Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Legenda-Ucitelj-Voda-Skala

Šibka voda sčasoma premaga močno skalo petek, 23. november 2018 @ 05:02 CET Uporabnik: Miran Zupančič Legenda o nastanku knjige Dao de jing na Lao Zi-jevi poti v drugo deželo (Bertold Brecht). Sedemdeset let učitelj je imel, bolehati je že začel Zaželel si je, da mir bi ga objel. Dobrota v deželi je pojemala, nevarnost zla naraščala. Tako si na čevlju je jermen zapel. Povezal si je culo, kar bo potreboval. Ne dosti. Pa vendarle to in ono. Pipo, ki vedno ob večerih je nažgal, knjižico, ki v dnevni luči jo je bral. Še brašna malo je dodal. Poslednjič še v dolini Prijazno se je nasmejal -in jo pozabil, ko se v goro na pot je podal. Vol je zvečil, si svežo travo lakoto tešil, saj strarec na njegovem hrbtu čas ni prav nič težil. Čertega dne se v skalovju Poveljnik mejne straže pojavi In pot mu ustavi: „ Kaj dragocenosti?“ „ Nobenih,“ pravi. Deček, ki vola drži, pa pristavi: „Učil je.“ S tem vse razloži. Stražar se posmehne in ju ne izpusti. „ Kaj vrednega je v spoznanju, ki ga uči?“ Deček odgovori:“ Da mehka voda, četudi polahko valovi, sčasoma mogočno skalo razdrobi! Razumeš, trdo mehkemu se vda.“ In že gresta naprej, da ne bi ju Ujela tema. Dežek požene vola v korak, med rušjem stezica izgublja se v mrak. Nenadoma plane možak: „ Hej, ti! Stoj! Kaj mislil si z vodo, stari moj?” Starec ustavi se:“ Ti hočeš odgovor Nocoj?” “ Resda samo sam na meji stražar, pa vendar rad bi izvedel, daj mi ta dar. Kdo koga prekaša? Kdor ve, z odgovor naj ne odlaša! Napiši mi! Temu mladcu Narekuj! Odgovora ne smeš odnesti v svet, Ki mu je tuj! Papir imam, in črnilo, pa tudi za pod zob bi se kaj dobilo. Glej, tamle je koča moja, nikar mi ne skali spokoja!“ Starec čez ramo na moža se uzre. Bos, v zakrpani suknji za njim gre. Na čelu globoka se guba mu pne. „ Ah, zmagovalec ni, ki tod za mano zdaj hiti, „ pomisli- in zašepeta:“ Ti tudi?“ Da vljudno bi prošnjo pustil vnemar, za to, se zdi, je že starec prestar. Glasno spregovori: “ Kdor sprašuje, odgovor potrebuje.” “ Hladno postaja,” se deček oglasi. “Počakaj, saj se ne mudi.” Vola sta razsedlala, sedem dni oba sta pisala. Kruh jima nosil stražar je ves čas, ni več preklinjal tihotapcev na glas. In potem sta delo dokončala. Enainosemdeset izrekov sta nekega jutra stražarju predala. Za skromno popotnico sta se mu zahvalila in že sta za ruševje temno zavila. Gostoljubje obilno sta mu povrnila. Nikar ne slavimo modreca le, Čigar ime na knjigi blesti se. Modrost moramo najprej V modrem odkriti. Morali bi se tudi stražarju zahvaliti: Njemu je uspelo, modrecu jo izvabiti. Lao Zi ni nameraval napisati knjige, saj bi to nasprotoval izreku iz Dao de jinga: „Če bi bilo moč izgovoriti Dao, ne bi bil večni Dao. Če bi bilo moč imenovati Ime, ne bi bilo več ime. Nekaj, kar se izrazi z izgovorjenim glasom ali pisavo, že ni več „ absolutna resnica“. Lao Zi je drugačen kot ljudje, pri katerih upada dobrota in narašča zlo. Zato potuje prek meje. Lao Zi je sozvočje z drugačnim vibracijskim stanjem biti. Spominja na lohane, starokitajske modrece, ki so prepir in konflikt zaznali že vnaprej in se mu izognili. Lao Zi, deček in vol ( bivol) zapuščajo področje nestalnosti. Vol služi potrpežljivo in vdano. Osvobojen je naravne nagonskosti in tako zgled moči, vznikle iz samopremagovanja. Vol je simbol premagane, očiščene narave. Deček predstavlja nov začetek v drugem življenjskem polju in večno mladost prastarega Lao Zija. Lao Zi ni lastno ime, temveč se v strokovnii literaturi prevaja kot „starec“. Meja loči različna območja, področja oblasti, dežele in življenjska polja. Omejuje obseg delovanja naše vsakokratne dejanske bivanjske oblike. Mejo lahko prekoračimo samo, če upoštevamo stare oziroma nove zakonitosti. Mejo je potrebno bolj ali manj dobro varovati. Nihče je ne sme prečkati kar tako in nenadzorovano. Dežele, kamor odhaja Lao Zi, pesnik ne opiše, mobčutimo jo kot nekakšen nič. Modrec domovine ne najde v nobeni deželi zemeljske oble. Njegov dom je brezmejnost. Modrec je zgolj obiskovalec, pomočnik na svetu, potrebnem pomoči. V nezamejeno polnost se vrača, kot da bi bilo to nekaj samoumevnega. V skladu s svojo nalogo se mora gibati med prostovoljno omejitvijo in brezmejnostjo. Gledano od zgoraj, Lao Zi preseka vodoravne življenjske črte, ker izbere navpično pot. Tako kot vsak resnični človek oblikuje križ. Varuh meje nadzoruje, kdo sme preko meje, sam pa je ne prekorači. Vsakdo, kdor gre čez mejo, je bil pred tem v prenesem pomenu prebivalec mejnega področja. Stražnik, carinik ima nalogo, da zacarini dragocenosti, ki jih tisti, ki prestopa mejno črto, nosi s seboj. V materialisičnem svetu se vse šteje, tehta, meri, obdavčuje in vrednoti. To je znak, da prebivalci tega področja ne živijo v enotnosti. Naš stražar, vrednosti resnice ne more takoj oceniti. Šele po preudarku se mu resnica zazdi dragocena in je želi biti deležen. Lao Zi posreduje modrost in silo brez godrnjanja, pa tudi bez navdušenja, ostaja nevtralen. Njegova carinska dajatev na temu svetu je Dao de jing. Vsakdo, kdor prečka mejo, mora plačati carino, sicer je ne more prestopiti. Polje , omejeno na vodoravnem, svojih prebivalcev zaradi določenih zakonitosti ne more kar tako spustiti preko. Da bi vendarle lahko zapustili neko območje , je potrebna “odkupnina”. Sveto pismo govori o „odkupljenih“ iz tega sveta. Tihotapci, nad katerimi se stražar pritožuje, se skušajo zakonu izogniti, saj vedno znova na skrivaj hodijo čez mejo, da bi imeli od tega osebno korist. Vendar prav njih doletijo neizogibne karmične posledice teh prehajanj. Lao Zi ne plača samo desetine od svojega večnega bogastva, temveč podari vse. Univerzalna modrost ni deljiva. Stražniku se dragocenosti, ki jih je iskal, razodenejo v besedah, da „trdo mehkemu se vda“. Če voda ne more omehčati skale, se ne bori, pač pa zdrsne z nje. Dolgoročno pa vendarle deluje nanjo kot stanovitna moč ljubezni. Lao Zijeva modrost je v odnosu do človeštva kot voda do skale. Voda-duša modrosti-še vedno obdeluje kamne. To dokazujejo številni ponatisi Dao de jinga, kot tudi razprave o izrekih in veliko zanimanje zanje. Voda je mehko, majhno, čisto. Voda je v osvabajočem pogledu voda življenja, ki v človeško bitje prinaša nove sile. Trda skala je snovno, grobo, težko, trdna in kristalizirana snov. Skala je tudi prispodoba za padlega človeka. Sile noveda življenja prežamejo padlega človeka, ujeto snov, in osvobodijo, kar je duhovnega. Modrost je potrebno izterjati. Lao Zi pravi:“ Kdor sprašuje, odgovor potrebuje.“ Tudi to je zakonitost: če ni vprašanja, ni odgovora. Kdor sprašuje iz svojega bistva in ne razumsko, prejme odgovor. „ Kdor trka, se mu bo odprlo“ in sicer v skladu s kakovostjo vprašanja. Univerzalni nauk ni preprost in ni kar zalučan v svet. Prebivalec mejnega področja mora hrepeneti po modrosti. Tako ne bo prejel zgolj enega dela resnice, marveč vso. Brez tega bistvenega vprašanja pa ne prejel ničesar. Carinik je nepopustljiv, kadar ugotavlja in terja, da se prijavijo dragocenosti. To od njega zahteva njegov poklic. Tisti, ki biva na meji, sicer potrebuje pomoč modreca, vendar si mora resnico sam priboriti. „Morali bi se tudi stražarju zahvaliti: njemu je uspelo, modrecu jo izvabiti.“ Konec. Miran. Ps: Med starejšimi načini zapisa v slovenskem jeziku najdemo oblike Lao Ce, Lao Ci ali Laotse, namesto Dao de jing pa zapis Tao te king. Lohani (arhati) so bili prvotno prvi Budovi učenci, ki so se razvili v boddhisatve, pomočnike človeštva. Najprej jih je bilo dvanajst, nato šestnajst ali osemnajst. Kasneje je nastala skupina petstotih, ki je zlasti na Kitajskem razširjala mogočno svetlobno silo. Konec. Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog