Ljudje smo drug za drugega na svetu.
Odnosi nam dajejo vsebino.
Odnos z nekom je svet, vstopaš v čisto drug prostor. Toda prevečkrat se zgodi, da v drugih iščemo sebe, pričakujemo, da nam bodo pomagali pri ozdravljenju naših ran in s tem okužimo odnos.
Temeljno je, da najprej vemo iz česa izhajamo, kaj si želimo, kdo smo in po čem hrepenimo. Pomembno je, spoznati samega sebe, saj le takrat lahko delujemo iz našega čistega bistva, če ne, nas ovira toliko nezavednih procesov in vedno znova smo na začetku.
Na koncu vsega gre vedno le za nas, vedno se nam vse vrne nazaj, na koncu smo pomembni le mi in hudo je, ko bi nosili v sebi le obžalovanje.
Tolikokrat rečemo MORAL BI, kaj se je zgodilo z ŽELIM SI!?
Hodimo mimo sebe, vsi so pomembnejši, le naša bit nas čaka, da jo vendarle uzremo, toda ko jo tolikokrat zgrešimo pozabimo kje smo jo nazadnje sploh videli. Skrita je pod plastjo vseh moral bi-jev, spodobilo bi se-jev, kaj bodo pa drugi rekli-jev, kaj si bodo pa mislili-jev, kako bom izpadel. In pod vsem tem leži naše sploščeno bistvo in sploh ne ve, kaj vse bi lahko postalo, kaj vse nosilo, kaj vse ljubilo, saj se nikoli ni zares spoznalo.
Pravijo, da moramo nositi maske, da preživimo, no, morda v nekaterih okoliščinah že, toda še vedno lahko naša dejanja izrazijo to, kar smo. Mala dejanja, kot so, iskrena hvala, iskren oprosti, stisk roke, spontana dejanja, ki pokažejo, da nismo pozabili biti človek.
Ne znamo biti iskreni sami s sabo, zato so tudi naši odnosi zlagani. Lažemo sami sebi, kupe laži je okoli nas in nato tarnamo da nas drugi ne poznajo, da nas ne ljubijo, kako bi nas lahko saj niti sami ne vemo kaj smo, in kaj hočemo.
Pometimo s tem, ne potrebujemo tega, popolni smo takšni kot smo prišli na svet. Ustvarjeni smo popolni, zakaj se prilagajamo svetu ki živi od nepopolnosti in zasmehovanja manjših in slabših.
Čas je, da se spomnimo kdo smo, ne rabimo nikamor iti, da to spoznamo, to leži v nas, ves čas, pa hodimo mimo in kupujemo priročnike, da nam pokažejo pot, pot do nas samih.
Prav, pa si bom priznala, danes sem bila na rojstnem dnevu nekoga, ki ga ne prenašam, zato bom zdaj naredila nekaj zase in bom poslušala pesem, ki je meni všeč in plesala bom, skanalizirala bom negativnost na koristen način, tako se ne bo skladiščilo in mi škodilo na dolgi rok.
Ne koristi nam če premlevamo dogodke, ki so nas razjezili, nič več ne moremo storiti. Lahko pa naredimo nekaj zase, beremo, plešimo, pijmo čaj, sedimo na balkanu, nekaj, kar prija nam, našemu bistvu.
Veste, za druge ste nadomestljivi, le zase niste, in spet pridemo do tega, da na koncu ostanemo le mi, sami s sabo.
Dobili smo dar življenja,
pa ga ne spoštujemo,
dobili smo ljubezen,
pa je ne dajemo,
dobili smo moč,
pa je ne uporabljamo,
dobili smo razum,
pa ga utišamo,
imamo čustva,
pa jih skrivamo.
Zmeraj se oviramo, ne znamo biti to kar smo, najprerostejše kar je. Bojimo se življenja, bolj kot smrti. Živimo v lastnih trugah in vsak dan zabijamo žeblje vanje. Sami smo se pokopali, ker ni življenja v nas, življenja, da ljubimo, da tvegamo, da dajemo, da zahtevamo, da se jočemo, da se smejimo, da se kobacamo, da smo čisto preprosto to kar najbolj znamo biti, MI. Ustvarjeni smo bili preprosto, bolečina se poraja ker to ne vidimo in zapletamo stvari, delamo iz tega več, pa ni več, je le preprosta radost.
Najboljše stvari so tako preproste,
poljub, ki nas oživi,
čokolada, ki nas poživi,
nasmeh, ki polepša dan
žarek sonca, ki dan popestri,
dobra glasba, ki noge razživi,
nasvet, ki odpre spoznanje.
Ljudje smo drug za drugega na svetu. 
