Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Ljubezen_Ostat_Skupaj_Desetletja

Kako desetletja ostati skupaj? sreda, 23. januar 2008 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonce Čeprav so večne ljubezni večinoma domena literatov in čeprav sodobni čas zvezo dveh (pre)hitro postavi pred nepremostljive ovire, tudi med nami živijo pari, ki so skupaj previharili desetletja. Kako jim je uspelo in ali obstaja recept, po katerem se bomo zadovoljni starali skupaj s partnerjem? Naša sogovornika sta recept našla. Za zdaj, pravita. Čeprav po letih še nista prekoračila petega desetletja, sta skupaj že več kot trideset let. »Par sva postala v drugem letniku gimnazije in se takrat tudi nisva obremenjevala, kako dolgo bova skupaj,« razlagata oseminštiridesetletnika. »Med študijem – eden je študiral v Mariboru, drugi v Ljubljani - sva se videvala samo čez vikende in počitnice in mogoče je prav to pomagalo, da se drug drugega nisva naveličala.« Je bilo takrat zelo drugače kot danes? »Predvsem smo v resne zveze stopali mlajši in z manj pričakovanja, kaj vse naj bi te prinesle. Bolj smo se bili pripravljeni prilagajati, spreminjati, pa tudi življenje samo je bilo lažje. Zaposlitev ni bila problem, imel si občutek, da bo življenje lepo teklo. Večina frustracij, povezanih s službo, stanovanjem – midva sva sicer začela v dveh sobah v hiši staršev -, negotovostjo glede prihodnosti, je odpadla. S tem se nama ni bilo treba ukvarjati in sva se lahko ukvarjala drug z drugim. Verjameva celo, da sva prav zato lahko veliko konfliktov zatrla že v kali.« Kaj mora imeti par, da lahko dolgo živi skupaj? Dolgo časa molčita, potem povesta: »Spoštovanje, odločenost, da ne boš počel tistega, s čimer bi res prizadel partnerja. Pa podobne interese in način razmišljanja. Midva sva si po značaju popolnoma različna, a naju zanimajo iste stvari. In potem je usklajevanje lažje.« Danes razpade skoraj vsak drugi zakon Statistika zakonskim zvezam ni naklonjena. Še leta 1980 se je v Sloveniji poročilo dobrih 12.000 parov, razvezalo pa 2300. Leta 2005 se je poročilo nekaj več kot 5700 parov, ločilo pa se jih je 2600. Psihologinja in zakonska terapevtka Janja Frelih Gorjanc, strokovna direktorica terapevtskega centra Inštitut Krog, pojasnjuje: »Nekateri vzroke pripisujejo izginjanju tradicionalnih vrednot in vse večjemu uveljavljanju vrednot potrošniške družbe. Čutiti je, da se nam ne ljubi več vlagati časa, energije in tudi denarja, skratka skrbeti, pa tudi trpeti. Enostavno zavržemo, (morda čez čas) zamenjamo in upamo, da bo bolje.« Statistika tudi pravi, da je bila leta 1980 povprečna starost ženina 25, neveste pa 22 let. Leta 2005 je bila povprečna starost ženina 31, neveste pa 28 let. Je torej danes, ko časa najprej zmanjka za kakovosten odnos s partnerjem in ko so mnogi pari skupaj samo zato, ker je tako bolj udobno, mogoče ostati skupaj še zaradi česa drugega? »Meni osebno se zdi največji izziv usklajevanje družinskega in poklicnega življenja,« pojasnjuje pravnica Tanja Metelko Lisec, strokovna direktorica Inštituta za mediacijo Concordia. »Službe se vse bolj pomikajo v popoldanski in večerni čas, za družino in odnose pa ostane zelo malo časa oziroma se je za to treba zelo potruditi. Konflikti so sestavni del življenja in če jih ne rešujemo sproti, se kopičijo vse dotlej, ko nekdo ne zmore več. Današnji čas je tudi tak, da se za ločitev oziroma razpad zveze odločimo dokaj hitro. Po drugi strani pa imamo veliko strokovnega znanja, s katerim lahko pomagamo, ko se par znajde v težavah, iskanje tovrstne pomoči pa ni nič neobičajnega.« Idealiziranje partnerja ubija zvezo zvezoPari, ki želijo dolgotrajno in kakovostno zvezo, se morajo zavedati, da idealnega partnerja, s katerim bodo živeli v idealnem, ljubezni polnem in nekonfliktnem odnosu, ni. »Vemo, da je zaljubljenost prehodno stanje, stanje popolne, otroške odprtosti in ranljivosti, ki lahko, če se za to odločimo, pripelje do nekega trajnega stanja, ki je ljubezen,« pojasnjuje Janja Frelih Gorjanc. »Ljubezen poleg privlačnosti zahteva še prijateljstvo, sodelovanje, predanost, zavezanost, vztrajnost, iskrenost, prenašanje neizogibnih konfliktov… in pripravljenost čutiti in biti v odnosu s partnerjem ne samo v 'sreči', ampak tudi v 'nesreči'. Vztrajanje v nesreči ne pomeni trpeti zaradi trpljenja (ali zakona, odnosa) samega. Pomeni zdržati konflikt, nestrinjanja, stisko, sprejeti svoj del odgovornosti, pustiti partnerju, da prevzame svoj del odgovornosti, in pri tem sodelovati. Imeti, poznati in priznavati dve resnici, ne le svojo. Pomeni odločiti se zase in s tem za partnerja. Kot partnerja sva sodelavca, ki prihajava iz različnih svetov in ustvarjava novega, skupnega. Sva dva odrasla in odgovorna človeka, ki znata poskrbeti sama zase, za svoje otroške potrebe, želje, sanje in bolečine, drug za drugega, še posebno pa za otroštvo svojih potomcev.« Zakaj pa je tako težko poiskati strokovno pomoč, ko gredo stvari močno narobe? »Odločiti se poiskati pomoč, lahko tudi v obliki terapije, je priznanje, da nečesa ne zmorem, ne znam, da sem nekje pogorel/-a, da ni vse idealno in lepo, skratka, da sem nesposoben/-na. Še enega navadnega odnosa, ene navadne družine ne zmorem 'spedenat'. In čutiš, da (skoraj) vsi drugi zmorejo, ti pa ne. In to boli. Boli razočaranje in izgubljene sanje, saj si upal, da boš prav tukaj dobil tisto, kar ti pripada – srečo namreč. Še bolj pa boli, ko se začneš s to bolečino ukvarjati, morda na terapiji. In se spet vprašaš, zakaj ti je tega treba. Ne zavedaš pa se, da te le pot skozi bolečino pripelje tja, kamor zares želiš: do razumevanja, veselja, varnosti in polnosti srečnega, a ne idealnega odnosa,« razloži Janja Frelih Gorjanc. Janja Frelih Gorjanc: »Strokovno pomoč terapevta poiščeta dve glavni skupini ljudi. Prvi so ljudje, katerih osebna stiska ali stiska v odnosu je že tako velika, da so sami dvignili roke. Želijo si, da se odnos konča ali popravi, če še ostaja kaj upanja. Drugače želijo nadaljevati sami, čutijo pa, da potrebujejo podporo. Druga skupina so ljudje, ki stisko ali problem zaznajo prej in želijo glede tega kaj storiti, preden je prepozno. Včasih je dovolj, da od terapevta izvedo, da je to, kar doživljajo, v danih razmerah nekaj povsem normalnega in običajnega ter da je mogoče nekaj storiti, če se za to odločijo. Pri odločitvi za terapijo je pomembno tudi, ali okolje to obliko moči odobrava ali ne, njihov odnos do terapije (ali to pomeni poraz, sramoto, nesposobnost), pa tudi, ali poznajo koga, ki je že iskal to vrsto pomoči.« Mediacija nas (na)uči drugačnih odnosov »Družinska mediacija je pri nas že dokaj znan postopek, ki se uporablja dobrih deset let,« pojasnjuje Tanja Metelko Lisec. »Gre za proces, v katerem mediator, ki je neka nevtralna, tretja oseba in ki ima določene veščine in znanje, s pomočjo mediacijskih tehnik in mediacijskega postopka pomaga dvema ali več osebam, lahko tudi skupinam, ki so se znašle v konfliktu ali sporu. Z njimi se pogovori, jim omogoči, da pojasnijo svoj pogled na nastalo situacijo, izrazijo želje, potrebe in interese ter da povedo, kako bi želeli, da bi se zadeva rešila, in potem skupaj iščejo rešitev.« Kaj je glavna razlika med mediatorjem in svetovalcem? »Mediator ne predlaga rešitev in ne nastopa iz neke pozicije moči, ampak je tisti, ki strankam pomaga, da konflikt razrešijo oziroma ga spravijo na neko bolj obvladljivo raven. Pri mediaciji so glavni akterji stranke, ki jim tudi že na začetku povemo, da bodo morale v postopku mediacije veliko delati. Pogosto sicer pridejo s pričakovanjem, da bo mediator povedal, kako naj ravnajo, vendar to ni princip mediacije. Mediator ne ugotavlja, kdo ima prav ali kdo je kriv, ampak skupaj z udeležencema išče skupni prav.« V katerih primerih se pari najpogosteje odločajo za mediacijo? »K mediatorjem ne prihajajo pari, ki imajo zakonske težave in potrebujejo neko svetovalno pomoč ali terapijo. Največ parov se na nas obrača pred zakonsko razvezo in želijo urediti razmere v zvezi s tem: s kom bodo živeli otroci, kako bodo uredili stike, kako bo glede plačevanja preživnine in delitve premoženja. Prednost mediacije je v tem, da se lahko vsa ta vprašanja obravnavajo hkrati. Na sodišču, denimo, je treba vložiti več tožb, kar je zamudno in drago. Sploh delitev premoženja je zelo kočljiva in če se zaplete pri tem, se običajno zaplete tudi pri skrbi za otroke, stikih… Mediacija je primerna tudi za razreševanje vseh drugih vrst konfliktov v družini: med mladostnikom in starši, medgeneracijskih konfliktov, vprašanja, na katero srednjo šolo bomo vpisali otroka, itd.« Kako zavezujoče so stvari, o katerih se par denimo dogovori na mediaciji? »Kolikor si stranki želita. K nam pridejo ljudje zato, da bi se določeno področje čim bolj trajno uredilo. Vemo, da je tudi ustni dogovor neke vrste pogodba med strankama, vemo pa tudi, da samo ustni dogovor drži do takrat, ko se vsi vpleteni strinjajo, da nekaj velja. Zato se mediacijski dogovor običajno zapiše v formalni obliki, ki se lahko overi tudi pri notarju ali uporabi na sodišču.« Kakšna so najpogostejša napačna pričakovanja, s katerimi ljudje pridejo k vam? »Predvsem to, da bo mediator svetoval, kako ravnati. Ljudje imamo običajno predstavo, da nam lahko nekdo drug pove, kaj je najbolje za nas, s čimer se tudi izognemo odgovornosti. Tudi naša družba je naravnana v to smer. Odgovornost zelo radi prevalimo na druge. Tudi starši zelo radi prevzemamo odgovornost namesto svojih otrok. Podoben problem je v šoli: o konfliktu med učencema odločajo razrednik, šolska svetovalna delavka, učiteljski zbor, ne pa tista dva, ki zanj dejansko nosita odgovornost. Ker se tako naučimo kot otroci, tudi kot odrasli iščemo nekoga, ki nam bo povedal, kako in kaj. K temu pomaga tudi percepcija, da bo neka šolana in izkušena oseba že bolje vedela kot mi sami. Vendar ni tako. Vsak je solastnik konflikta, v katerem je udeležen, in hkrati tudi solastnik njegovega izida.« Vir: dnevnik.si. Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog