izgubljata.

2. Izvajanje pritiska in podrejanje
V primeru, da dinamika reševanja konfliktov temelji na eni strani na partnerju, ki s pomočjo pritiska poskuša razreševati jasne vire frustracij, in na drugi strani na partnerju, ki se tem pritiskom zavoljo umirjanja naraščajočih frustracij konstantno podreja, je to absolutno znak hitre in nefunkcionalne razrešitve konflikta. Ta vodi le v še globlji razkorak med partnerjema in v mnogo primerih v nasilje.

3. Kompromis
Mnogi bi trdili, da je kompromis najidealnejša razrešitev konflikta, saj sta obe strani pripravljeni v določenih stvareh popustiti zavoljo boljše kvalitete odnosa. Kompromisi so res primerni, ko smo soočeni s poslovnimi tveganji, ali pa, ko način življenja, kateremu se odrekamo, ni tako močno povezan z našimi notranjimi potrebami. Pri kompromisu govorimo o delitvi izgub in dobičkov, a v odnosih takšne kalkulacije nimajo prostora. Kaj hitro pričenjamo drug drugemu šteti zasluge in očitati izgubljene priložnosti.

4. Razreševanje
Kot zadnja oblika soočenja s konflikti ostaja njegovo razreševanje. Ta v odnosu zahteva prostor, kjer ima lahko vsak svoje mnenje, posluša in je slišan. Kjer dogovor med partnerjema ni seštevek plusov in minusov, ampak plod razumevajočega dialoga. Kjer žrtvovanje zamenja daritev, ki izraža tisto največjo potrebo med vsemi – da smo ljubljeni in vredni svoje lastne ranljivosti.

Soočati se s konflikti nikoli ni lahko opravilo, a je njihovo konstruktivno razreševanje odraz zrelosti in odločenosti posameznika, da pravično ravna s svojim življenjem in življenjem tistih, ki so mu najbližji.

PALETA ALTERNATIVNIH POTI JE ŠIROKA …

Reševanje konfliktov je staro toliko kot konflikti sami, ti pa so stari toliko, kolikor je stara zavest živega bitja o sebi in o okolju, torej tudi o drugih bitjih, s katerimi to živo bitje prihaja v stik in odnos. Skozi razvoj človeštva se je razvila cela vrsta načinov, kako obvladovati, odpravljati in razreševati konflikte. Mirovni proces, sprava, pobot in drugo so izrazi, ki so sestavni del človekovega dojemanja in obvladovanja sveta in odnosov v njem. Mediacija je modernejši pristop k reševanju konfliktov, in četudi ni niti najbolj enostaven ne najbolj učinkovit, se v modernem času prebija v prve vrste pristopov k reševanju sporov. Še več, v času, ko se participacija posameznika vse bolj kaže kot vodilni princip nove paradigme odnosov v družbi (kot nasprotje nekaj tisoč let trajajočemu in danes globalno prevladujočemu modelu hierarhične družbene ureditve), se tudi mediacija ponuja kot model prihodnosti, ob tem pa mediator – tisti, ki sprtim/a stranem/a omogoča pozitivno razrešitev konflikta – počasi postaja en od najbolj perspektivnih poklicev prihodnosti.

Alternativni pristopi k reševanju sporov so bili beleženi že v zgodnjih obdobjih človekove zgodovine, na primer arbitražno reševanje sporov v starem Rimu, pa na Kitajskem in v Angliji (reševanje trgovskih sporov v 14. stoletju); manj formalna, a vseeno običajna v primerih sporov so bila tudi posredovanja "velikih mož" in sovaščanov v Afriki itd.

Do vnovičnega razcveta alternativnih metod reševanja sporov, med katere sodi tudi mediacija, je prišlo v 60-ih letih prejšnjega stoletja v ZDA, saj je tam zaradi vietnamske vojne, študentskih, feminističnih in potrošniških gibanj pred sodišča prišlo tolikšno število sporov, da jih ta niso bila sposobna sproti reševati. Ob pojavu kritik na formalizem, počasnost in celo sodnih postopkov so se začele razvijati organizacije, ki so ljudem ponujale alternativo. Tako dandanes sodnim postopkom ob mediaciji alternativo predstavljajo še arbitraža, mediacija-arbitraža, konciliacija, pogajanje, pomiritev, ombudsman, krizno posredovanje, zagovorništvo, mini sojenje, sumarna porotna obravnava in še nekatere druge oblike.

… NE PA TUDI KONČNA

Arbitražno reševanje sporov velja v strokovni literaturi za "prvi način reševanja sporov v avstralski koloniji Viktoriji". Da se je to zgodilo prav tam, ni naključno. Iz istega prostora namreč izhaja še veliko starejši pomiritveni princip, ki se imenuje "Restorative Justice", kar bi morda še najbolje lahko prevedli kot ponovna vzpostavitev pravičnosti. Gre za skupnostno zasnovani sodni proces, ki ga izvajajo lokalne in vladne skupine v nekaterih državah, kot so na primer ZDA, Kanada, Avstralija in Velika Britanija (v novejšem času postaja vse bolj priljubljen tudi na Irskem, v Nemčiji in nekaterih tranzicijskih državah nekdanjega vzhodnega bloka) in ki se namesto maščevanja in kaznovanja osredotoča na odgovornost in popravo povzročene škode. Žrtve in storilci kaznivih dejanj se sestanejo na skupni konferenci za medsebojno pomoč. Nova Zelandija je leta 2002 postala prva država, ki je začela izvajati ta proces in je njegova načela vključila v kazensko zakonodajo za odrasle.

Za promocijo te vrste pravičnosti je zelo zaslužna maorska skupnost. Kot mnoga druga prvotna ljudstva, ki svoje težave že od nekdaj rešujejo v okviru družine ali lokalne skupnosti, ima tudi ljudstvo Maorov dolgo tradicijo reševanja lastnih problemov znotraj skupine. Pripadniki maorske skupnosti se zberejo v marai (hiši za srečevanja) in razpravljajo o zadevah, o katerih se izven te hiše ne bi drznili govoriti. Obstaja pravilo, da vse, kar se dogaja v marai, tam tudi ostane, da ne bi zunaj te hiše povzročalo konfliktov. Proces ponovne vzpostavitve pravičnosti na enostaven način daje storilcem kaznivih dejanj in žrtvam možnost, da se v varnem in mirnem okolju pogovorijo o zadevah, o katerih drugače nikoli ne bi imeli priložnosti spregovoriti.

Za žrtve je še posebej pomembno, da storilec kaznivega dejanja pride v stik z drugimi ljudmi. To je zanj laže, saj se odgovornost na neki način porazdeli še nanje. Narejena je bila zelo obetavna raziskava, ki kaže na to, da mladi storilci kaznivih dejanj, ki so bili izpostavljeni kvalitetnemu in strokovnemu procesu ponovne vzpostavitve pravičnosti, storijo manj kaznivih dejanj kot drugi.
Novozelandska vlada je postopno spoznala ta uporabni dodatek h kazenskemu sistemu, kar je pripeljalo do sprejema zakonodaje, ki vključuje proces ponovne vzpostavitve pravičnosti in njegove rezultate. Novozelandski zakon o izreku kazni iz leta 2002 tako sodišča obvezuje, da morajo upoštevati izid procesa ponovne vzpostavitve pravičnosti, predvsem v zadovoljstvo žrtve. Zato ima uspešen proces in njegov izid ugoden vpliv na višino izrečene kazni.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je bil izpeljan zelo uspešen proces ponovne vzpostavitve pravičnosti v Bougainvillu – delu Papue Nove Gvineje, ki se je odcepil, kar je povzročilo strašno državljansko vojno. Avstralske mirovniške skupine so zelo uspešno uporabile proces ponovne vzpostavitve pravičnosti, da so umirile tamkajšnji neobvladljivi konflikt.

Znani poznavalec procesa ponovne vzpostavitve pravičnosti dr. Chris Marshall pravi, da je ta proces idealen za ukvarjanje s problemom mednarodnega terorizma. Nekateri pravijo, da je tudi Model mirovne in spravne komisije Južne Afrike (Peace and Reconciliation Commission model of South Africa) na neki način proces ponovne vzpostavitve pravičnosti. Ta pristop je zelo uporaben v šolah, na delovnih mestih in vseh drugih področjih, kjer prihaja do konfliktov med ljudmi, katerim omogoča, da prepoznajo vzroke dogajanja, spoznajo, čigava je odgovornost in kaj – v skupini – lahko storita žrtev in storilec, da se konfliktno (kriminalno) dejanje ne bi več ponovilo.

ODGOVORNA PARTICIPACIJA KOT DEL DRUŽBENIH SPREMEMB

Od naštetih alternativnih pristopov k reševanju konfliktov nekoliko bolj odstopata še dva principa, najprej Družinski pogovori (reševanje konfliktov med otroci in starši), ki ga je leta 1989 predstavil ameriški klinični psiholog Thomas Gordon, priznani pionir poučevanja komunikacije in reševanja konfliktov, znan po leta 1962 predstavljeni tehniki Parent Effectiveness Training. Med njegovimi temeljnimi načeli je princip sprejemanja drugega takšnega, kot je, kar je bistveni dejavnik pri ohranjanju vsakega razmerja. Sprejemanje je eden najpomembnejših dejavnikov, ki pripomore k razvoju in spremembam. Nasprotno temu nesprejemanje povzroča odpor, obrambno vedenje.
Naslednji sestavni deli Gordonovega učinkovitega principa so pozornost na neverbalno sporočanje, uporaba jaz-stavkov, nevmešavanje v odločanje drugega (pri Gordonu predvsem otroka) in aktivno poslušanje.

Drugi tak pristop nekoliko novejšega datuma je postavitev družine. To je posebna metoda za razreševanje družinskih konfliktov in čustvenih vozlov, ki jo je utemeljil nemški filozof in psihoterapevt Bert Hellinger, danes pa je razširjena v več kot 40 državah sveta. Postavitev družine na družino gleda kot na sistem, ki je v ravnovesju in miru takrat, kadar imajo vsi, ki pripadajo družini, v njej svoje mesto. Zaradi različnih usodnih dogodkov prihaja do družinskih čustvenih zapletov.

Postavitev družine je način reševanja družinskih vzorcev in čustvenih vozlov, konfliktov. Postavitev družine pomaga pri razreševanju težav v partnerskih in družinskih odnosih, velikokrat pridejo na delavnico ljudje, ki že dalj časa neuspešno iščejo rešitev v odnosih. To so lahko odnosi s starši, z mamo, očetom ali obema. Lahko je bolj izpostavljen partnerski odnos ali odnosi z otroki. V ozadju je t. i. družinsko energijsko polje, ki ga lahko razumemo kot spomin družine, v katerem so zabeleženi vsi dogodki, vsa čustva, vse, kar se je zgodilo v družini, tudi generacije nazaj.

VSE BOLJ UPORABNA – MEDIACIJA

Omenjeni trije pristopi vsak zase pomenijo določeno specifiko in niso vsi uporabni v najrazličnejših primerih. Tudi zato se kot vodilni način reševanja konfliktov po vsem svetu danes uveljavlja mediacija, postopek, v katerem skušajo udeleženci ob podpori mediatorja in ob upoštevanju interesov vseh udeležencev rešiti spor in doseči sporazum. Med ljudmi vzpostavlja novo kulturo reševanja sporov, kjer ni zmagovalca in poraženca, kjer sodelujoči (načeloma gre za sprte strani) vzamejo spor v lastne roke in ga kot odrasli sami rešijo. V procesu mediacije poskušamo razumeti tako eno kot drugo stran, se poglobiti v interese vseh strani in razumeti ozadje spora. V kreativnem procesu iskanja nove rešitve poskušamo najti način, kako bi bili zadovoljeni interesi vseh strani.

Čeprav na sodišču o sporu razsodi sodnik, ki skrbi za zakonitost in pri svojem delu čim bolje spozna argumente vseh sodelujočih strani, pa je na koncu nekdo zmagovalec in nekdo drugi ostane poraženec, zato se tak razplet spora prepogosto konča z novo tožbo. Tudi ko je sodba pravnomočna, je vsaj pri eni strani pogosto prisoten občutek prikrajšanosti ali celo ogoljufanosti, zato se pot sovraštva in maščevanja neredko nadaljuje. Z mediacijo želimo ta začarani krog, ki na koncu lahko pripelje do vojn in uničenja vseh vpletenih, prekiniti in ga preusmeriti v pot sodelovanja in rasti za vse.

Mediacija (ali 'posredovanje v sporu') je namreč proces, ki ga usmerja mediator in v katerega se sprte strani ali stráni, ki imata določeno sporno področje ali vprašanje, vključita prostovoljno ter z namenom iskanja rešitve, ki bi bila sprejemljiva za obe strani. Prednost mediacije je v učinkovitosti, nizkih stroških, visoki stopnji uspešnosti in obojestranski sprejemljivosti rešitve.

4 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Mediacija-Resitev-Sporov-Sodisce