Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/MaggieBarankitseIntervju
Delovanje iz srca
sreda, 23. november 2005 @ 06:11 CET
Uporabnik: Pozitivke
Z Maggie Barankitse, burundijskim angelom, se je pogovarjala Martine Dupont
Republika Burundi je majhna dežela v afriški regiji Velikih jezer (Great Lakes
Region).
......Na severu meji na Ruando, na jugu in vzhodu na Tanzanijo, na zahodu pa
na Demokratično republiko Kongo. Burundi sodi med najrevnejše in najkonfliktnejše
afriške dežele. Odkar se je v letu 1962 osamosvojil belgijskega vpliva, je prizorišče
nenehnih nasilnih spopadov med manjšino Tutsi in večino Hutu. V osemletni državljanski
vojni je življenje izgubilo 200.000 prebivalcev. UNICEF predvideva, da je v
tej deželi 350.000 otrok izgubilo enega starša 77.000 otrok pa oba starša. 230.000
sirot je okuženih z AIDS-om in najmanj 5.000 jih živi na ulici. S takim stanjem
se je spopadla Maggie Barankitse, ki je želela pomagati žrtvam vojne.
......Marguerite (Maggie) Barankitse je za svoje delo z burundijskimi otroci
v Bruslju 22. junija 2005 prejela UNHCR-jevo nagrado Nansen.
......Nagrada Nansen - gre za Nobelovo nagrado za humanitarnost - je prestižna
UNHCR-jeva nagrada, ki jo ljudje ali zavodi prejmejo za izjemne dosežke pri
delu z begunci ali na področju človekovih pravic.
......Nagrado Nansen sta ji predali belgijska princesa Matilda in Wendy Chamberlin,
visoka komisarka za begunce pri ZN.
......Maggiino sporočilo je sporočilo upanja; njeno delo, prepričanje in odločnost
pa pričajo, da "zlo nikoli ne bo imelo poslednje besede".
......Za Share International se je z njo v Bruslju pogovarjal Martin Dupont.
Share International: Prejeli ste številne mednarodne nagrade. Kako se
odzovete, ko vas nominirajo, in kasneje, ko postanete prejemnica nagrade?
Maggie Barankitse: To je zame velika vzpodbuda in utrjuje moje prepričanje,
da zlo nikoli ne bo imelo poslednje besede. Še vedno se sprašujem, kako je mogoče,
da izmed številni nominirancev nagrado prejme nekdo, ki prihaja iz najbolj oddaljenega
kota džungle. Najbrž so za to zaslužni ljudje, ki imajo radi navadne ljudi in
otroke.
SI: Verjamete v moč odpuščanja in v to, da je skupno življenje najboljša
rešitev za etnične težave, ki so v Burundiju povzročile toliko krutosti in trpljenja?
MB: Maison Šalom [Hiša miru] je bila ustanovljena sredi krutosti. Za
čvrst in trajni mir je potreben zelo odprt odnos. Potrebno je razmisliti, kako
je mogoče zaceliti rane. Odpuščanju se ne morete izogniti, saj sovraštvo, če
pri njem vztrajajo, žrtve nasilja uničuje. Največji sovražnik žrtve je nenehno
spominjanje dogodkov, ki jih je nekdo povzročil.
(Maison Šalom je bila prva sirotišnica, ki jo je ustanovila Maggie in je nevladna
organizacija pod okriljem UNICEF-a.)
SI: Ustanavljate številne "zdraviteljske" projekte. Kaj nam
lahko poveste o njih?
MB: Sprva so nas zanimali najbolj ranljivi, to so otroci. Želeli smo
vključiti vse otroke, ki so bili žrtve vojne, in jim ponuditi boljše okolje,
pravico do varnosti, izobraževanja, zdravstva in primerne prehrane. Vendar otroci
odraščajo, zato je bilo treba začeti z dolgoročnim projektom, družbo pa je bilo
treba pripraviti nanj. Otroke smo želeli integrirati z njihovimi sorodniki,
kjer koli bi bilo to mogoče. Za to smo morali izvesti različne ukrepe: slediti
družinam in pomoč nuditi čim širše. Želeli smo celo pomagati rejniškim družinam,
ki so nudile oskrbo otrokom. Nekateri otroci niso vedeli, kam naj gredo in zase
niso našli družine, takim smo pomagali najti domove, da so lahko zapustili mestno
jedro. Morali pa smo jim dati tudi nekaj denarja, da so se naučili samostojnosti
in kasnejše neodvisnosti. Tak je bil začetek številnih projektov zbiranja in
pridobivanja denarja, ki so otrokom kasneje omogočali življenje brez beračenja.
Tisti, ki niso mogli več ostati v šoli, so se priučili obrtnih spretnosti, kot
so obdelava kovin, kmetijstvo in živinoreja. Mestnim otrokom smo predstavili
modne dejavnosti, tako da bi lahko postali modni oblikovalci ali krojači in
bi se s tem preživljali. Drugi so ustanovili manjše lepotilne salone. Hkrati
smo poskrbeli tudi za izobraževanje na področju mirovne vzgoje, saj je burundijska
jeza osredotočena v sporih med večjimi populacijskimi skupinami. Izmislili smo
si tudi filmski projekt, ki je otrokom omogočil pogled na svet, sprostitev ter
pogled na lastno zgodovino v manj tragični luči. Naš cilj je bil vzpodbujanje
dialoga. Vendar to ni zadostovalo - vojna se je nadaljevala in spoznali smo,
da se ukvarjamo zgolj z zmešnjavo. Ob vojnih sirotah smo vključili tudi sirote,
katerih starši so umrli za aidsom. Vendar, kako preprečiti to grozljivo kugo
- aids? Morali smo ozavestiti matere, zagnati aktivnosti, namenjene materam
prostitutkam, in jih rešiti revščine. Tako bi se lahko rešile prostitucije in
otroci bi lahko ostali pri svojih starših. Obiskali smo družine in jih poučevali
o načinih preprečevanja okužbe z virusom HIV, že okuženim pa smo nudili nego.
Pravzaprav ni moj namen, da skrbim za sirote; želim, da odraščajo v svojih družinah.
Tako obiskujem ogrožene družine in skušam starše obdržati pri življenju (žrtve
aidsa), tako da lahko otroci ostanejo doma. Nudimo jim podporo, medicinsko oskrbo
in podporo otrokom, katerih starši so umrli. Ti otroci tako doživljajo manjše
travme, ker nas prepoznavajo kot družinske prijatelje. Imamo tudi knjižnico,
v kateri lahko ljudje berejo, se učijo računalniških znanj in angleškega jezika.
Potekajo tudi aktivnosti proizvodnje mila in obdelave lesa. V normalno življenje
smo skušali vključiti tudi otroke vojake in matere, ki so se borile ob njih.
Skušamo nuditi popolno oskrbo, pozorni smo na ljudi, ki so zelo šibki, naš cilj
pa je, da jih ponovno postavimo na lastne noge. Tako lahko živijo dostojanstveno.
SI: Prosim, če navedete konkretne primere, ki so vas navdahnili k vašemu
pristopu.
MB: Predstavila bom primer dveh mladih ljudi. Justine je bila z nami
med nasilji leta 1993; z desetimi leti je bila priča brutalnemu umoru svojih
staršev. Njena sestrica je bila prav tako umorjena, bratca pa sta utrpela hude
poškodbe glave. Tako sem morala poskrbeti zanjo. Je pripadnica plemena Hutu,
jaz sem pa Tutsi. Rekla sem ji: "To so storili Tutsiji, hkrati pa se je
predstavnica tega plemena od tega distancirala, da bi lahko spet živeli skupaj."
Povezala sem se z njo in spoznala je, da jo imam rada. V šoli ji je šlo dobro,
vendar je tam srečevala otroke morilcev svojih staršev. Pogovarjala se je z
dečkom, ki je vedel, da so njene starše umorili njegovi. Zaradi tega je trpel,
vedel je, da je Justine sirota zaradi njegovega očeta. Nekega dne sem ji rekla:
"Ali se ne bi šla pogovoriti z njegovim očetom?" To je storila. Pogovarjala
sta se mirno in pozorno, kasneje pa je gospod prišel k nam in nas prosil odpuščanja.
Ob posebni priložnosti je Justine spregovorila: "V Maison Šalom smo se
naučili odpuščanja, celo tistim, ki so umorili naše starše, ki so nas oropali
otroštva, ki so nas oropali lastnine in so nam prinesli vse te grozote."
Svoj govor je usmerila k gospodu in ga ob koncu objela. Vsi so jokali. To je
resnično odpuščanje. Ni ga bilo sram priti k nam in prositi odpuščanja. Kar
so storili otroci, bi lahko storili tudi odrasli. (Ko je ta moški lansko leto
umrl, je pred smrtjo zanj skrbela prav Justine.) Justine je primer Hutuja, ki
je odpustil Tutsiju za umor svojih staršev.
Druga zgodba pa je nasprotna. Gloriosa je bila stara trinajst in pol. Bila
je Tutsi. Skupina Hutujev je požgala njihovo hišo in pobila njene starše in
strice. S sestrami jim ni uspelo pobegniti, tako so jih zajeli, posilili in
obdržali v ujetništvu. Kasneje so jih rešili in pripeljali k nam. Ker sem izvedela,
kaj se jim je zgodilo, sem jih peljala k ginekologu. Gloriosa je bila noseča,
zato sem predlagala prekinitev nosečnosti. Ko je ležala na operacijski mizi
je rekla: "To, da so morili oni, še ni razlog, da bi to počela tudi jaz."
Ginekolog je dejal, da je taka odločitev moja odgovornost in da Gloriosa ob
rojevanju lahko umre. 15. septembra je bil porodni rok, Gloriosa pa je rodila
sama, že 27. avgusta. Obiskala sem jo po jutranji maši. Veliko sem molila zanjo.
Otrok se je rodil brez vsakega kirurškega posega. To pripisujem Sv. Moniki,
otrok je bil namreč rojen na dan te svetnice. Gloriosa je dejala: "Imenovala
jo bom otrok miru." Otroka ima zelo rada. Sedaj je Gloriosa poročena, z
možem sta odšla v Tanzanijo, da bi obiskala ljudi, ki so pobili njeno družino
in jo posilili. Odpustila jim je. To je tako lepo. Poročena je s Tutsijem, z
vojakom, otroka pa ima s Hutujskim upornikom. Monika (otrok miru) ima majhnega
bratca, ki mu je ime Kristijan. Življenje mi je pokazalo, da je odpuščanje mogoče
in da je osvobajajoče. Ne moreš se osvoboditi nečesa, o čemer ne želiš govoriti.
Tako se vsak dan učimo ustvarjati miroljubno družbo s pomočjo pomiritve, s sodelovanjem,
z obiskovanjem, s plesom itn. Včasih obiščemo upornike in s sabo vzamemo bobne;
tako plešemo v gozdu, čeprav so mi ljudje želeli to preprečiti. Z uporniki smo
se spoprijateljili. Pričenjajo razumeti, da smo prišli do točke, ko se lahko
začnemo pogovarjati. Nekateri so z velikimi političnimi teorijami odšli v Arušo
(kraj mirovnih pogovorov v sosednji Tanzaniji). Mi smo odšli tja z velikim srcem,
vedoč, da je kriminalec še vedno naš brat. Nikoli ne more spremeniti tega, da
je naš brat, vedno ga moramo videti kot brata ali kot sestro. Kakšno spremembo
bi to lahko povzročilo v svetu!
SI: Od kje izvirata vaša moč in pogum?
MB: Sprva iz uporništva; nisem namreč mogla prenesti nasilja. Moja krščanska
vzgoja me je naučila, da je vsakdo najprej naš brat ali sestra. Doma je bil
to temelj vsega dogajanja. Moja mati je bila vdova s štirimi otroci, vendar
so bila naša vrata vedno odprta; nikoli ni bil nihče zapostavljen. Če nas je
obiskal Hutu, ga je nahranila. Dejala je, da imamo vsi eno samo ime: otrok Boga.
Tega pa nisem srečevala v šoli, ki sem jo obiskovala; to me je bolelo in mislila
sem, da je moja mati v zmoti. Dejala sem, da je naivna, neumna, in da na življenje
gleda zgolj teoretično. Ko pa sem kasneje videla vso to morijo, sem zaslišala
notranji glas, ki mi je dejal, da vseh trupel ne morem pustiti kar ležati naokoli,
da moram storiti vse, kar je v mojih močeh, da bi zaščitila otroke, in da moram
pri tem vztrajati. Bridko sem jokala; kričala sem v obupu; ko pa sem našla svojih
sedem otok nepoškodovanih, sem to sprejela kot znak, da sem bila poklicana naj
nadaljujem, da moram povedati svojim burundijskim bratom in sestram, da je v
tej prelepi deželi mogoče vzpostaviti mir. Začela sem moliti in prositi za moč.
Veliko časa namenim kontemplaciji. Veliko molim in pri tem uporabljam eno samo
molitev. Ne držim se nobenega posebnega urnika, in če vidim, da nekdo trpi,
vse ostalo pustim, pa čeprav gre za kako potovanje, preprosto grem in pomagam
temu človeku. To me osvobodi. Če vidim, da me potrebuje mati, obolela za aidsom,
odpovem celo svojo udeležbo na velikih mednarodnih konferencah. Ko rečem Gospodu:
"Naj se Tvoji čudeži množijo in ne dovoli mi, da bi jih zadrževala,"
jih pred mojimi očmi razkriva v vsakem trenutku. Živim v sedanjem trenutku in
nisem ženska velikih načel - majhne podrobnosti ustvarjajo lepoto življenja.
Enako dobrodošlico zaželim ministru, prostitutki in škofu. Lahko živim v hiši
ali pa na cesti; in ob tem poslušam otroško igro. Moj pristop se nikoli ne razlikuje,
pa naj bom s princeso ali z otrokom. Molitev me polni z energijo. Kadar koli
se znajdem na pomembnem predavanju, pred veliko množico ljudi, Mu rečem: "Gospod,
Ti me nauči, kaj naj povem." Nikoli ničesar ne pripravljam vnaprej. Tako
nikoli ne izgubim živcev.
Poslušam nasvete prijateljev; pozorno poslušam, kaj mi svetujejo, vendar vedno
najprej prisluhnem svojemu notranjemu glasu. Najprej moram imeti svoje stališče.
Vse bogastvo je moč najti v samem sebi, tako je to tudi prvo mesto, kamor se
morate ozreti za potrebno energijo - tam namreč obstaja zelo tesna povezava
s tistim, kar nam daje življenje. Nekateri to imenujejo Absolutno, drugi Bog,
Alah ali Jehova. Vendar jaz vem, da je tamkaj vedno prisotno; vodi nas po naši
poti in nas varuje napačnih korakov.
SI: Takrat, ko rečete: "V svojem srcu vem, da zlo ne bo imelo zadnje
besede," lahko začutim vaše prepričanje, pa tudi optimizem. Od kod prihaja
ta optimizem? Izvira iz vaše vsakodnevne molitve, od vaših otrok, ali od kod
drugod?
MB: Prepričana sem, da obstaja nekdo, ki skrbi za ta svet. Če pogledate
v zgodovinske knjige, boste videli, da ni zlo tisto, ki bi zmagalo. Poglejte
II. svetovno vojno in bombardiranja. Ozrite se na Evropo danes - nikjer ni sledov
bomb, vse je zgrajeno na novo; to so storili dobronamerni ljudje. Moji osebni
uvidi so dar; morda bi lahko dejali, da izvirajo iz božanskega dotika. Ne morem
razumeti, kako sem lahko preživela strahotnih 12 let vojne. Obiskala sem kraje,
kjer so padale bombe in jih zapustila brez praske. Sedela sem sredi sabenske
planjave, od izstreljenih šestih krogel nas ni zadela nobena. Kako so bili ozdravljeni
otroci, ki sem jih zbirala po poti? Kako sem lahko brez vseh prihodkov nahranila
10.000 otrok? Pomoč sem prejemala od vsepovsod. Ko mi je ostala le še steklenička
mleka za otroka, je prispel denarni ček. To nekaj dokazuje, vendar tega ne znam
izraziti. Ko vidim razočarane in vznemirjene ljudi, jim želim predlagati, naj
se ne žalostijo, saj je življenje čudežno, vedno nas namreč pričakujejo številna
presenečenja. Noben dogodek nas ne bi smel zmesti ali nas pripeljati do samomora.
Nikoli nisem razumela, kako lahko nekdo izgubi voljo do življenja in se preda
smrti. Vedno se pojavi nekaj novega, celo sredi grozot. Imam absolutno vero
v božje dobro. Nisem naivna, saj v svojem življenju delam. Ne sedim in si mislim:
"Maggie, sprosti se in Bog bo poskrbel za vse." Vsako jutro se sprašujem,
kako bom preživela dan.
SI: Dejali ste: "Želela sem pokazati ljudem, da lahko živimo v
harmoniji, pravičnosti in ljubezni." Želite še kaj dodati?
MB: Da. Družbena nepravičnost nas je pripeljala do vojne. Dokler večina
prebivalstva ni povezana in vključena v delo lastne vlade, to je namreč njihova
pravica, bodo upori. Tako morajo biti ljudje najprej vključeni v politično vodenje
svoje dežele. Ne morete dejati: "Ljubimo se in smo nepravični." Ne
morete dejati: "Postali bomo pravični, sčasoma." Najprej mora obstajati:
"Pravičen sem, ker imam rad to osebo." Zakaj nam to ne uspeva, niti
v Združenih narodih? Naš resnični cilj je človek, želimo ga postaviti na lastne
noge, želimo ga spoštovati, želimo spoštovati njegovo kulturo in njegovo dostojanstvo.
Nihče jih niti ne vpraša, kaj potrebujejo. Nekatere organizacije tem ljudem
razdelijo plastične šotore in različne potrebščine, potem pa se čudijo, ker
ne dosežejo svojih ciljev, njihova pomoč pa je razprodana. O teh ljudeh preprosto
ne razmišljajo kot o svojih bratih. Zbirajo se v New Yorku in s svetovalci pripravljajo
velike načrte. Potem pa so presenečeni, ker se revščina nadaljuje, niso pa pomislili
na to, da gre za njihove brate, njihove otroke, njihove sestre. Kako se torej
obnašamo? V kakšni luči nekoga vidimo, kako radi ga imamo? Samo to lahko spremeni
svet. O tem se nekoliko šalim, saj tudi sama pišem o ciljih, mehanizmih njihovega
doseganja in indikacijah, vendar je vse to moč doseči z enim samim delom telesa.
Morate namreč uporabiti srce. In ljubezen.
SI:V kolikšni meri so se spremenila življenja ljudi, ki sodelujejo v
projektu Maison Šalom? Nam lahko poveste kaj o tem?
MB: Želim govoriti o plačanih uslužbencih, ki so pri nas iskali delo.
Delo z otroci jih je sčasoma zasvojilo. Delamo 24 ur dnevno, pa še nisem slišala
nobene pripombe ali opazila, da koga ne bi bilo na delo. Primer: ženski, ki
je tik pred rojstvom otroka, dam porodniški dopust, pa vseeno pride v službo.
Tudi bolnik z aidsom bo prišel v službo, ker bi se doma počutil veliko slabše.
Tukaj lahko pozabi na svojo bolezen. Pri nas vlada ozračje prijateljstva, ljubezni,
medsebojne delitve in razdeljene odgovornosti.
SI: Problem aidsa je grozljiva kuga današnjega časa; na to intenzivno
opozarjate.
MB: Zgrožena sem spričo treh nepravičnosti, ki se dogajajo obolelim za
to boleznijo. Svetovna banka namenja veliko denarja za programe boja proti tej
bolezni. Namesto, da bi ta sredstva prejeli tisti, ki jih potrebujejo, so porabljena
za transport in logistiko, bolniki pa občasno prejmejo le drobiž. Predstavljajte
si, da je otrok priča fizičnemu propadu svojih bolnih staršev; to je travmatično.
Nato zboli tudi otrok; glede tega si sam seveda ne more pomagati. Pri odraslih
je morda drugače, imajo večjo možnost preprečitve okužbe. Otrok pa se že rodi
s to boleznijo, v šoli je zato stigmatiziran in zapostavljen, pogosto bolan
in brez ljubezni svojih staršev. Strici in tete ga zavržejo, zato pristane v
našem centru, zanj skrbijo dobri ljudje. Tako ta otrok resnično trpi; in to
povzroča moj bes. Starši bi morali biti bolj previdni in bi morali opraviti
zdravniške preglede, preden se odločijo za rojstvo otroka. Nepravičnost do otrok
me jezi. Potem slišim tudi: "Nimamo dovolj zdravil." Vendar bi lahko
evropske farmacevtske družbe proizvedle dovolj zdravil za obolele otroke, če
bi to želele. Sedaj je moč preprečiti prenos te bolezni z matere na otroka.
To me navdaja z besom, saj gre za mednarodno hinavščino. Družine tako zapustijo
otroke in vsak dan moram koga pokopati. Ob tem se mi obrača želodec. To je edina
reč, s katero se ne morem sprijazniti. Vidim rešitev glede vojne, pri tej bolezni
pa ne vem, na katera vrata naj potrkam. Mnogi otroci umirajo tudi od lakote,
drugi pa od preobilja. Hrano mečejo v morje, saj je bila pridelana v presežnih
količinah, potrebno pa je vzdrževati ekonomsko ravnovesje. To je človeštvu v
sramoto. Človeštvo je ena družina. In kaj vidimo? Sramota je, da je toliko denarja
porabljenega za orožje; z njim bi lahko dvignili kvaliteto življenja. Kot sem
dejala, zlo nikoli ne bo imelo zadnje besede. Treba je storiti majhne korake,
brez velikih uporov, potrebno je sejati semena dobrega. Kot je tako lepo dejala
mati Tereza: "Bolje je prižgati svečo, kot pa preklinjati temo. Ko boste
to storili, teme ne bo več"
SI: Se vam zdi, da je mednarodna skupnost dovolj informirana o burundijskih
težavah, posebej pa o vaših otrocih?
MB: Tega problema se sploh ne zavedajo, z izjemo Belgije, ki ima povezave
s svojo prejšnjo kolonijo. Kako bi bilo potem sploh mogoče, da Burundija ni
na spisku 18 najrevnejših držav, katerim bodo odpisani dolgovi? Mednarodna skupnost
nima nobenega interesa v zvezi z Burundijem, saj ta dežela nima nafte, diamantov
ali kobalta. Zakaj ne bi odpisali dolgov? To je globoko nepravično, v Burundiju
je več kot 700.000 sirot, žrtev vojne in aidsa. Če trpijo otroci na jugu, bi
se morali prebuditi starši na severu in dejati: "To so naši otroci."
Vlada se ne zanima za te sirote. To so edini ljudje, ki bi lahko skrbeli zanje,
pa naj so na jugu ali severu. Kdo bi torej moral jokati? Zavzemam se tudi za
matere, ki živijo v popolni revščini. V svetu je dovolj denarja. Na severu tega
planeta je 80 odstotkov vseh dobrin, mi na jugu pa si moramo razdeliti preostalih
20 odstotkov. To je izjemno neravnovesje. Obstaja minimum normalnega preživetja,
minimum dostojanstva. Nekateri ljudje nimajo niti enega dolarja letno. To je
treba spremeniti. Kako? V vsem, kar počnemo, lahko nekaj spremenimo. Ni treba,
da smo zelo znani. Lahko pa ponudimo svoj čas in svojo ljubezen. Ker je ljubezen
ustvarjalna, lahko s tem osušimo solze, lahko sedimo ob brezdomcu in z njim
delimo nekaj svojega časa. Lahko jim ponudimo možnost, da se postavijo na svoje
noge in da spoznajo svojega brata. To niso preveč visokoleteče zamisli. Jaz
nisem imela ničesar, razen srca. To je najbolj pomembno. Otroci v resnici ne
potrebujejo igrač. Potrebujejo ljubezen, to pa jim lahko ponudimo; ljubezen
ni omejena. Ko ljudje vidijo, da smo srečni in obdani z radostjo Boga, se jih
to dotakne.
SI: Kaj so vaše prioritete?
MB: Največji zaklad je človeško bitje. Tako je zame prioriteta določena.
Človek mora živeti. Ne glede na sredstva, moramo ljudem okoli nas zagotoviti
človeka dostojno življenje. Nobenega dostojanstva ni v umiranju od lakote, v
tem, da ne moreš spremeniti ničesar okoli sebe. Nobenega dostojanstva ni v odsotnosti
zdravstvene oskrbe, v nezmožnosti izobraževanja. Poskrbite torej za ljudi, da
bodo lahko živeli z dostojanstvom. Največji zaklad Maison Šaloma niso zgradbe,
temveč otroci, ljudje.
Martine Dupont je sodelavec Share International-a. Živi in dela v belgijskem
Bruslju.
Komentarji (0)
www.pozitivke.net
