Tatovi teles Če ste bili prepričani, da so v razvitih državah zajedalci stvar preteklosti, ni ravno tako. Okužba z njimi je pogostejša kot si morda predstavljamo. Sodoben način življenja ustvarja v telesu idealne pogoje za njihovo uspešno bivanje. Nekateri strokovnjaki celo menijo, da je več kot devetdeset odstotkov svetovnega prebivalstva kronično okuženega z enim ali več zajedalci. Ti lahko dolgo tiho živijo v nas, nam kradejo hrano, nas zastrupljajo in se naselijo v vse dele telesa.
Zajedalci so pobili več ljudi kot vse vojne v človeški zgodovini, je v eni svojih dokumentarnih oddaj poročal National Geographic. So nadvse raznolika življenjska vrsta, ena najuspešnejših in najštevilčnejših. To so vsiljivci v telesu, ki jemljejo hrano svojim gostiteljem in jim hkrati prinašajo številne druge težave.
Naturopat Alan E. Baklayan, avtor knjige Paraziti, skriti vzrok mnogih bolezni, celo ugotavlja, da so prav zajedalci skriti vzrok številnih, ne le akutnih, ampak tudi kroničnih bolezni, ki jih sicer povezujemo s staranjem. Zelo verjetno je, da jih imamo naseljene v kakšnem organu ali telesni votlini, kjer živijo na naš račun in nam rušijo presnovo, je prepričan.
PREŽIJO POVSOD
Še bolj znana in nekoliko kontroverzna naturopatinja dr. Hulda Regehr Clark je pri svojih pacientih, ne glede na dolžino seznama njihovih simptomov (od kronične utrujenosti do neplodnosti in psihičnih težav), iskala le dve škodljivi stvari: onesnaževalce in zajedalce.
Zajedalci so lahko povsod okoli nas, v zraku, hrani in vodi. V enem človeku jih lahko naenkrat obstaja celo več vrst. Tiste, ki povzročijo akutne in očitne bolezni, morda ni težko odkriti, a številni ostajajo skriti in nihče, niti zdravnik, nanje ob nekaterih težavah niti ne pomisli. Naselijo se v različne dele telesa in so različnih velikosti.
Ne prizadenejo le ljudi s slabimi higienskimi navadami, ampak vse. Okužimo se, če zaužijemo jajčeca ali ličinke, ki se potem izležejo v našem telesu. Notranji zajedalci pa ne naseljujejo le črevesja, ampak so lahko kjerkoli v telesu, v drugih telesnih votlinah, organih, tkivih ali krvi – med drugim v pljučih, jetrih, mišicah, želodcu, možganih, koži, sklepih in celo v očesih.
Nekateri so tako majhni, da jih je mogoče videti le pod mikroskopom (na primer plazmodiji, ki povzročajo malarijo), večje črevesne zajedalce, kot so gliste in trakulje, pa lahko vidimo s prostim očesom in so na koncu lahko grozljivo dolgi – po več metrov.
Zajedalci našemu telesu porabijo osnovna (esencialna) hranila, kot so železo, vitamin B12 in sladkorji, kar samo po sebi povzroča utrujenost, slabokrvnost, omotičnost in hipoglikemijo. Poleg tega izločajo strupe, ki botrujejo dodatnim težavam. Poleg prebavnih težav se ob okužbi z zajedalci pojavljajo še številne druge, na primer motnje zbranosti in razpoloženjske motnje. Nekateri povzročajo neposredne poškodbe tkiva in vnetja. Težave so odvisne od dela telesa, ki ga zajedalec naseli, in strupov, ki jih izloča.
NITI DOMA NISMO VARNI
Zajedalcem, ki so že prisotni v zmernem podnebnem pasu, kjer živimo, se pridružujejo novi, ki so jih prej poznali le drugod po svetu. V sodobni globalni družbi, kjer nič več ni tako oddaljeno, da ne bi bilo dosegljivo, in lahko hitro potujemo z enega konca sveta na drugega, lahko z nami in s tovorom (živili), prinesemo tudi neželene slepe potnike. Zaradi podnebnih sprememb se nekateri prenašalci (vektorji) zajedalcev selijo v predele, kjer jih prej niso poznali in povsem dobro uspevajo.
Nekatere bolezni, ki so bile prej lokalno omejene, so zdaj že postale svetovna nadloga. »Razvite« države torej nanje niso imune. Zajedalci pa se lahko še bolj hitro in nenadzorovano širijo med ljudi, ki so nanje povsem neprilagojeni in slabše odporni.
RANLJIVI PLEN
V naše telo zaidejo na različne načine. Lahko jih v različnih razvojnih fazah zaužijemo z vodo, hrano ali pa v usta zaidejo z umazanimi rokami.
Prehranski vir okužbe ni le slabo kuhano meso, ampak tudi sadje ali zelenjava, umazana z zemljo ali gnojilom. Mikroskopsko majhni zajedalci, kot so giardije in kriptosporidiji, zaidejo celo v vire pitne vode in ne podležejo ustaljenim čistilnim metodam, kot je kloriranje vode. Pitna voda je sicer pod nadzorom, pri čemer pravilnik predpisuje mejo, torej število organizmov, ki je v njej še dovoljeno, kar pa ne pomeni, da jih v vodi ni.
Z vbodom oziroma ugrizom nam lahko okužbo z zajedalci prinesejo tudi žuželke, ki pijejo kri; bolhe nam na primer lahko vcepijo ličinke trakulje. Okužbe z zajedalci so pogostejše med otroki, ti pa so tudi bolj ranljivi, saj izguba pomembnih hranil zanje lahko pomeni zaostanek v razvoju.
K še večji okuženosti sodobnega prebivalstva verjetno prispeva obremenitev okolja in telesa s strupi, ki nas obdajajo. Ti slabijo naš imunski sistem in za vse vrste okužb smo še bolj ranljivi ter jih težje premagujemo.
ZNAJO SE SKRITI
Pravzaprav ima prav vsak med nami lahko v telesu enega ali več zajedalcev, le da imajo tisti z močnejšo imunsko obrambo zaradi njih vsaj na pogled manj težav. Za preživetje zajedalca ni najbolje, da nas ubije takoj, saj smo vir njegove hrane. Lahko pa na primer na začetku povzroči alergijski odziv. Sčasoma pride do pomanjkanja hranil in potem do vse slabšega zdravja gostitelja. Pri kroničnih okužbah ni tako lahko odkriti njihovega vzroka.
Po nekaterih teorijah so prav zajedalci lahko v ozadju številnih redkih bolezni, ki postajajo vse pogostejše, na primer fibromialgije in sindroma kronične utrujenosti.
Okužba postane očitna in nevarna, ko je porušeno imunsko ravnovesje gostitelja, pojavijo se različne bolezni. Tedaj so težave lahko celo usodne. Večina okužb pa počasi in tiho ubija naše zdravje, ne da bi se sploh zavedali, kaj je vzrok našega slabega počutja in ne da bi to odkril naš zdravnik. Ta lahko težave označi celo za psihične oziroma psihosomatske, ker ne najde njihovih organskih povzročiteljev.
Laboratorijske preiskave, če jih sploh naročijo, nujno ne dokažejo vseh okužb. Zajedalci se na primer lahko zavarujejo s pomočjo mukopolisaharidov, ki jih pripnejo nase, da ostanejo neopaženi. Imajo tudi druge metode prikrivanja. Poleg tega pa so lahko v telesu v različnih razvojnih fazah in morebitna zdravila ne delujejo na vse.
NEPOJASNJENI SIMPTOMI Na zajedalce bi morali pomisliti, kadar se soočamo z nerazložljivimi simptomi, kot so:
• utrujenost, apatičnost;
• pomanjkanje teka;
• razdražljivost;
• nespečnost;
• neizrazite bolečine (ne le v prebavilih, ampak tudi v sklepih ali kje drugje);
• spremenjeno črevesno izločanje;
• vetrovi;
• nenehna lakota;
• kožni izpuščaji;
• srbeč zadnjik;
• srbeča ušesa;
• ko ne najdemo drugega vzroka slabega počutja.
IN ŠE DOBRE NOVICE
Dobra novica je, da je veliko zajedalskih okužb mogoče preprečiti ali zdraviti. Žal pa so pogosto neodkrite in nezdravljene. Naravnost grozljiva je misel, da so lahko ta trenutek v nas in z nami tekmujejo za vsak grižljaj hrane, ki jo zaužijemo, mi pa se iz dneva v dan zaradi tega bojujemo z utrujenostjo.
»Je res normalno, da vse več ljudi trpi za glavoboli, kronično utrujenostjo in slabo prebavo?« se sprašuje avtor knjige Paraziti, skriti vzrok mnogih bolezni. Se moramo res sprijazniti z vse pogostejšimi izbruhi herpesa, prehladnih obolenj in obdobij depresije? In zakaj danes ženske štejejo dni do naslednjega glivičnega vnetja nožnice? Prepričan je, da številne težave lahko rešimo sami, z dobrimi starimi metodami za zatiranje zajedalcev. Pri tem pa verjetno hkrati izboljšamo možnosti za spopad z nekaterimi kroničnimi boleznimi, ki nas pestijo.
Tudi za odpravo ponavljajočih se glivičnih okužb je po njegovem mnenju zelo pomembno, da pred začetkom njihovega zdravljenja opravimo z zajedalci, še posebno s trakuljami, glistami, podančicami in giardijo. Šele potem se stanje črevesja popravi in lažje zmagamo tudi v boju z glivicami.
ZDRAVILA PREDPIŠE ZDRAVNIK
Začnimo spopad z zajedalci pri zdravilih, ki jih ponuja uradna medicina. V Sloveniji so za ta namen na voljo metronidazol (Efloran) in atovakon (Malarone), ki sta antiprotozoika (delujeta proti praživalim) ter antihelmintiki albendazol (Dalben, Zantel) in mebendazol (Vermox). Predpiše jih lahko le zdravnik.
Jemati jih je treba v skladu s predpisanim režimom, sicer morda ne bodo delovala. Pogosto je čez nekaj časa (dva do štiri tedne) potrebno zdravilo jemati še enkrat, da uniči še tiste razvojne oblike, ki so prvič ušle zdravljenju. Včasih je bolje, da zdravilo jemlje vsa družina, ker se sicer okužba prenaša z enega na drugega člana. Ob zdravljenju priporočajo še higienske ukrepe, kot je pranje brisač in rjuh, a tudi dosledno odstranjevanje zajedalcev pri hišnih ljubljenčkih.
POMOČ NARAVE
Nekateri se zajedalcev lotijo z naravno pomočjo, že zato, da se izognejo obisku pri zdravniku, pa tudi, ker naj bi bila naravna zdravila telesu prijaznejša. A vedeti moramo, da so nekatera učinkovita naravna zdravila proti zajedalcem skoraj ravno tako ali še bolj strupena kot sintetična. Zato moramo biti tudi z njihovo uporabo previdni.
Preden začnemo s postopkom odstranjevanja zajedalcev, črevesje in telo pripravimo s čiščenjem. V ta namen si lahko pomagamo z blažjimi naravnimi odvajali. Izberimo taka sredstva, ki iz telesa pomagajo odstraniti čim več težkih kovin in strupov, a so hkrati varna in preverjena. Preprosta in naravna metoda čiščenja je lahko post.
V nadaljevanju si oglejmo nekaj rastlin, ki veljajo v boju z zajedalci za najuspešnejše.
• Enoletni pelin (Artemisia Annua) je ena najbolj znanih rastlin z delovanjem proti zajedalcem. Tradicionalno ga ponekod uporabljajo celo za zdravljenje malarije. Proti črevesnim zajedalcem bo deloval nam bolj znani navadni pelin (Artemisia Absinthium), ki s svojimi grenčinami vsesplošno spodbuja delovanje prebavil.
• Lupino črnega oreha(Juglans Nigra) oziroma njeno tinkturo uporabljajo za odstranjevanje različnih zajedalcev, vključno s podančicami, glistami in trakuljami. Za pripravo tinkture je treba oreh nabrati, ko je še zelen.
• Izvleček grenivkinih pešk je varen in koristen pripravek, ki deluje proti zajedalcem in glivičnim okužbam.
• Klinčke ali nageljnove žbice v naravnem zdravilstvu že dolgo uporabljajo kot pomoč proti bolečinam, mikrobom in tudi zajedalcem. Njihovo olje naj bi razgradilo jajčeca črevesnih glist.
• Česen je staro in preverjeno živilo številnih dobrihučinkov, ki so ga tudi v slovenskem tradicionalnem zdravilstvu že od nekdaj priporočali proti zajedalcem.
• Bučna semena so še eno preprosto in učinkovito sredstvo za čiščenje. Surova semena lahko izženejo številne zajedalce. Pa še dobra so in jih lahko prigriznemo kadarkoli.
• Navadni češmin (Berberis Vulgaris) so v številne namene, tudi proti zajedalcem, od nekdaj uporabljali v Srednji Aziji, Indiji, na Kitajskem in v Evropi.
• Kanadski zlati koren (Hydrastis Canadensis) je vsesplošno uporabna rastlina in za nekatere tudi učinkovito sredstvo proti giardiji.
• Mira je kombinacija eteričnega olja in smole, ki ji nekateri pripisujejo kar 98-odstotno učinkovitost ob uporabi 10-ih miligramov na kilogram telesne teže, v treh dneh.
Pri uporabi omenjenih pripravkov bodimo previdni zaradi morebitnih alergij; pogostejše so alergije na pelin, nageljnove žbice in oreh.
UBIJANJE S FREKVENCAMI
Protizajedalsko zdravljenje dr. Regehr Clarkove spremeni notranje okolje tako, da postane za zajedalce nadvse neugodno. Poleg rastlinskih pripravkov priporoča velike odmerke L-cisteina in koencima Q10.
Pomemben del njene metode pa je tudi bioresonanca, ki je za odpravo zajedalcev nasploh priljubljena. Temelji na elektromagnetnem valovanju, ki ga oddajajo vsi živi organizmi, tudi zajedalci. Valovanje lahko bioresonančna naprava zazna. Nato terapevt zapis frekvence valovanja računalniško preoblikuje v zrcalno obliko, ki jo pošlje nazaj v telo.
Pravzaprav dr. Regehr Clarkova v svoji knjigi Terapija za vse bolezni podaja natančna navodila za izdelavo naprave (zaperja) z razponom frekvenc, ki naj bi deloval na vse majhne škodljive organizme. V knjigi so prav tako navedene njihove frekvence.
KALCKERJEV PROTOKOL Ostaja še več uspešnih protokolov za zatiranje zajedalcev. Eden od njih je Kalckerjev protokol, ki vključuje jemanje:
• klorovega dioksida, izredno močnega ubijalca patogenov (uporabljajo ga tudi za čiščenje pitne vode);
• morske vode, zaradi pomembnih rudnin;
• kremenastih alg, zaradi posebnega delovanja na zajedalce;
• rastline draguše (Lepidium Latifolium) iz vrst križnic, ki razbije zaščitni plašč zajedalcev in izniči oksalate;
• uradnih zdravil;
• ricinusovega olja za lažje izločanje zajedalcev iz telesa;
• pripravkov indijske melije, bolj znane kot neem (Azadirachta indica), ki jo za spopad z zajedalci uporabljajo v ajurvedski tradiciji;
• probiotikov za lažje vzpostavljanje normalne črevesne flore, ki jo lahko zajedalci in njihovo zdravljenje uniči.
Odpravljanje zajedalcev ne bo imelo posebnega smisla, če se nismo hkrati pripravljeni odpovedati nekaterim navadam, ki so prvotno povzročile njihovo naselitev v našem telesu, opozarja komplementarni zdravnikKeith Scott-Mumbyv svoji knjigi Priročnik za zajedalce (The Parasites Handbook). Okužba se lahko hitro ponovi.
RADI IMAJO SLADKOR
Obstaja neposredna povezava med telesnim pH in zajedalci. Naravno ravnovesje kislin in baz v telesu je nestabilno, zato ga morajo telesni biokemični procesi neprestano uravnavati. Kri naj bi imela rahlo bazični pH, okoli 7,4. Ob naravnem ravnovesju bi slabe bakterije, virusi, amebe in zajedalci težko uspevali. A ob sodobnem načinu življenja se razmerje nagiba v prid rahle kislosti, kar zajedalci izkoristijo za svoje razmnoževanje, obilje sladkorja v naši prehrani pa je zanje dobra hrana. Osnova boja z notranjimi vsiljivci je torej zdrava prehrana, s čim manj sladkorja, bele moke in alkohola.
V času čiščenja je treba spiti še posebno veliko vode, da pospešimo čiščenje črevesa in odstranjevanje zajedalcev in njihovih jajčec iz telesa. Podobno vlogo imajo prehranske vlaknine. Delovanje imunskega sistema v tem času pa je morda dobro v tem obdobju dodatno okrepiti z jemanjem vitamina C.
Doma se držimo naslednjih pravil:
• vse meso naj bo dobro kuhano – surovo meso držimo stran od sveže hrane, pazljivo umivajmo kuhinjske pripomočke, deske in roke, ki so bili v stiku z njim;
• temeljito umivajmo sadje in zelenjavo;
• umivajmo roke pred pripravo hrane in pred jedjo;
• pazimo, kako ravnamo s hišnimi ljubljenčki, skrbimo za redno notranje in zunanje odstranjevanje zajedalcev in ne pustimo, da bi nas ali naše otroke lizali po obrazu (saj vemo, kje vse še ližejo);
• privoščimo si redno in kakovostno spanje – tudi to je predpogoj za dobro imunsko obrambo. Ajša Kranjc
V HRANI, VODI, ZEMLJI … Do okužbe z zajedalci lahko pride na vrsto načinov:
• ob fizičnem stiku z okuženo osebo (na primer s spolnimi odnosi);
• s prenosom prek okuženih predmetov, rok, če jih zanesemo v usta;
• s prstjo, v kateri so ostanki iztrebkov;
• če jemo surovo ali ne dovolj kuhano okuženo meso;
• s pitjem okužene vode;
• s slabo opranim surovim sadjem in zelenjavo;
• ob stiku z okuženimi domačimi živalmi;
• s surovim, nepasteriziranim mlekom (kriptosporidij);
• z vektorskimi prenašalci (komarji, živina);
• z ektoparaziti (klopi, bolhe, uši, pršice).
ŽIVLJENJSKI KROGI
Zajedalci imajo zanimiv življenjski krog. Večinoma se iz jajčec ali cist razvije ličinka, iz katere potem nastane odrasla oblika. Te oblike lahko gostijo različne živali. Kadar gostitelj prenaša jajčeca ali ciste zajedalca, govorimo o vektorju. Vektor je na primer lahko komar (malarija). Ljudje smo lahko končni, vmesni ali naključni gostitelji zajedalcev.
GOMAZENJE PO TELESU
Prva od dveh glavnih skupin zajedalcev so helminti oziroma »črvi«, med katere spadajo vse gliste, filarije, metljaji in trakulje. V Sloveniji so najpogosteje odkrite okužbe s podančicami.
Druga skupna so zajedalske praživali, kamor spadajo giardije, toksoplazme, kriptosporidiji, amebe, tripanosomi, babezije in trihomonasi.
VAS KAJ SRBI?
Podančice (Enterobius vermicularis) so kot tanke bele centimetrske nitke, ki naselijo predvsem spodnji del črevesja. V zmernem podnebnem pasu so to najbolj razširjena vrsta glist. Širijo se lahko po vsej trebušni votlini, tudi v pljuča … Jajčeca ležejo v kožne gube zadnjika. Najpogostejši znak okužbe je močno srbenje danke in zadnjika, zlasti ponoči. Redko jo spremljajo krči, slabosti, driska, kri na blatu, pa tudi vznemirjenost, slabši spomin … Pogosto znaki okužbe spominjajo na vnetje slepiča. Lahko pride tudi do vnetja sečil in rodil. Če se otrok praska okoli zadnjika, jajčeca z rokami potem spet zanese v usta, ali pa na hrano in različne predmete. Jajčeca se lahko širijo celo po zraku. Kronična okužba se pri ženskah kaže s težavami na rodilih.
Ta drobna glista je razširjena po vsem svetu in je pogostejša pri otrocih kot pri odraslih. Po podatkih svetovne zdravstvene organizacije je z njo okuženih 1,2 milijarde ljudi.
ČRVI, KI NAS IZČRPAVAJO
V nasprotju s podančicami imajo človeške gliste Ascaris lumbricoides videz deževnika in so lahko precej velike. Dolge so 25 do 30 centimetrov in široke okoli pet milimetrov. Iz jajčec se v črevesu izležejo ličinke, ki potujejo po telesu skozi različne organe, jetra, srce in nazaj v črevo.
Telo izčrpavajo in zastrupljajo. Pri okužbah z glistami se pojavi utrujenost, zaspanost in kolobarji okoli oči. Pojavljajo se lahko bolečine v trebuhu, krči, napenjanje in občasno driske. Pri dlje časa trajajoči nezdravljeni glistavosti otrok slabše napreduje v razvoju.
Dozorele gliste neprestano dražijo črevesno sluznico in povzročajo poškodbe. Hud zaplet lahko nastopi, če klobčič glist zamaši črevo.
LJUBLJENČKOV NE POLJUBLJAJTE
Pasje in mačje glisteso sorodnice človeških. Okuženi psi in mačke izločajo njihova jajčeca s svojimi iztrebki in tako okužijo okolico. Njihove ličinke se v človeku sicer ne razvijejo v odrasle gliste, a potujejo po človeškem telesu predvsem v jetra, pljuča, možgane in oči ter pri nekaterih povzročajo vnetja, visoko temperaturo, kašljanje in poškodbe, ki so lahko tudi trajne (slepota). Okužbe so težje pri otrocih. Zato je potrebno ob majhnih otrocih še posebej skrbeti, da pri hišnih ljubljenčkih redno odpravljamo zajedalce.
KLJUKASTE VELIKANKE
Trakulj je več vrst. Zanje je značilna sploščena oblika in kljukice (ki so povečane videti kot žrelo morskega psa), s katerimi se prisesajo na sluznico prebavil. Človeško trakuljavost povzročata predvsem dve vrsti trakulje: goveja in svinjska, katerih ličinke živijo v mišicah goveda in prašičev.
Trakulja lahko v človeškem telesu živi tudi do petnajst let, navadno v tankem črevesu. Dolga je lahko več metrov. Ima verigo iz nekaj tisoč odrivkov, v katerih dozoreva ogromno število jajčec, ki s človeškim blatom pridejo na prosto.
Znaki okužbe so različni; številni zanjo niti ne vedo, pri drugih se pojavljajo bolečine v trebuhu, povišana telesna temperatura, pomanjkanje teka, bruhanje, vrtoglavica ali glavobol. Trakulja nekoliko zavre delovanje imunskega sistema. Pojavi se lahko tudi slabokrvnost zaradi izgube krvi.
Pri okužbi s svinjsko trakuljo obstaja še dodatna nevarnost: da se človek sam okuži z jajčeci, ki jih izloča z blatom. V tem primeru se ličinke razvijejo v njegovih mišicah (bolečine, krči v mišicah), pogosto pa tudi v možganih (vrtoglavice, težave pri hoji, epilepsiji podobni napadi …) ali očeh (težave z vidom).
S trakuljami je okuženih več kot pol milijarde ljudi.
POVZROČA PROMETNE NESREČE
Zajedalec Toxoplasma gondii povzroča toksoplazmozo. Njegov končni gostitelj je mačka (dobi jo prek ptičev ali glodavcev). Po zaužitju se zajedalec razmnožuje v črevesu gostitelja in odlaga jajčeca v njegove iztrebke. Okužimo se lahko z zaužitjem jajčec, zaradi neumitih rok po čiščenju iztrebkov, po delu na vrtu, kjer se gibljejo okužene mačke, ali prek nezadostno toplotno obdelanega mesa. Večini ljudi okužba s toksoplazmo ne povzroča posebnih težav, pri nekaterih pa se pojavijo zmerno povišana telesna temperatura, počutijo se utrujene, bolijo jih mišice in imajo povečane bezgavke. Potek je težji pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom, kjer se lahko kaže s prizadetostjo možganov. Toksoplazmoza je nevarna za plod, če se mati okuži med nosečnostjo.
S toksoplazmozo je verjetno okuženih okoli 60 odstotkov Slovencev. Zanimivo pa je, da toksoplazmoza po nekaterih raziskavah vpliva na človekovo vedenje, bila naj bi celo dejavnik tveganja za prometne nesreče.
ZAJEDALEC V »PITNI« VODI
Giardia lamblia je zajedalec, ki živi v črevesju, pogosto pa tudi v žolčniku človeka, kjer se razmnožuje. V človeškem blatu živi v obliki cist, ki so zelo odporne. V vlažnem okolju preživijo več mesecev, odporne pa so tudi na koncentracije klora, ki uniči večino črevesnih bakterij. Po drugi strani jih hitro uničita sušenje in sončna toplota. Giardiaza je ena najbolj razširjenih zajedalskih bolezni po svetu. Po nekaterih podatkih je z njo okužena petina svetovnega prebivalstva. Zaide tudi v slovenske vodovodne sisteme.
V najboljšem primeru giardia sicer ne povzroča zdravstvenih težav, včasih pa povzroči vnetje prebavil in žolčnika, ki se kažejo kot driska, izpuščaji po koži, neješčnost, bolečine v zgornjem podrebrju. Okužena oseba, tudi če sama nima zdravstvenih težav, lahko izloča ciste z blatom tudi do pol leta. Bolezen je zelo nalezljiva (prek okuženih predmetov, rok, vode, domačih živali).
UBIJALSKA MALARIJA
Malarija prizadene na leto nekaj slovenskih in nekaj tisoč svetovnih popotnikov ter kar 300 do 400 milijonov ljudi na prizadetih območjih. Tudi malarijo povzročajo praživalski zajedalci, in sicer več različnih plazmodijev. Prenašajo jih okužene samice komarja mrzličarja iz rodu Anopheles. Zajedalci se najprej naselijo v jetrih, pozneje zaidejo v krvni obtok in napadejo rdeča krvna telesca, ki zaradi njih počijo. Ob razpadu pa se pojavijo bolezenski znaki, kot je vročina v valovih. Ti se lahko pojavijo kmalu, lahko pa šele več mesecev in celo let po okužbi. Ob težjem poteku bolezni je malarija lahko usodna ali pa pusti kronične posledice.
Če ste bili prepričani, da so v razvitih državah zajedalci stvar preteklosti, ni ravno tako. Okužba z njimi je pogostejša kot si morda predstavljamo. Sodoben način življenja ustvarja v telesu idealne pogoje za njihovo uspešno bivanje. Nekateri strokovnjaki celo menijo, da je več kot devetdeset odstotkov svetovnega prebivalstva kronično okuženega z enim ali več zajedalci. Ti lahko dolgo tiho živijo v nas, nam kradejo hrano, nas zastrupljajo in se naselijo v vse dele telesa. 
Z vbodom oziroma ugrizom nam lahko okužbo z zajedalci prinesejo tudi žuželke, ki pijejo kri; bolhe nam na primer lahko vcepijo ličinke trakulje. Okužbe z zajedalci so pogostejše med otroki, ti pa so tudi bolj ranljivi, saj izguba pomembnih hranil zanje lahko pomeni zaostanek v razvoju.
