Prišel si v moje življenje v času, ko sem iskala nekaj.. še sama ne vem kaj, mogoče srečo, smeh, svobodo. En sam pogled tvojih oči me je začaral, nisem imela moči se upreti... pustila sem vse, vse kar sem zgradila v svojih 30 letih. Ni bilo malo...verjela sem v naju, najine sanje, novo življenje.
A življenje naju je hitro postavilo na realna tla. Eno so sanje, drugo je realnost. Košček za koščkom so se razbljinjale, spreminjale v prah in končno ti je zmanjkalo moči... kruto si me postavil na tla. In jaz? Sesedla sem se. Nisem razumela, kako je lahko nekdo, ki ga tako ljubim, tako krut, brezsrčen, hladen...
Ostala sem sama. Živela sem s tabo, a vseeno sama... sestavljala košček za koščkom svoje ranjeno srce. Nisi mi pomagal, nisi se vmešal. Pustil si me samo, bil si tam...poslušal, prenašal tisoč in en izpad. Gledal, kako se pobiram in spet padam...
Dolgo leto je trajala borba...težka kot še nikoli. Veliko strahov, brezupa, nemoči...
Danes sem odrasla, samozavestna ženska polna ljubezni do življenja, ponosna da mi je uspelo postati to, kar sem.. neodvisna, samostojna in svobodna.
Hvala ti, odrastel si pred mano. Zdaj to vem in razumem, da si tudi ti trpel še bolj kot jaz.
Predvsem pa hvala, ker si počakal, da ti lahko rečem... pokažem vsak dan posebej, kako te ljubim.
Res je, ljubim te, čeprav vedno ni bilo tako...
