Ljubim pojoče barve sonca,
ljubim kipenje zelenih valov,
glasove iz izvirov globoke daljave,
ki so prihrumeli s svetlobo,
pognani v odsvitana jutra
iz pršečih diamantnih luči
skoz zlato rumene peclje mimoze.
Mislim te, moje ljubeče sonce!
Sem kot samotna bilka sredi trave
in roža na njej, ki pije tvoje srce.
Kako prepevajo majhni biseri
s stanjšanimi glasovi vode,
kot smisel, ki bo odrešil zemljo.
Ko te doživljam v starem drevesu,
ko te prevajam v svoje srčne občutke,
ko ti pišem note v notni zvezek
in ko te pojem v radostni dan,
talim svetlobo z močjo grozdne jagode,
z občutkom za tvojo zmernost jeseni,
da bi razsvetlila in osvobodila sebe,
navzgor, navzgor usmerjena v rast,
z opijanjenimi cvetovi v barvah sprememb,
polčlovek in polrastlina.
Vse kar sem bila in kar sem,
sem košček tvojega sijočega okrasa,
utripajoč utrinek z manjšim zagonom
od hotenja neznanega,
da bi bila potrditev najboljšega,
podaljšek žarka ob nasipu, roža
z dobrim počutjem na izbočeni strani
matere Zemlje, ki sprejema
in utaplja sončno zlate trakove
in se z njimi ovija kot divji regrat
s hrepenenjem in smehljajem
zaljubljene ženske.
Ljubim pojoče barve sonca,
