O Lipici in Lipicancih - odprto pismo predsedniku Vlade
torek, 9. maj 2006 @ 12:41 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Odprto pismo predsedniku Vlade Janezu Janši
Spoštovani Janez Janša!
Lipica je državni, nacionalni dragulj, prestiž te države, naroda. Prestiž je veljava glede na moč, uspešnost in bogastvo. Konj je bil stoletja vsestranski (vojaški, gospodarski, športni) zunanji izraz ugleda. Poseben pomen ima ta družbeni, gospodarski, vojaški, športni ugled med vladarji, kralji in poglavarji. Njihovega ugleda ni brez konja, ne morejo se kazati z vsakršnim konjem. Gre za stvar ponosa, videza, pomena, parade, ugleda; kot se danes vladar ne more voziti z vsakršnim avtom ali na paradi kazati kakršnega koli orožja. Ta manifestacija ugleda mora biti premišljena, odmerjena, da daje samozavest vladarju in onim za njim, da se ne smeši in je vsakdo lahko ponosen.
Tu so izbrali lipicanca. Nanj so že petsto let ponosni in nanj smo ponosni Slovenci. Ker smo znali delati s konji, vzrediti in pripraviti vladarskega konja, ker smo ga zajahali v bitki s Turki ali na paradi na Dunaju, ker ga lahko podariš šahu ali danskemu kralju. Tu smo bili uspešni in bogati, tu smo kazali moč in znanje. Kar se je v zgodovini dogajalo s kobilarno, povsod so bili zraven naši ljudje, zato je lipicanec naš konj, kajti s prestižnim konjem je treba znati delati.
Toda te dragulje polagajo svinjam, kajti Lipicaje bila v preteklosti obravnavana kot perutninski kombinat, TOZD, reševali so jo tudi s kuplerajem, ruleto...
Ugled stane. Z njim ne moreš svinjati, ker potem postane svoje nasprotje. Tedaj namesto moči, bogastva, uspešnosti dokazuje tvojo nesposobnost, nemarnost, neznanje, pritlehnost. Lipica je državna kobilama in mora biti zloščena. Ko gre za vprašanje koliko, ne trenemo z očesom, ker smo država, ker smo ponosni in se s svojim prestižem nočemo sramotiti. Nismo nemarni, nesposobni, neumni, pritlehni, ne gledamo na dobiček, ker ga v kobilarni ne more biti. Kdor si takšnega ugleda ni mogel privoščiti, je po blatu hodil peš. Konj ne preživljamo tako, da kuhamo kapučine in pečemo pice, vrtimo ruleto in prodajamo turistom pokovko. To je svinjanje z dragulji in pomeni, da nisi ne močan, ne uspešen, ne bogat. To potem ni ugled, ampak njegovo nasprotje, in vsak vidi, da si reva, da si imel kobilamo in konja, a si ga ponižal, shiral in zapravil. Če je treba v Lipico pripeljati turiste, da tam tolčejo golf (ta nobene kobilarne ne drži pokonci, v Lipici pa je ob poštenem računu z njim ves čas izguba), če jim moramo prodajati pico in jih obirati na ruleti, da nahranimo konja, smo reve, kar opazi vsak španski, angleški, dunajski, ruski, arabski, teksaški, avstralski, novozelandski, irski konjar. Imeli smo kobilamo in konje, z njimi smo znali; ko pa smo dobili državne dragulje, je vse propadlo, ker nismo bogati, da bi to imeli in bi s tem znali.
Lipicanci so državne insignije, kot so orožje na državni paradi, zastava pred vašo stavbo, uniforme častne čete, avto, s katerim se pripeljete pred častno četo sosednje države.Ste na položaju, ko Lipico lahko rešite kot državnik Zgodovina Lipice se piše petsto let in v njej so zapisani plemeniti vladarji in pritlehni trgovci. Državniška rešitev je preprosta, zgodovinska, razumna, takšna, da se bo z njo identificiral vsak državljan, da jo bo vsak volilec razumel kot vaš uspeh, kot vaš in njegov ponos. Kobilama je bila od ustanovitve v bistvu del vladarjeve vojske ali je delala zanjo. Lipicanec je nastajal kot bojni konj. Njegova posebnost je bila, da je glede na rekrutiranje vojske iz kmečkega prebivalstva v miru služil kot delovni konj.
Konjenica, do nedavnega jedro vsake vojske, je še danes ugledni in paradni del marsikatere vojske. In to bi bila rešitev za državno kobilarno - da bi postala njen sestavni del, konjenica Slovenske vojske. Danes je v izdelanega lipiškega žrebca, starega osem let, treba vložiti tisoče ur jahačevega in trenerjevega dela, ob delu konjarjev, veterinarjev in drugih, tako kot pred sto leti. Avtomobile varijo roboti, obleke avtomati, pri konjih se to ne da. Tu ni ekonomije, ta "proizvod« nima cene. V Lipici danes tega ne počnejo, jahačev je bistveno premalo, pravtako strokovnjakov za delo s konji in jahači. Ničesar ni mogoče izpeljati, kot bi bilo treba. Delo ne teče kot urejena in načrtovana dejavnost. Vojaška organizacija, vojaški kadri, pa dela drugače. Ker je tu, ker tu mora biti, dela tisto, kar vsak dan v okviru načrtovane in strokovno vodene dejavnosti mora. Takšno delo bi omogočalo pregled nad kobilamo, čredo, posameznimi deli, nad šolanjem vseh konj in vsakega posebej, nad konjarji, jahači, trenerji, nad treningi, tekmovanji, nad rezultati.
Proračun vojske morate potrojiti za nakup pretežno ameriške opreme, ki jo bodo klestili, kamor jo bodo (vse za naš denar) poslali. Tolar, ki ga porabite za naboje, tanke in kanone, dobesedno vržete (daleč) stran. Vsak tolar, ki bi šel za konje, pa bi ostal doma, služil bi nacionalnemu in državnemu ponosu. Vsakega državnika bi lahko pripeljali v kobilamo vojaške konjenice in vsakega bi lahko ta konjenica sprejela na letališču. V kobilarni konjenice Slovenske vojske ne bi bilo prostora za igralnice, golf in turiste. To spravite ven, da nas ne bo sram, ker ne moremo brez samoponiževanja preživeti konja. Vrnite ponos državi, ljudem, konjarjem, jahačem in njeni vojski!
Kulturni spomenik nacionalnega pomena je treba varovati, urediti, da se sveti, kot se je svetil nadvojvodi Karlu in Mariji Tereziji, kot sveti na Dunaju, ne pa, daje nasprotje ugleda - kot umazana kravata ali umazan avtomobil.
Igor Trebec, rejec lipicancev in inštruktor jahanja
iz Križa pri Sežani
