Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Mala-Sola-Meditacije

Mala šola meditacije nedelja, 31. marec 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Včasih dobim zanimivo vprašanje: Kaj bi moral občutiti, ko meditiram? Prvo, kar me zmoti, je beseda »moram«. Sporoča neko pričakovanje, kar v meditaciji ne obstaja. Pa vendar to vprašanje ni tako zelo nenavadno, saj smo se z njim malodane ukvarjali vsi, ki smo se srečali z meditacijo. V bistvu je odgovor zelo preprost, saj meditacija ni drugega kot stanje brez misli, direktna povezava z našim Izvorom, ampak kako te občutke opisati nekomu, ki se s tem srečuje prvič. In ker je meditacija med drugim tudi trening, to pomeni, da tega stanja po vsej verjetnosti ne bomo dosegli že takoj na začetku, kot mišična masa ne nastane po eni uri v fitnes centru. Zamislite si, da pridete v fitnes zato, ker ste slišali, da je to dobro, nihče pa vam ne pove, zakaj. Tako jez meditacijo. Pridete recimo na jogo, ker ste slišali, da je koristno, ne veste pa, kaj se tam dogaja z vami. Začne se uvodno sproščanje, usmerjenost k dihanju, vi pa sploh ne veste, kaj »se greste«. Po nekaj obiskih vam je že približno jasno, pa vendar. Dihate, kot vas usmerja učitelj, a se sprašujete, če je to prav, kaj bi pravzaprav morali občutiti in komaj čakate, da je vadbe konec, ker vaš cilj je v bistvu to, da je koristno za vas in da se počutite bolje. Na svoji poti učenja različnih tehnik, ki jih danes celo poučujem, me je v prvi vrsti zanimalo, kaj bi morala občutiti. Učila sem se theta healinga in namesto, da bi imela fokus na tem, kar želim doseči, me je zanimalo, če sem dosegla theta stanje. Pri Reikiju me je »skrbelo«, če občutim toploto v dlaneh. Ko sem se »trudila« meditirati, me je skrbelo vse drugo, ukvarjala sem se z nešteto mislimi, ki jim v vsakdanjem življenju niti ne dajemo pozornosti. Kaj bo jutri v službi, kaj skuhati za kosilo, so šli otroci spat brez umitih zob in podobno. Ko se umirjamo, sledi poplava misli, ker se naš um prazni, opuščamo misli in kar želimo doseči, je stanje popolnega notranjega Miru, Ljubezni, stika z Izvorom. Ampak kako to stanje nekomu, ki se prvič srečuje s tem, opisati. Ljudje razumemo razlage, kot so na primer mrzel sneg, mehka odeja, vroč štedilnik. Ampak stanje brez misli? To pa nam je nepoznano. Lahko se še bolj trudim razložiti, kakšni občutki so to, mi ne bo uspelo. Ker konec koncev vsak to stanje občuti drugače. Najprej si predstavljajmo, da se nam ne sanja, kaj meditacija pomeni. Vse, kar vemo, je to, da sprošča. Zakaj nas sprošča prav meditacija? Sprosti nas lahko tudi sprehod v naravo. Večerja z drago osebo. Koncert s prijatelji. Poglejmo, kaj imajo vsi ti primeri skupnega. Odmik od vsakdanjih misli. Vpeti smo v svoje misli. Preveč. Naše misli določajo naš modus. Zakrčeni smo. Ko vsaj za trenutek pustimo svoj um ob strani in mu ne posvečamo pozornosti sledi sprostitev. V tem je vsa modrost. Zato je zmotna predstava, da je meditacija zgolj sedenje v presti in petje manter. Meditacija je vse, kar nam v določenem trenutku predstavlja neke vrste pobeg iz človeškega življenja v stanje izvornega, v stik z našo dušo, ki naših dnevnih skrbi sploh ne jemlje kot nekaj obremenjujočega, saj se je utelesila v nas z namenom izkušanja. Ampak o tem v neki drugi zgodbi. Za vse, ki se šele spuščate v skrivnostni svet meditacije, naj prišepnem, da vam prav nič ne more pričarati lepšega občutka kot stanje, ko je vaš um popolnoma prazen, ko dovolite, da vaše misli prosto prihajajo in odhajajo, vi pa jim ne posvečate nobene pozornosti. Temu bi lahko rekli tudi stanje popolne svobode, saj samo ste, samo obstajate v trenutku, tukaj in zdaj, ni ne preteklosti, ne prihodnosti. Vse kar je, je samo vaš dih, ki nežno, brez napora vstopa in izstopa iz vašega telesa. To je tudi edina »formula« za nežen spust v meditacijo. Slediti toku svojega dihanja, ko nežno zapremo svoje oči in se udobno namestimo. Sama zagovarjam kakršnokoli nameščenost, bodisi sede ali leže, pomembno je samo to, da nam je udobno, ker če ob tem čutimo zakrčenost telesa, bolečine kjerkoli, nas to lahko ovira na poti v našo notranjost. Ko smo torej v za nas najbolj udobnem položaju, začnemo počasi vdihovati skozi nos, v trebuh, dih poskušamo malenkost zadržati in se posvetimo izdihu, ki ga počasi podaljšujemo, lahko je tudi slišen in že po nekaj vdihih bomo začutili nežno sprostitev, ki polni naše bitje. S tem, ko je vsa naša pozornost na dihanju, ko si predstavljamo, kako nežna svetloba zraka vstopa in izstopa iz nas, ni prostora za kakršnekoli misli. Če pa se vendarle prikradejo, kar seveda se, saj naši možgančki neprestano nekaj počno, spet pozornost preusmerimo na dihanje in se mislim ne posvečamo. Čez čas opazimo, da niti na dihanju ni več pozornosti, da samo SMO. Tako preprosto je to. Samo s tem, ko dovolimo svojemu umu, da ne analizira vsega, kar se »podi« o njem, mu damo možnost, da se udobno zlekne in mu privoščimo kratek oddih. In v znak hvaležnosti se bo sprostilo vaše celotno bitje. Te Tišine v sebi se resnično ne da opisati z besedami. Z njo izkusimo Mir, Enost, Božansko v sebi, sam Izvor. Meditacija je pot, ne pozna bližnjic, a lahko si predstavljamo tudi tako, da več kot meditiramo, bolj nam je poznana pot do našega stanja Tišine, prej bomo »noter«. Ni pravila, s katerim bi najlažje dosegli to stanje. Tudi to je pokazatelj, da je meditacija zelo individualna izkušnja. Dobro je, da najprej osvojimo ta del, kjer je pozornost samo na dihanju, da dobimo občutek, potem pa lahko začnemo izbirati med različnimi tehnikami meditacije, ki jih bom opisala v naslednjem članku. Mirno dihajte in se veselite prihajajoče pomladi. Romana Kos Vir: www.mychi.si Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog