Gibanje za pravičnost in razvoj se postopoma uteleša, čas je da se vprašamo
o naših etičnih načelih. Dovolite, da dam nekaj predlogov. Poglejmo, če odgovarjajo
temu, kar vsak izmed nas čuti v srcu in doživlja v toku svoje ustvarjalnosti.
Nisem jih razvrstil po pomembnosti, temveč tako kot so se razvrstili sami.
• Pravičnost pomeni, da ne zapostavljamo nobenega človeka in nobenega drugega
živega bitja. Bitja utelešena v materiji so enako vredna kot bitja, ki bivajo
v duhu in poznajo zgolj energijsko, čustveno ali duhovno vrsto navzočnosti.
• Ne razlikujemo med revnimi in bogatimi. Mar bogati ne trpijo v svoji zdolgočasenosti
in preobilju enako kot revni v pomanjkanju? Kolikor se posvečamo materialni
revščini, toliko se je potrebno posvečati tudi razreševanju težav, ki jih prinaša
duševni prestiž.
• Verjamemo, da je moč zaustaviti stalno vojno med človeštvom in naravo in mnogo
lokalnih vojn med narodi in državami. Verjamemo pa tudi, da se trajnega in ustvarjalnega
miru ne da doseči, če ga prej ne iščemo in uresničujemo v sebi. Dokler se na
posameznikovem osebnem bojnem polju spopada strah z nezaupanjem, razum s čustvom,
preteklost s prihodnostjo, se bodo nujno vojne vnemale tudi v zunanjem svetu.
• Celote ni brez Boga. Lahko ga imenujemo Buda, Alah ali Kristusova zavest,
lahko ga tudi ne imenujemo. Globoko v sebi pa vemo da obstaja zaokroženost vsega
kar obstaja, da obstaja celota. Spoštujemo jo in jo nosimo v srcu. Pripravljeni
smo jo prepoznati tudi v središču vseh drugih bitij neba in zemlje.
• Civilizacijski mehanizem pogosto ruši in razdira v imenu zastavljenih ciljev.
Mi sami smo postavili te cilje in mi sami obnavljamo civilizacijske mehanizme.
Če se v določenih primerih agresije civilizacijskih mehanizmov ne da ustaviti,
je potrebno pogledati vase. Morda tičijo v mehaniki našega mišljenja vzroki
za takšno agresijo? Morda je nesreča, ki jo gledamo pred sabo izraz naših čustvenih
zavrtosti in podrtih ravnotežij?
