Tako kot smo ugotovili, da beseda religija izhaja iz besede ligare - povezati, tako gre pri religiji lahko samo za ponovno povezavo razuma in srca, za ponovno prepoznavanje božanskega bistva človeka.
Ni nobenega dvoma, da brez religij ne bi obstajala niti kultura, še v raznih plemenih, ki živijo v najbolj odročnih krajih imajo svoja božanstva in njim posvečena praznovanja, ki jih obeležujejo z ritualnim petjem in plesom.
Beseda kultura izhaja iz latinske besede cultura, izpeljane iz glagola colere, kar pomeni gojiti.
Torej je kultura vsaka oblika umetnosti, ki vzpodbuja, goji in navdihuje ljudi v prepoznavanju lepote, dobrote, srčnosti duha in srca.
Seveda je kultura nekega naroda odsev zavesti tistih njegovih posameznikov,
ki so s svojimi stvaritvami sposobni v ljudeh vzbuditi srčnost, plemenitost in lepoto duha.
Stvaritve “umetnikov”, ki v ljudeh vzbujajo strah, jezo in sovraštvo, so pa antikulturne, saj človeka odmikajo od njegovega sebstva.
Danes v svetu iluzije v katerem živimo so vrednote kulture žal že hudo obrnjene na glavo.
Ker ljudje, ki odločajo o tem, katere “kulturne” projekte podpreti nimajo razčiščenih pojmov o tem, kaj kultura zares je.
Tako se dogaja, da do kulturnega denarja skozi politična poznanstva pridejo ljudje ne glede na to, da so njihova dela dejansko nekulturna in si ne zaslužijo podpore davkoplačevalskega denarja.
Moje mnenje je, da narod, ki namesto živih umetnikov slavi samo mrtve je mrtev narod,
še posebej če za kulturni praznik določi datum smrti nekega umetnika v našem primeru Prešerna.
Večina narodov imajo kulturne praznike spomladi in poleti,
ko je veliko možnosti za odprte prireditve v katerih množice lahko brezplačno sodelujejo na raznih prireditvah,
kulturni delavci pa se jim s koncerti, razstavami in drugimi projekti tako oddolžijo.
Tako sem imel priložnost pred leti prisostvovati kulturnim dnevom v Švici v Ženevi.
Brezplačno sem si lahko ogledal njihove galerije, bil v operni hiši, kjer so se vrhunski koncerti vrstili od jutra do večera, na trgih in v središču mesta so nastopali ulični glasbeniki, lutkarji, godbe, skratka to je bilo pravo kulturno slavje.
Poslušalci in gledalci so bili videti zadovoljni in veseli.
Ja, prava kultura je tudi nekaj, kar človeku vzbuja veselje do življenja.
Kako je pri nas itak vsak ve sam zato o tem niti ni vredno pisati.
Vrniva se nazaj k izvoru kulture.
Kar se mene tiče so največji nosilci kulture v zgodovini človeštva bili, so in bodo mojstri modrosti.
Pomisli česa vsega bi človeštvo bilo prikrajšano, če ne bi bilo indijskih mojstrov Brame, Višnuja in Šive,
če ne bi bilo Rame, Krišne in še mnogih drugih,
če ne bi bilo Bude, kitajskega Lao Ceja, na bližnjem vzhodu pa Zaratustre in Jezusa Kristusa,
pa pesnikov Rumija, Hafiza, Kabirja in še mnogih drugih,
za koliko slikarskih, glasbenih, poetičnih in proznih del bi bili prikrajšani.
Jaz pravim hvalabogu, da so bili in hvalabogu da so in bodo dokler bo človek še na obličju planeta Zemlja.
Oni so res največji nosilci kulture, ker znajo navdihniti ljudi k ustvarjanju in jim vzbujati veselje do življenja, znajo ljudem pokazati, kako v sebi gojiti vez z božanskim.
Brez vzpodbude mojega mojstra jaz ne bi nikoli skomponiral nobene glasbe,
ne bi naslikal nobene slike,
ne bi napisal nobene pesmi,
tako pa mi je s svojimi deli uspelo navdušiti kar nekaj ljudi, da so se začeli zanimati za način kako se poglabljati vase
in v sebi najti zadovoljstvo in mir
in kako v sebi priti do večjega veselja do življenja.
Ja, kultura je prepoznavanje in gojenje božanskosti v sebi in drugih.
Tako kot smo ugotovili, da beseda religija izhaja iz besede ligare - povezati, tako gre pri religiji lahko samo za ponovno povezavo razuma in srca, za ponovno prepoznavanje božanskega bistva človeka.
