Tam je stala, v kotu,
v družbi z razno navlako
skupaj s sestro skrušena,
kakor da je vsem v napoto,
času v breme, odveč, sramoto.
Letvice, nekaj rahlo nalomljenih,
pri dnu trohneča, blizu žlebu,
tam kjer se odteka deževnica,
ob nekoč mogočnem kozolcu,
nekdaj še bogatem s krmo.
Njena starejša sestra kot deblo,
z nekaj klini vsi skoraj streti,
ročno izdelana za obiranje sadja,
včasih češenj, pa hrušk nepogrešljiva,
zdaj le v spomin na tiste čase.
V notranjosti kozolca na suhem pa;
tam so se šopirile bale krme v belem,
ponekod spodaj preluknjane od miši,
morda celo s slabo poškodovano krmo,
lahko da že plesnivo, slabe kvalitete.
Poleg odvržene brane in pluga,
takšnega za volovsko vprego,
ter stara mlatilnica bolj za okras.
Vendar vse to kljubuje še času,
morda v opomin ali zgolj v spomin.
Tam je stala, v kotu,
