Pred leti sem zaradi težke kronične bolezni ležal v bolnišnici in se spraševal dneve in dneve, zakaj sem to zaslužil, kaj naj naredim... na nek način sem se počutil kot žrtev življenja. Po parih dneh analiziranja in »smiljenja sebi«, sem se predal. Nisem imel pojma o celi situaciji. Umiril sem se. Na nek način mi je postalo vseeno, če umrem.
Takrat se je zgodilo spoznanje, da sem ves ta čas bežal od situacije, ki je res bila vse prej kot rožnata. Videl sem, da sem vse to ustvaril sam, ne »Jaz Gašper« zavestno in to kar sem videl oz spoznal ni v sebi imelo nobene krivde ali obsodbe. To je bilo prekrasno spoznanje, da me življenjska sila vodi do spoznanja, ki se ga še ne zavedam v popolnosti.
V tem spoznanju je bilo skrito tudi spoznanje, da je vse začasno, prav tako ta bolezen. Spoznal sem, da če je ta življenjska sila v meni ustvarila takšno situacijo, potem lahko ustvari tudi drugačno situacijo. Vse kar sem zares naredil v tej situaciji je bilo, da sem ostal tu v tem trenutku, z bolečino in negotovostjo. Spoznal sem, da je v meni sila, ki točno ve kaj potrebujem in da vse kar zares lahko naredim, je da zaupam v to silo in ji sledim tudi takrat, ko me vse boli, ko ti vsi govorijo, da vse kar ti lahko pomaga so tableti.
Čeprav so mi zdravniki govorili, da bom do konca življenja na zdravilih in da moje življenje nikoli ne bo normalno, so se motili. Bolezen se je umirila in o njej skoraj ni sledi. Edina sled je ostala tista od zdravil, ki sem jih jemal prvih pol leta, ampak tudi to se spreminja. Ko sedaj pogledam nazaj se zavedam, da je to bilo največje darilo življenja.
Ko se pojavijo kakršnikoli fizični simptomi, bolečine ali bolezni, opažam, da imamo tendenco iskati vzroke v preteklosti ali prihodnosti simptoma ali stanja. Želimo razumeti in vedeti kako je nastal in kaj se bo z njim zgodilo v prihodnosti. Ta potreba po razumevanju simptoma ali stanja, nas odvede iz tega trenutka. Odvede nas od izkušnje le tega, odvede nas od tega, da ga zares začutimo.
Največji paradoks je v tem, da simptom želi prav to, zato se je v prvi vrsti tudi pojavil, da ga doživimo in s tem sprostimo skozi telo. Potreba po tolmačenju pa ustvari nekaj popolnoma nasprotnega... loči nas od čutenja simptoma, loči nas od tega trenutka in s tem nas loči od nas samih. Na nek način smo tako v stanju nesprejemanja tega trenutka, takšnega kot je.
Ko se prepustimo izkušnji simptoma (bolečine), smo v stanju sprejemanja in s tem odprti naravnemu toku življenja. Če zares izkusimo oziroma doživimo to bolečino ali simptom, bomo opazili, da ne bo trajal dolgo, opazili bomo, da se bo začel sam od sebe spreminjati in sproščati. Opazimo, da se je pojavil zato, da spet nekaj novega spoznamo o sebi, da je simptom v resnici darilo in ne kazen. Vse te bolečine in simptomi s katerimi se največkrat borimo, se jih bojimo ali jih želimo umakniti iz naše izkušnje življenja, so v bistvu naši vodiči.
Vabijo nas, da jih začutimo na globljem nivoji in ne da bežimo od njih. Ko jih začutimo, bomo opazili, da je pod njimi skrita neka emocija, nekaj kar smo mogoče zapostavljali, nekaj čemur nismo dajali pozornosti oz smo bežali od tega. V vsakem primeru, pa se odpre možnost, da še globlje spoznamo kdo zares smo in kakšen je naš potencial.
Fizični simptom je neke vrste budnica. Ko smo pripravljeni občutiti simptom, namesto da ga potlačimo z zdravili, ko smo pripravljeni občutiti emocijo izpod njega, namesto da bežimo od nje, takrat smo izpolnili vse pogoje, da dovolimo simptomu prehod skozi naše telo in iz naše izkušnje. S takšnim ravnanjem smo sami sebi namenili več sočutja in ljubezni. Prav tako pa smo v vsej tej izkušnji upočasnili svoj življenjski ritem in namenili večjo skrb sebi in svojemu telesu, kar je še ena dobra stran cele zgodbe.
Nihče drug nam v turbulentnem času, ne more nakloniti večjega sočutja in ljubezni kot mi sami. Samo mi lahko izberemo, da bomo bolje skrbeli zase. S tem ravnanjem ne bomo imeli samo več sočutja do sebe in posledično drugih, ampak bomo preprečili nadaljno potrebo po bolečinah in boleznih. To je eden od načinov, da krepimo prisotnost v vsakem trenutku in s tem spoznamo kdo zares smo... da smo veliko več kot bolečina, simptom ali bolezen, da smo prisotnost izpod vsega, da zmoremo veliko več kot si sploh lahko predstavljamo.
Življenje nam daje darila na različne načine in velikokrat so ta darila zamaskirana v popolnoma nepričakovanih oblikah. Simptomi so blagoslovi, ki nas prebudijo v globlje spoznanje sebe in nas odprejo nečemu novemu v nas samih. Ko si dovolimo dati to kar zares potrebujemo, se simptomi umirijo in na koncu izginejo. Vsaka takšna izkušnja krepi našo intuicijo, poslušanje našega telesa in prepoznavanje naše resnične identitete.
Kako bomo doživeli situacijo je vedno odvisno od izbrane percepcije. Vedno imamo na izbiro samo dve stvari... ali bomo bežali od situacije, ali bomo ostali in čutili. Jaz izbiram sledeče, saj le na ta način zares živim. Bitu tu prisoten v vsakem trenutku, tudi če je grozen in boleč, je največje darilo, ki si ga lahko zamislimo. V resnici si ničesar drugega niti ne želimo, samo naš um (ego) nas prepričuje, da to ni dobro.
Če sem kaj spoznal v življenju je to..... da naše Srce zmore vse in da če dovolimo srcu, da začuti bolečine in muke, mu tako večamo kapaciteto. Povečana kapaciteta pa pomeni, da lahko čutimo in doživimo tudi več veselja, ljubezni ter vsega kar je, vsega kar zares smo.
Pred leti sem zaradi težke kronične bolezni ležal v bolnišnici in se spraševal dneve in dneve, zakaj sem to zaslužil, kaj naj naredim... na nek način sem se počutil kot žrtev življenja. Po parih dneh analiziranja in »smiljenja sebi«, sem se predal. Nisem imel pojma o celi situaciji. Umiril sem se. Na nek način mi je postalo vseeno, če umrem. 
