Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Libido-Seks-Spolnost

Kam je izginil moj libido? sobota, 30. marec 2019 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke … je naslov knjige pri nas neznanega francoskega seksologa Christopha Marxa, ki je konec leta izšla tudi v slovenskem prevodu. Kaj sploh je libido, ta skrivnostna sila? Želja po seksualni izkušnji? Spolno poželenje? Kako bi ga opredelili? Pogovarjali smo se z dr. Gabrijelo Simetinger in dr. Ireno Rahne Otorepec. Ginekologinja in specialistka spolne medicine dr. Gabrijela Simetinger pojasni, da »gre za različne, čeprav med seboj tesno povezane pojme, ki jih je potrebno definirati. Izraz libido se v spolni medicini uporablja redko, če pa že, označuje željo po spolnosti (angleško sexual desire), ki je pri nekaterih ljudeh izražena močneje, pri drugih šibkeje. Odvisna je od vrste dejavnikov, tako bioloških in psiholoških, medosebnih, motivacijskih, družbeno- kulturoloških ter antropoloških. Zlasti zadnji imajo izrazito vrednostni značaj - so norme, zahteve, pričakovanja ... Poželenje Poželenje (angleško sex drive) je biološki temelj želje po spolnosti in je nagonski, spontani vir motivacije za seks. Tako kot pri spolni želji se tudi intenzivnost poželenja pri različnih ljudeh razlikuje. Nanj izrazito vplivajo določeni hormoni in možganski prenašalci. Psihiatrinja in specialistka spolne medicine dr. Irena Rahne Otorepec dodaja, da »je poželenje ena izmed prvinskih človekovih potreb, tako kot lakota in žeja, toda njegovo reduciranje zgolj na biološko danost, genetsko in hormonsko določeno za razmnoževanje, je zastarelo in neznanstveno stališče. Zgodovinsko izhaja iz teorije, da željo po spolnosti prebudi poželenje, ki je predpogoj za spolno vzburjenost. Ta teorija je dosegla vrhunec s Freudovo teorijo libida, po kateri je glavni cilj spolnosti olajšanje notranje napetosti in ponovna vzpostavitev čustvenega ravnovesja.  Po spolnem vzburjenju Danes vemo, da se želja po spolnosti večinoma pojavi šele po spolnem vzburjenju. Da se želja po spolnosti prebudi in vzdržuje, je nujno, da se vzburjenja zavemo in si ga priznamo oziroma dovolimo. Za lažje razumevanje lahko spolno željo opredelimo s tremi elementi: biološkim poželenjem, spolnim interesom oziroma željo po spolni aktivnosti ter s čustveno pripravljenostjo za tovrstno izkušnjo.  Poenostavljeno lahko rečemo, da je preprosto skupek vseh sil, ki nas bodisi vlečejo v spolna vedenja ali od njega oddaljujejo. Vedeti moramo, da se spolna želja tekom dneva spreminja glede na dnevni cikel (večja je zjutraj pri obeh spolih), mesečno (ob načrtu zanositve, tik pred ovulacijo), z letnimi časi (večja je poleti in jeseni), s starostjo. Spreminja se tudi glede na nihanje ravni moškega spolnega hormona testosterona, ki ga pri ženskah v manjši količini izloča nadledvična žleza. Priložnost za spremembe V današnjem hitrem tempu življenja ni nobena redkost, da se jakost spolne želje partnerjev, zlasti v dolgotrajnih zvezah, tekom let spreminja. Vendar to še ni razlog za preplah, poudarja dr. Irena Rahne Otorepec: »Težave s spolno željo niso vedno in nujno problematične, bolezenske, abnormalne, tako kot je zmotno prepričanih večina moških in žensk, na žalost pa tudi družba in mediji. V daljši zvezi do neskladja vedno pride, vendar paradoksno daje paru priložnost za osebnostno rast vsakega in tudi njunega ljubezensko-seksualnega odnosa. V paru si eden od partnerjev spolnosti vedno želi bolj kot drugi in je običajno pobudnik spolnega srečanja, partner z manjšo spolno željo pa vedno določi, kdaj in na kakšen način se bo »dogajal« seks, na kakšne spolne »uverture« se bo odzval. Vedno pa vpliva ta dinamika na oba. Ne gre torej za patologijo, je zgolj danost, ki jo pari, pa tudi terapevti težko razumejo.« Razlike v želji »Čeprav v zdravem odnosu ne manjka ljubezni, bližine, razumevanja, spoštovanja, erotike in ne nazadnje tudi nežnega, ljubečega in strastnega seksa, med partnerjema torej vedno obstajajo razlike v želji po spolnosti. Tragika je v tem«, razlaga dr. Irena Rahne Otorepec, »da oseba z manj izraženo spolno željo sebe doživlja kot neustrezno, disfunkcionalno, defektno in tudi krivo, tako pa jo tudi doživlja partner z močnejšo spolno željo. Pa tudi ta ni srečen, čeprav je v paru navidezno bolj „zdrav in spolno zmožnejši“.  Če je torej oseba ljubeča, privlačna, seksi, bi si jo partner želel, kajne? Tudi romantični vidik ljubezni vpliva na intenzivnost želje po spolnosti. Na začetku odnosa je močna, tudi lahko neobvladljiva sla in strastnost ter močna zaljubljenost (ki je vedno idealizirana), ki pa naj bi sčasoma prerasla v ljubezen. Za ljubeč par so predvsem značilni zvestoba, zdrava navezanost, intima, empatija, spoštovanje, skrb in pomoč drug drugemu ter ustrezna komunikacija. Pomembno je tudi vedeti, da večino dneva ne občutimo spolne želje, kar seveda ni patologija. Razlike med spoloma? Če pogledamo razlike med moškimi in ženskami, se pomanjkanje spolne želje vedno pripiše ženski, ki jo še vedno slabšalno označimo kot frigidno. Enako je problematična zdrava seksualna želja, s katero je ženska označena kot nimfomanka; tudi to je neustrezen in slabšalen pojem. Morda bo koga presenetilo, da spol ni med dejavniki, ki bi pomembno vplivali na intenzivnost želje po spolnosti. Moškim se to zgolj pripisuje. Raziskave so namreč pokazale, da so razlike večje med ženskami oziroma moškimi, kot je razlika med spoloma. Moški torej nimajo večje želje po spolnosti kot ženske,« pojasnjuje dr. Gabrijela Simetinger.  Naslednji mit, ki ga seksologinji razbijata, je, »da je moškim užitek v spolnosti pomembnejši kot ženskam. Obema spoloma je užitek enako pomemben, res pa je, da si ga nekateri ljudje lažje priznajo, bolj sprejemajo in tudi bolj dovolijo uživati kot drugi. Skozi zgodovino so se spolni vzorci spreminjali, vendar sta bila ves čas aktivnost v spolnosti in z njo povezan užitek moškim dovoljena, ženskam pa so vsiljevali seksualno pasivnost. Bile so tiste, ki so morale tako izkušnjo sprejemati, in ne glede na to, kaj in kdaj so si želele, pa tudi užitek jim ni bil dovoljen«. Seksualna »apatija« »Morda gre prav v tej dediščini iskati razloge, zakaj je med tistimi ljudmi, ki se sprijaznijo s spolnostjo brez užitka, večina žensk. Nemalo jih ima v partnerskih zvezah redne seksualne odnose, v katerih ne uživajo, temveč se zadovoljijo s tem, da omogočijo užitek svojemu partnerju, da ga slučajno ne bi iskal zunaj odnosa. Strokovnjaki to imenujemo seksualna apatija, pravi Gabrijela Simetinger in pojasni, da je to lahko težava, če je ženska drugače zdrava, brez psihičnih težav in v dolgoletni stabilni, sicer zadovoljujoči partnerski zvezi.« Pa je sploh mogoče živeti spolno življenje brez seksualnega uživanja? »Je,« odgovarja Gabrijela Simetinger. Izvori upada ali pomanjkanja »Najpogostejši vzroki, ki na splošno napovedujejo morebiten nastanek spolnih motenj kasneje v življenju, zadevajo najprej strukturo osebnosti, za katero so značilni: nizka samopodoba in slabo samospoštovanje, negotovost, občutki sramu in krivde, negativne spolne izkušnje v preteklosti (na primer neustrezen in nesproščen prvi spolni odnos, tudi spolna travma). Med sprožilci pa so psihične težave, med njimi zlasti tesnoba in depresija, potem različna partnerska nesoglasja in prepiri. Tudi moški imajo težave z upadom želje po seksu, najpogosteje zaradi predhodnih spolnih težav (vzdrževanje erekcije, zgodnejši izliv). Če so v zvezi, jih lahko dodatno obremenjuje želja partnerke/ja po družini. O vsem tem moški s težavo spregovorijo,« navaja dr. Irena Rahne Otorepec.  »Na željo po spolnosti uničujoče vplivajo negativna sporočila o spolnosti in spolnem vedenju v osnovni družini. Ta namreč kasneje v življenju povzročajo hudo psihično stisko, saj takšna sporočila ponotranjimo. Znanje o spolnosti je skoraj vedno pomanjkljivo oziroma neustrezno,« dodaja dr. Gabrijela Simetinger. Kaj vpliva negativno na željo po seksu Na to, koliko nam je do seksa, vpliva cela vrsta dejavnikov, kot so hormonsko (ne)ravnovesje, stres, kakovost partnerskega odnosa, staranje, preobremenjenost z delom in izčrpanost, jemanje določenih zdravil ... Vsako stanje, zaradi katerega se telesno in duševno slabše počutimo, vpliva na našo željo oziroma interes za seks,« nadaljuje dr. Gabrijela Simetinger.  Diagnoza Veliki večini ljudi upadanje želje po seksu sproži nezadovoljstvo v spolnem življenju, pa tudi v drugih vidikih življenja. V primeru težav se lahko obrnejo po pomoč k strokovnjakom s področja psihiatrije, psihologije, ginekologije, urologije, pa tudi na osebne zdravnike, ki lahko pomagajo s splošnimi informacijami in nasveti, ali pa človeka napotijo naprej k strokovnjakinjama za spolno medicino, kot sta naši sogovornici. Psihiatrično diagnozo »pomanjkanje ali upad želje po spolnosti« (oziroma po novi klasifikaciji Ameriškega psihiatričnega združenja DSMV »motnjo nizkega spolnega interesa in/ali spolnega vzburjenja«) postavimo, če sta izpolnjena dva pogoja. Prvi je ta, da težava traja vsaj šest mesecev, ter drugi, da človeku povzroča hudo psihično stisko, razloži dr. Irena Rahne Otorepec. Seveda je potrebno predhodno izključiti biološke, psihološke dejavnike ter vplive različnih zdravil, ki tudi utegnejo povzročiti spolne težave. Pri tem je nujno, da človek dobro in podrobno opiše razvoj svoje težave. Pogovor s strokovnjakom mora potekati na spoštljiv in dobronameren način ter v pravem kontekstu zaupanja in sodelovanja.  Psihoseksualna terapija »Najprej je pomembno razlikovati med odsotnostjo in pomanjkanjem spolne želje oziroma ugotoviti, ali oseba ne mara, ima odpor, gnus do seksa. Upad želje po spolnosti se najpogosteje razrešuje v procesu psihoseksualne partnerske terapije, če gre seveda za par. Terapevt ustvari »psihološki prostor«, v katerem moški in ženska najdeta in skušata »oživeti« lastno spolno željo, seveda skladno z njunimi pričakovanji, zmožnostmi in na zanju specifičen način,« pravi dr. Irena Rahne Otorepec, seksologinja z 20-letnimi izkušnjami na področju psihoseksualne terapije v Sloveniji.  »Koliko bo terapija uspešna, je odvisno najprej od tega, kako močno sta partnerja motivirana za razreševanje težav brez medsebojnih obtoževanj in ju na tej poti druži cilj: doseganje skupnega užitka in zadovoljstva na splošno in tudi pri seksualnih odnosih. Poleg prepoznavanja kompleksnosti in možnih vzrokov za seksualne težave je pomembna tudi kvaliteta partnerskega odnosa, zlasti način vzpostavljanja dialoga. Za uspeh se morata truditi predvsem oba partnerja, terapevt predlaga možne rešitve, ju usmerja in spodbuja pri premagovanju morebitnih ovir in preprek. Psihoseksualna partnerska terapija torej ne prinaša instantnih rešitev, temveč je proces, v katerega morata biti oba v paru pripravljena vložiti svoja prizadevanja. Podobne psihoseksualne terapevtske ukrepe po modelu vedenjsko-kognitivne terapije ali bolj poglobljene psihoterapije nudimo seveda tudi posameznim klientkam in klientom«. Dovolimo si igrivost Željo po spolnosti pa si lahko povečamo tudi sami, vendar je to mogoče le, če imamo o spolnosti dovolj pravilnih informacij Za to moramo dobro (s)poznati sebe in se zavedati svojih pričakovanj in želja. Iskreno odkriti moramo biti zlasti glede tega, ali si resnično želimo tisto, kar od nas pričakuje partner/partnerka oziroma naša okolica (prijateljice, prijatelji, otroci). Pomembno je tudi, da razvijamo zdrav odnos do samozadovoljevanja. Kadar si dovolimo, da je seks zabaven, igriv, odprt za nove izkušnje, predvsem pa sproščen, bomo v njem resnično zelo uživali. Prepustimo se spolni energiji in seks nas bo zelo osrečil, svetujeta seksologinji. Tili Kojić Vir: www.viva.si Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog