LJUBKA SRNINA MLADIČA SKRITA
V MEHKI, TOPLI TRAVNATI BLAZINI
ČISTO TIHO, MIRNO V GRMU ŽDITA.
ZORA, LEPO JUTRO– DAN SE SVITA.
V SVOJEM KRITJU V GOZDNI KRČEVINI
LJUBKA SRNINA MLADIČA SKRITA.
ZDAJ GROZLJIVO SE OBA BOJITA
PSA, KI LAJA ŽE NEKJE V BLIŽINI,
ČISTO TIHO, MIRNO V GRMU ŽDITA.
MAMA SRNA DIVJE ZAKOPITA,
STEČE STRAN OD KRITJA – PO ČISTINI.
LJUBKA SRNINA MLADIČA SKRITA
ZMEDENA, PRESTRAŠENA, PRIKRITA,
DOKLER SRNA TEČE PSU V BLIŽINI,
ČISTO TIHO, MIRNO V GRMU ŽDITA.
KMALU MAMA SRNA SRBORITA
PSA ZAPELJE DALEČ PO DOLINI,
LJUBKA SRNINA MLADIČA SKRITA
ČISTO TIHO, MIRNO V GRMU ŽDITA
Ko v gozdu spuščeni psi najdejo kritje malih srnic, jih začnejo jesti kot na krožniku pripravljeno hrano – lahko pri nogah, ritki…Pes pa je navajen na že pripravljen obrok in začne jesti kjerkoli in pol pojedena mladička še dolgo v mukah umirata. Če bi našel kritje volk, bi srnico najprej ubil potem šele jedel. TO JE EDEN IZMED RAZLOGOV, DA MORAJO BITI PSI V GOZDU NA VRVICI!
Vilanela je romanska pesniška oblika, ki je nastajala koncem srednjega veka
VILANELA O POGUMNI SRNI
