Če premalo poznamo kontekste, različne vire, nam ostane samo ta biblijska zgodba o Noetu: »To je znamenje zaveze, ki sem jo sklenil med seboj in vami in vsakim živim bitjem, ki je pri vas, za vse prihodnje rodove. Svojo mavrico postavim v oblake in bo znamenje zaveze med menoj in zemljo. 1 Mojz 9, 1-3. 8-13«
Četrtek, 9.8.2007. Ura je nekaj minut pred osmo zvečer. Rahlo dežuje. Ležim v postelji in prebiram knjigo. Potem v zraku začutim nekaj. Kot nekaj osvežilnega. Nekaj podobnega kar začutiš v zraku ob slapovih. Povečanje ionov v zraku. Pogled mi zaplava skozi okno. Mavra. Pa ne že spet. Dober teden je minilo, pa že spet. Sicer je že od zgodnjega jutra kazalo, da se bo pojavila, od tistega rahlega dežja ob 8. uri zjutraj, ko je padlo nekaj kapljic na zemljo. Pa tam po 11. uri dopoldne. Vzamem fotoaparat in se primem posla.
Škljoc, škljoc. Iz tmine v svetlost. Pogled na uro mi pokaže natančno 19.55. Kmalu se prvemu loku mavrice, pridruži še drugi lok. Kakšnih 20 minut obdelujem ta večerni čudež ob zahajajočem soncu. Nebo znotraj loka je zlato rumeno. Zatem začne mavrica v desnem kotu, med oblaki, počasi izginevati. Ja, enkrat pa vse mine. Upajmo, da z narejenimi slikami komu polepšam dan.
Iz knjige Uda Beckerja Leksikon simbolov lahko potegnemo naslednjo razlago mavrice:
»Mavrica izstopajoči, središčni simbol in znamenje, usmerja upanje človeštva k boljšemu svetu. Čudi to, da je mavrica ostala eden najbolj veličastnih simbolov, ki je bil večinoma izrabljen in skomercializiran.
Če zasledujemo zgodovino mavričnega simbola čisto od začetka zgodnjega izročila, bomo srečali mavrico v babilonski literaturi kot znamenje jeze, strahu in nesreče, kot privesek nesrečne boginje Tir.an.ne. Ta aspekt se pojavi tudi v staro judovski literaturi. V nekem apokrifnem spisu, se namreč imenuje bog strelice, jeze te mavrice. Torej uničevalno vodovje vesoljnega potopa, ki je prišlo iz zgornjih oken neba v tem loku ter je moč jeze in je tako lok v oblakih zrahljal: namesto potopa se zdaj sveti na predvečer prvega sabata nastala mavrica kot lok miru. Mavrica je tako pridobila na pomenu; od simbola jeze in strahu boginje Tir.an.ne, je lok mavrice postal simbol miru, simbol zveze med Jehovo in ljudmi.
V zvezi s tem je Alfons Rosenberg izrazil zanimivo misel: domneval je namreč, da v Gn. 9.8.-17., z lokom sploh ni bilo mišljena mavrica, ampak lok živalskega kroga. To bi bila še veliko močnejša vključitev zemeljskega doživljanja potopa v večjo vseobsegajočo kozmično povezanost, kot bi to bilo možno z mavrično sliko (Becker, 1998:240-241)«.
No Sumerci butajo vame zadnja dva tedna. Naključno? V roke pred dvema tednoma vzamem Sitchinovo knjigo Dvanajsti planet (Niburu.). Potem pa povsem slučajno med preiskovanjem fotokopij, ko iščem nekaj drugega, izbrskam še Cosmic code. Na internetu pogledam, kaj pomeni ta sumerska boginja Tiranne. 33 zvezda na Poti Enlila? Ko želim še nekaj zapisati, mi računalnik zmrzne. No pa kdaj drugič, kaj več o Sumercih.
Hvala teti J. za prevod.
Becker Udo, Lexikon der Symbole, Herder, Freiburg 1998.
Če premalo poznamo kontekste, različne vire, nam ostane samo ta biblijska zgodba o Noetu: »To je znamenje zaveze, ki sem jo sklenil med seboj in vami in vsakim živim bitjem, ki je pri vas, za vse prihodnje rodove. Svojo mavrico postavim v oblake in bo znamenje zaveze med menoj in zemljo. 1 Mojz 9, 1-3. 8-13«
Če zasledujemo zgodovino mavričnega simbola čisto od začetka zgodnjega izročila, bomo srečali mavrico v babilonski literaturi kot znamenje jeze, strahu in nesreče, kot privesek nesrečne boginje Tir.an.ne. Ta aspekt se pojavi tudi v staro judovski literaturi. V nekem apokrifnem spisu, se namreč imenuje bog strelice, jeze te mavrice. Torej uničevalno vodovje vesoljnega potopa, ki je prišlo iz zgornjih oken neba v tem loku ter je moč jeze in je tako lok v oblakih zrahljal: namesto potopa se zdaj sveti na predvečer prvega sabata nastala mavrica kot lok miru. Mavrica je tako pridobila na pomenu; od simbola jeze in strahu boginje Tir.an.ne, je lok mavrice postal simbol miru, simbol zveze med Jehovo in ljudmi.
