Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Ljubeca-Druzina-Otrok-Zivljenje-Spomini-

Življenje je lepo 2. del sreda, 13. julij 2022 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Sploh nisem mogla verjeti, da se mi to dogaja. Tisto noč sem prespala pri teti, ki me je tolažila, in tudi spala je pri meni. Naslednji dan pa so me peljali domov, kjer je bilo zbranih že veliko ljudi. Ženske so pospravljale, moški pa so znesli pohištvo iz dnevne sobe, kamor so sosedje postavili mrliški oder, saj takrat še ni bilo mrliških vežic. Vsi okoli mene so delali, jaz pa sem samevala s svojo bolečino. Zaprla sem se v svojo sobo in jokala. Nisem si mogla predstavljati, da je ne bom mogla več objeti in ji povedati, kako jo imam rada. Kdo me bo zdaj tolažil, ko mi bo hudo? Naslednji dan je bil petek. Ob dvanajstih je mrliški avto pripeljal krsto. V njej je bilo prelepo mamičino truplo. Videti je bilo, kot da spi. Prijela sem jo za trdo hladno roko, jo poklicala, a se ni odzvala. Tri dni in dve noči, kot je bilo takrat v navadi, so ljudje prihajali in se poslavljali od nje. Spali in jedli smo bolj malo, jaz sem večino prejokala. V nedeljo popoldne se je začel pogreb. Dan je bil hladen, oblačen in turoben, prav tako kot moje počutje. Pred krsto je hodil župnik, ki je med potjo molil. Pot do cerkve se mi je zdela daljša kot po navadi. Maši nisem sledila. Jezna sem spraševala boga, zakaj mi je vzel mamico ter kaj bom brez nje. Po končani maši je sledil še obred na pokopališču. Napočil je trenutek, ko so krsto začeli polagati v grob. V tišini se je slišal samo moj glas. Mami sem klicala, naj pride nazaj, naj me ne zapušča. Odgovora ni bilo. Slišati je bilo le ihtenje ob grobu šestinštiridesetletne žene in matere štirih otrok, ki je mnogo prezgodaj zapustila ta svet. Po pogrebu smo se vrnili v domačo hišo, ki je bila pusta in tiha. Živeli smo ob robu mesta. Minevali so dnevi, tedni in meseci. Bolečina je ostala, a ni tako bolela kot na začetku. Oče se je vedno bolj opijal in bil nasilen, fizično in psihično. Poniževal nas je, saj po njegovem mnenju nismo nič znale. V letu dni so se vse sestre poročile, da so se umaknile očetu. Poroke so bile skromne, brez zabave, le uradni del. Kmalu je zbolela tudi babica, ki sem jo negovala do njene smrti. Po mamičini smrti sem se navezala na babico, zdaj pa je tudi ona odšla. Za mene je bil to še en šok. Z očetom sva zdaj ostala sama v veliki prazni hiši. Velikokrat me je bilo strah. Oče je bil suh majhen človek, a zelo strog. Kadar je bil trezen, je bil tih in dober. Vendar ni znal ali ni hotel pokazati čustev. Najbrž je bil tako vzgojen, saj mu je oče umrl med vojno, ko je bil še otrok. Imel je še dva brata in dve sestri. Kot najmlajši sin je ostal doma in skrbel za babico. Nikoli me ni pohvalil ali se z mano pogovarjal ali me potolažil. Jaz sem prevzela gospodinjstvo in skrb za hišo in tako na nek način nadomestila mami. Oče je vse probleme reševal z nasiljem. Tepena sem bila za svoje napake, včasih pa tudi kar tako, če je imel slab dan. Dobil si je kakšno žensko, a le za zabavo. Želela sem si, da bi prišla k nam in delala namesto mene predvsem pa, da bi bila namesto mene objekt, na katero bi oče stresal jezo. Nobena ni hotela priti ali pa ni bila očetu po volji. Veliko noči sem prejokala. Želela sem si, da umrem in grem za mamico. V šoli sem popustila. Družbe nisem imela. Bali so se mojega očeta in tudi jaz sem se ga sramovala. Velikokrat je komaj hodil in že na daleč je smrdelo po alkoholu. Bila sem bolj doma in samevala. Edino veselje so mi bile šolske aktivnosti. Bila sem dobra športnica in sem hodila na različna tekmovanja v atletiki, teku in košarki. Treninge sem imela takoj po pouku in oče sploh ni vedel. Rada sem tudi pela, hodila sem k šolskemu pevskemu zboru. V osmem razredu sem imela priložnost, da sem organizirala proslavo ob dnevu žena. Vse skupaj je nadzorovala in svetovala učiteljica glasbe. Prireditev sem tudi povezovala. Prišli so vsi starši razen mojih. Žalostna sem bila, po drugi strani pa vesela, da očeta ni bilo. Lahko bi prišel pijan in bi se drugi otroci spet norčevali iz mene. Vpisala sem se v srednjo šolo. Spoprijateljila sem se s sošolko Martino, ki se ni bala mojega očeta. Velikokrat je prišla k meni in tudi meni je oče dovolil k njej. Edina stvar, ki jo moj oče ne bi odobraval pri njej, je to, da je kadila. Na skrivaj sem začela tudi jaz, čeprav sem se bala, da bi oče izvedel. Njena družina je imela na Štajerskem vikend, kamor so me povabili. Oče je dovolil. Imela sem se zelo lepo. Sošolkini starši so bili zelo prijazni. Videla sem veliko novih krajev, zvečer pa smo šli na ples. Spoznala sem tudi fanta. Plesala sva vso noč, na kaj več pa nisem bila pripravljena in tudi oče mi ne bi dovolil. Kar prehitro sem morala domov. Moje vrstnice so se srečevale s svojo prvo ljubeznijo. Hodile so v kino in na ples. Jaz sem bila prikrajšana za vse to. Morala sem doma delati. Oče je hotel čisto hišo. Včasih je kar malo pretiraval. V primeru, da sem zvečer pustila umazano posodo, me je sredi noči zbudil. Najprej sem bila tepena in nato sem morala pospraviti. Po mamičini smrti so na obisk prišle le očetove sestre, z mamičinim se je oče skregal. Včasih sem lahko šla na počitnice k teti Ani, ki bila najmlajša očetova sestra. Imela je hčerko Lili. Zelo dobro sem se razumela z njo, bila je tri leta starejša od mene. Živeli so v mestu. Zelo lepo mi je bilo pri njih. Z Lili sva spali v isti sobi. Celo noč sva se pogovarjali in se smejali. Komentarji (0) www.pozitivke.net