Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Ljubezen_Spolnost_Moski_Zenska

Moški in ženska, dve osebi, dva svetova... sreda, 23. maj 2007 @ 23:52 CEST Uporabnik: Sonce "O ti neumno človeško srce, kako si neudomljivo! Kdo je kdaj proniknil v tvoje globine? Tako si bogato in tako zahtevno. Kdo je kdaj mogel razumeti tvoje razloge". Mnoge stvari v življenju sodimo sami po sebi. Tako postavljamo svoje doživljanje razmerja do drugega spola za merilo obnašanja in vrednotenje vsega, kar se v tem razmerju dogaja. Toda moški in ženska sta dva svetova, ki si nista enaka, si med seboj ne nasprotujeta, pač pa dopolnjujeta. Seveda pa to ni tako preprosto. Če znata fant in dekle, mož in žena, razlike živeti v edinosti, je to zanju neizmerna obogatitev. V nasprotnem primeru pa so razlike vzrok mnogih nesporazumov, razočaranj in konfliktov. Potrebno je, da vsaj v osnovi spoznamo razlike med spoloma. Fiziološke in telesne razlike so že na zunaj očitne, vendar je v vsakem človeku se psihološka raven. Vsi skupaj potrebujemo veliko potrpežljivosti, obzirnosti, previdnosti in spoštovanja pri odkrivanju teh razlik. Šele potem je mogoče realno upati, da se bomo izognili krivicam in usodnim napakam, ki lahko zagrenijo vse življenje. Nekaj najbolj svojevrstnega in skrivnostnega je privlačnost spolov. Moški čuti v sebi praznino, ki si je ne more razložiti. Čuti, da ga vleče k ženski. S samim obstojem mu obeta tisto, kar mu manjka. Tudi ženska čuti potrebo po dopolnitvi. Ženska je v polnem pomenu emancipirana takrat, ko spozna svoje dostojanstvo in svoje poslanstvo. S tem tudi mož zaživi celovitost svoje osebe, kajti žena ni več le objekt njegovih nizkih in sebičnih ciljev, temveč njegova partnerka. Človek kot dvospolno bitje je v v embrionalnem zametku spočetka spolno se nedefinirano; do določene razvojne stopnje kaze naravnanje k obema spoloma. Šele proti koncu embrionalnega razvoja se spolne žleze in organi razvijejo v smeri enega spola. Niti moški niti ženska sama zase nista popolna človeka, šele oba skupaj dasta popolnega človeka. Če govorimo o tipičnih moških in ženskih lastnostih, potemtakem tega ne smemo razumeti v izklučujočem, temveč v dopolnjevalnem smislu. Moški je ekstrovertiran, ženska pa introvertirana. Ženska je pretežno vase usmerjena, moški navzven. Zato pa je tudi moški delokrog obrnjen proč od doma, v javnost, v širši krog družbe, politike, gospodarstva, žena pa je bolj varuhinja domačega ognjišča. To, da je žena bolj osebno usmerjena pomeni, da bolj obrača svoje življenje po osebnih vzorih, ki jih srečuje med ljudmi. Zato okolje na žensko močneje vpliva kot na moškega. V tej zvezi je razvidno dejstvo, da je žena povprečno bolj družabna kot mož, raje je v družbi in bolj jo pogreša, če je nima, bolj pozna dolgočasje kot mož. Zadovoljstvo moškega ni v tem, da sprejema, temveč da daje, Njegovo dajanje pa ni isto kot darežljivost, temveč hotenje, da pokaže svoje fizične, intelektualne, organizacijske, kulturne in druge moči in sposobnosti. Ženska pa ne vidi svojega ponosa v tem, da proizvaja iz lastnih sil, marveč ji je mnogo več do tega, da sprejema. Moški bi vedno rad "dajal od sebe", razsipal z svojimi močmi. To je eden od razlogov, zakaj se moški hitreje izčrpa kot ženska. Ženska namreč vse svoje moči uporabi za ohranjanje sprejetega. Tipičen moški je po svoji naravi nestalen, vagabund. Nikoli ni zadovoljen s tem, kar je naredil. Tipičen moški veliko tvega, kajti s srcem ni celovito navezan na nobeno stvar, razen na svojo zamisel. Ženska odgovornost in moško stremljenje po novem se dopolnjujeta. Posebej je izrazit "vagabundski" slog moških na področju spolnosti. Samo razmerje ženskih jajčec in moških semenčic, tako pri ljudeh kot pri živalih, kaže na to, da je moška narava razsipna. Moški teži za tem, da seme odda, ni pa njegova skrb, koliko semena bo potrošil niti kakšna bo njegova usoda. Ženska narava pa se zaveda, da lahko stik z semenčicami pomeni novo življenje, ki ga bo treba sprejeti, gojiti, negovati in z žrtvijo skrbeti zanj. Z legalizacijo splava in z enostavnim dostopom do učinkovitih kontracepcijskih sredstev se lahko tudi ženske do skrivnosti življenja vedejo neodgovorno. Tako postaja ves svet moški, nasilen. Mož je nemiren iskalec lepote, resnice in ljubezni. Žene ga sla po novih odkritjih. V ženi - materi pa nam je podarjena harmonija, ob kateri najde mir in uteho tudi nemirno moško srce. Na ženinih prsih se odpočije moško srce, bodisi da se vrača in sklanja k njej kot otrok ali kot mož. V ženi se stalno nekaj dogaja, zato je nehote vedno pogreznjena vase. Ženi je dovolj, da prisluhne vase, pa že dojame potrebo, nevarnost, pravilnost ali nepravilnost določene stvari. Mož bi za isto stvar potreboval razmišljanje, v katerem bi gotovo spregledal kakšen vidik. Moški misli, da so njegove misli, čustva in nameni pred ženo tako dolgo skriti, dokler ji jih naravnost z besedami ne razodene. A se moti, kajti žensko srce ga je pri tem že davno prepoznalo. Zato žena moža, ki jo vara, prej odkrije, kot mož ženo. Ker je ženska osebnostno usmerjena, je gonilna sila njenih spolnih nagnjenj eros, ljubezen. Zato pri njej ni ločitve med erotičnim in spolnim nagnjenjem moški, ki ni celostno usmerjen, pa zmore spolno nagnjenje povsem ločiti od ljubezni. Ljubezen ali eros je potem takem redno osebnega značaja, medtem ko je seksus neoseben. V dekletu torej prevladuje duševno erotični, v fantu pa telesno seksualni nagon. To sta dva različna nagona, vendar sta dejansko v človeku povezana po zakonu čustveno psihološko - telesne odmevnosti. Močno erotično čustvo namreč na določeni višini svoje jakosti tako rekoč avtomatično izzove tudi vzporedno telesno seksualno vzburjenje. Ženska je žilava, mož pa močan. Ženski svet ima v povprečju daljšo življenjsko dobo kot moški. Razen tega razodeva ženska večjo odpornost v prenašanju telesnih in duševnih bolečin. Moški in ženska sta enako čustvena, razlika je le v tem, da se moški čustev brani, se dela trdega in gluhega pred njimi. Danes se vzvišeno posmehujemo svojim starim materam, če nam pripovedujejo, da so dale svoj prvi poljub svojemu življenjskemu sopotniku na poročni dan. Zdijo se nam neživljenjske, ali pa jim celo ne verjamemo. Prepričani smo, da so bili nekdaj strogo vzgojeni fantje in dekleta ogromno prikrajšani, ker niso mogli "svobodno" razmetavati poljubov in telesnih dotikov. Fant, ki pozna in spoštuje počasen razvoj ženskih čustev, bo znal potrpežljivo počakati na tako zaželjeni "da". Če ima dekle prosto srce, bo vedno sprejelo ponudbo, čeprav ji fant v začetku ni se prav nič pomenil. Razumen fant zato ne bo mislil samo na prvi dekletov odgovor, saj celo zaljubljeno dekle tega navadno noče takoj pokazati. Razlog, zakaj fantje tako hitro zahtevajo znanja znamenja ljubezni, ni v njihovi pokvarjenosti, temveč v njihovi naravi. Takoj hočejo gotovost, da so sprejeti. Povsem so zbegani, če jih dekle zavrne, ker imajo občutek, da je to nekaj dokončnega, kar ne bodo mogli spremeniti. Negotovost je najbrž eno najbolj mučnih človekovih čustev. Vendar pa je glede tega med moškim in žensko velika razlika. Ženska trpi, če je negotova, kakšna je prihodnost, negotovost sedanjega trenutka pa dobro prenaša. Pri moškem je stvar nasprotna. Stare ga negotovost konkretnega trenutka, z prihodnostjo si ne dela prevelikih skrbi. Dekle čuti v svoji ljubezni veliko občudovanje do fanta. Za fanta pa bi mogli reči, da v ljubezni dekle nekako časti ali obožuje. V ženski ljubezni ima občudovanje veliki pomen. Nevarno je, da se dekleta ogrejejo le za kako zunanjo fantovo posebnost ali za obleko, saj potrošniška družba tudi tukaj zelo spreminja človekovo podobo. Merilo za to, kaj je pri drugem vredno občudovanja, ne sme biti niti samo v zunanjosti niti samo določene sposobnosti, ampak samo oseba. Tako se nihče ne bo počutil odrinjenega in ponižanega, to pa je osnova za tako potrebno samozavest in za zaupanje sebi in drugim. Manuela Nemec Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog