Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/KrogivZituInSkrivnostPolezanegaZita

Krogi v žitu in skrivnost poležanega žita četrtek, 15. december 2005 @ 06:17 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Adam Parsons Odkar je poležano žito na poljih v 80-tih letih pritegnilo pozornost javnosti, so odkrili več kot 10.000 piktogramov in agriglifov v skoraj vseh deželah sveta. Vsako leto se jih pojavi več sto, zlasti v poletnih nočeh v bližini Wiltshira v južni Angliji in pogosto so tako zapleteni, da so uganka celo za profesorje matematike. Lahko so dolgi ali široki na desetine ali celo stotine metrov. Izdelani so na podlagi natančnih geometrijskih pravil in pogosto jih spremljajo paranormalni pojavi. Britanska vlada jih je uradno proglasila za potegavščino, mnoge dokumentarne oddaje in časopisi so jih zasmehovali, kljub temu pa v Wiltshire prihaja na tisoče obiskovalcev, da bi ta svojevrsten pojav sami doživeli. Poleg ceste A345 nad krožnim križiščem Backhampton in za gostilno Tovornjak in konji (Wagon and horses) je kavarna Tihi krog (Silent Circle Cafe). Za tiste, ki vsako leto obiščejo Wiltshire, je to obvezna postaja na potovanju do žitnih krogov. Takoj, ko se vrata kavarne v zgodnjem mrzlem jutru odprejo, lahko vidimo navdušence nad žitnimi krogi, ki prihajajo celo iz oddaljene Nove Zelandije, Danske ali Združenih držav, kako z zemljevidi in čutarami kave v rokah sedijo v najetih mini avtobusih. In tega dne, poleti leta 2005, sem bil eden izmed njih. Ob 10. uri je v kavarni šumelo od številnih ljudi v športnih oblačilih in obuvalih, ki so pred prvim lovom na žitne kroge pili čaj. Glede na označbe iz bucik na velikem stenskem zemljevidu je bilo na poljih za kavarno najmanj 20 žitnih krogov in več deset v vsej pokrajini. Ali je lahko res tako preprosto? Pripravljen sem bil na preživljanje ene ali dveh noči na vrhovih gričev v iskanju svetlih luči na nebu z daljnogledom, toda po mnenju Charlesa Malleta, mladega lastnika kavarne, je zasledovanje žitnih krogov danes bolj živahno in popularno kot kdaj koli prej. Izraz 'žitni krogi' sta v 80-tih letih skovala Collin Andrews in Pat Delgado, prva raziskovalca, ki sta usmerila pozornost javnosti na dogajanje na britanskem podeželju. V njuni, leta 1989 najbolje prodajani knjigi Okrogla pričevanja (Circular Evidence), sta Andrews in Delgado naredila izčrpno primerjavo med različnimi tipi sploščenih žitnih vrtincev, ki so se v poznih 70-tih letih začeli pojavljati kot preprosti krogi in se nato v poznih 80-tih letih razvili v čudovite, kompleksne in osupljive oblike. Našli so oblike od radialnih žarkov, večplastnih struktur in vrtincev položenih v obliki črke 'g' ali 's', do stvaritev, ki bi bile lahko s poleževanjem žita narejene le v enem potegu. Podrobnosti zunanjih obrisov so bile narejene s kirurško natančnostjo, obroči in proge, različna središča in radialni vrtinci, vse to je bilo narejeno ne da bi bila zlomljena ena sama bilka? Pat Delgado je govoril o opažanjih predmetov zlate barve v obliki diskov, o tem kako so diktafoni beležili s prostim ušesom neslišne glasove, o silah, ki so prevzemale nadzor nad bajalicami, o vzorcih na tleh, ki jih ljudje ne bi mogli ponoviti in o nepoznanih silah in inteligencah. Samo v letu 1988 so v osmih tednih poročali o 200 krogih in 51 od teh so našli v bližini hriba Sillbury Hill, v bližini Aveburyja v Wiltshiru, ki je ena najstarejših gomil, kar jih je naredila človeška roka. Potem se je poleti leta 1990 zgodilo nekaj izjemnega. Na vzhodnih poljih pri Alton Barnesu, kjer je sedaj po žitnih krogih najbolj slaven niz polj na svetu, je presenečeni kmet odkril obliko daljšo od potniškega letala. Izraz žitni krog je postopoma prešel v zavest javnosti, čeprav nekako ni primeren za podolgovate vzorce. Prvi navdušenci nad žitnimi krogi so trumoma začeli obiskovati Wiltshire, dokler ni bil pojavu dodan človeški element – ponarejevalci. V času največjega zanimanja javnosti v letu 1990, sta BBC in Nippon TV sponzorirala 24 urno nočno stražo pri Bratton Castlu, v Wiltshiru, pod imenom operacija Črna ptica, z namenom, da ujamejo žitni krog med njegovim nastajanjem. Načrtovali so tritedenski projekt s stalnim nadzorom tudi preko noči, z izdatnim medijskim pokritjem in izdatno prisotnostjo vladne vojske z radarsko in infra-rdečo opremo za nočno opazovanje. Presenetljivo je, da so en žitni krog odkrili že naslednjega dne. S Collinom Andrewsom, ki je do sedaj najpomembnejši strokovnjak za žitne kroge, so takoj vzpostavili stik, da bi dal izjavo, toda naredil je veliko napako, saj je dogodek proglasil kot 'izjemno pomemben', še preden je skupaj z Delgadom sploh obiskal stvaritev. Bil je grozen ponaredek, vseboval je zloveščo okultno namizno igro z neurejenimi zodiakalnimi znamenji. Čez noč je Andrews postal narodni predmet posmeha in javnost je bila zavedena, da je žitne kroge povezala s prismojenimi potegavščinami. Pojavila pa so se tudi resna vprašanja: Zakaj bi vlada in mediji porabili toliko denarja, da bi ustavili širjenje tako nedolžne skrivnosti? Deseti dan nočne straže je Andrews sporočil, da so odkrili avtentičen krog, toda televizijske posnetke narejene v naslednjih štirih urah so označili z oznako D (ta britanski vladi dovoljuje, da prepove celotno medijsko poročanje) in oblasti so Andrewsu kasneje izročile prazen trak v dolžini štirih ur. To odpira vprašanje, kaj je vlada poskušala prikriti? Septembra 1991, le dan po mednarodni konferenci o žitnih krogih v Glastonburyju, sta v ospredje pozornosti javnosti prišla dva najslavnejša ponarejevalca: Doug Bower in kasneje Dave Chorley. Tabloidni časopis je v prispevku z naslovom 'Mož ki je prevaral svet', navedel izjave teh dveh šestdesetletnih ekscentričnih moških, da sta bila sama odgovorna za vso skrivnost žitnih krogov, za njihovo izdelavo pa naj bi uporabljala le deske, vrvi in posebej prirejeno baseballsko čepico. A Bower in Chorley nista znala pojasniti, kako sta bila lahko na več mestih hkrati in ustvarila žitne kroge po vsem svetu, kako njuna metoda polaganja deluje na travi, bodičasti koprivi, zimskih pridelkih kot sta pesa in ohrovt, pod vodo na riževih poljih, kot se to dogaja na Japonskem, celo na listju dreves, na rahlo zamrznjenih jezerih in 4000 metrov visoko na zasneženih afganistanskih gorah? Za večino opazovalcev je vse to pomenilo konec šal o opitih kmetih, za tistega, ki je ustvarjal čedalje bolj zapletene oblike, pa je bil to šele začetek. Do leta 1996 so poročali o več kot 8000 stvaritvah po vsem svetu, ki so bile iz leta v leto bolj zapletene in so čedalje bolj presenečale. Potem se je v teh pojavih zgodil naslednji preskok, ki je rahlo vznemiril svet. Nekega večera, julija 1996, ob 5. uri in 15 minut je pilot britanskega kraljevega letalstva letel nad polji zgodovinskega Stonehanga, poleg najbolj prometne ceste v Wiltshiru. Stonehange je uporabil kot orientacijsko točko za zračni obhod. Po isti poti se je vračal ob šestih popoldne in uradno obeležil osupljiv in izjemno zapleten vzorec v dolžini več kot sto metrov, ki se je od nikoder pojavil na polju pod njim. Vzorec, ki so ga kasneje poimenovali množica Julija (zaradi njegove podobnosti s fraktalno obliko poznano kot množica Julija) je podrl vse rekorde: bil je najdaljši, z najbolj zapleteno obliko in prvi, ki je nastal v dnevnem času - po trditvah skrbnikov Stonehanga v okviru petnajstih minut. Za matematike in geometre predstavlja računalniško generirano fraktalno podobo, motiv, ki se ponavlja v neskončnost pri opazovanju v čedalje manjših merilih. Kot so povedali, kmet obiskovalcem ni dovolil dostopa, avtorje stvaritve pa je zmerjal s »pijanimi postavljači«, dokler mu ni nekdo pokazal zračnega posnetka. Ob pogledu nanj je vzkliknil: »Ljudje tega ne znajo narediti!« Do danes mnogi še vedno menijo, da je bila to najlepša stvaritev v žitu vseh časov, pa čeprav so nekoliko kasneje odkrili trojno množico Julija in potem izjemno 'Katarinino kolo', ki predstavlja zmes teh dveh z več kot 400 brezhibnimi krogi in z naslednjo rekordno dolžino, ki je presegla 300 metrov. Celične spremembe Mnogi opazovalci še niso spoznali, da je lahko odkritje znotraj stvaritve prav tako impresivno, kot pogled na celoten vzorec z vrha. V Ameriki cenjeni znanstvenik dr. William Levengood je dolgo preučeval prizadete rastline v žitnem krogu, preden je prišel do vznemirljivega zaključka. V 'pristnih' žitnih krogih je odkril očitne celične spremembe, ki jih v ponarejenih krogih ni bilo, žito je zraslo tudi do 40 odstotkov više in bilo je prav toliko močnejše. Pšenica je imela opazno bolj zdravo zrnje in je rasla ali zelo hitro ali nerazumljivo počasi. Opazil je razširitev členkov na steblih žita in pogosto luknje, ki so se lahko pojavijo le ob hitrem in splošnem segrevanju. Takšna raziskava je do sedaj še najbliže 'lakmusovemu testu' za razlikovanje pristnih stvaritev od ponarejenih; v pristnih krogih so rastline nerazumljivo ukrivljene, ob tem pa so nepoškodovane in rastejo še naprej, medtem ko deska v ponarejenih stvaritvah stebla neizogibno prelomi. Dr. Levengood je v nekaterih žitnih krogih odkril magnetne snovi, ki so jih pred tem našli le v meteoritih. Kontraverzno je predpostavil, da je neznana mikrovalovna energija odgovorna za pristne vzorce in da »ustvarjanje žitnih krogov spremljajo energije, ki prihajajo izven našega planeta.« Da bi bolje razumel to izjemno zgodbo, sem se odpeljal v Dorchester, da bi se srečal z enim od prvih raziskovalcev v Angliji. David Kingston, ki je sedaj v svojih 60-tih letih, je od leta 1950 delal za britansko kraljevo letalstvo (RAF) kot raziskovalec neznanih letečih predmetov v obveščevalni službi in to delo ga je privedlo do nekaj neposrednih opažanj NLP-jev na različnih koncih sveta. V nasprotju s Colinom Andrewsom in Patom Delgadom, ki sta postala plen nepoštenih poročevalcev, se je Kingston odločil, da ohrani distanco do medijev in da v tišini nadaljuje s svojim delom. Pa vendar je, kot nekdanji uradnik vladne obveščevalne službe, ki ga še vedno veže uradna zaprisega k molčečnosti, spregovoril o tem, kako so snemali njegove telefonske pogovore, sledili njegovemu avtu in mu v njegovih zgodnjih dneh raziskovanja zlovešče grozili. Njegovo zanimanje se je vzbudilo leta 1976 med nočnim opazovanjem NLP-jev na Clay Hillu v Warminstru – dobro poznanem območju 'paranormalnih videnj' sredi britanskega vojaškega ozemlja –, kjer je Kingston opazil tri ločene krogle barvne svetlobe, ki so pred njim poplesavale približno tri ure. Nenadoma se je krogla spustila na višino približno desetih metrov in poletela na polje ob vznožju hriba Clay. Ob podrobnejši preiskavi mesta, kjer naj bi krogla trčila ob tla, je Kingston odkril popolno zravnan krog s premerom kakšnih 10 metrov. Ta dogodek je zanj pomenil začetek očaranosti nad povezavo med žitnimi krogi in NLP-ji. Sedaj vodi predavanja, delavnice, letne konference in postavlja spletne strani z zemljevidi in informacijami o vseh najnovejših formacijah v Angliji, medtem ko je mnoga leta opravljal raziskave v laboratoriju dr. Levengooda v Ameriki. V pogovoru s Kingstonom v njegovem urejenem študijskem prostoru okrašenem z uokvirjenimi fotografijami žitnih krogov na steni in z izjemno podatkovno zbirko vzorcev na svojem računalniku, me je začel voditi preko vrhov in padcev pri raziskavah od 70-tih let naprej. Prvo verjetno razlago je podal znanstvenik Terence Meaden, ki je predlagal teorijo plazmatičnih vrtincev – da žitne kroge povzročajo mini vrtinčasti vetrovi, ki se vrtijo v spirali, ko naletijo na dvigajoče se pobočje. Toda žitni krogi so se začeli pojavljati daleč proč od hribov, na področjih z več sto hektarov velikimi ravnimi površinami. Ko so kot možen način ponarejevanja navajali balone na vroč zrak, so se žitni krogi pojavili pod električnimi daljnovodi. Ko so predpostavili, da so za nastanek vzorcev krivi tokovi v podtalnici, so se žitni krogi pojavili na suhi, ravninski kredi. In ko so okrivili vladno obrambno tehnologijo, so se žitni krogi že pojavljali ob glavnih cestah, na starodavnih svetih krajih in na stotinah poljih v privatni lasti. Drugi so se zadovoljili s zamislijo o parjenju ježev, nek raziskovalec celo s predstavo o laserskem žarku, ki naj bi ga pošiljali z Lune. »To eden od problemov raziskovanja«, pravi Kingston. Vsakokrat, ko pomislimo, da se približujemo cilju, dobimo nekaj povsem nasprotujočega, kar pravi: »počakaj prijatelj, vrnite se na začetek, naredite domačo nalogo in začnite znova.« Mislim, da je ravno to tako dolgo ohranilo moje zanimanje. To je skoraj tako, kot da bi se vračali v otroški vrtec – »prav, to si se naučil, zdaj pa pojdi nazaj in se nauči še nekaj več.« Kingstonova žena Mary je pripomnila: »Kmetje, s katerimi je David govoril, so postali zelo skeptični do tega, da naj bi kroge izdelovali ljudje. Gledali so različne vzorce in dejali: 'Kako je bilo to lahko narejeno v tako kratkem času. Ko smo končali z delom na polju, je bil še dan, torej je moral krog nastati v nekaj urah. In ti liki so tako lepi, simbolični.'« Kingston je dejal, »Ena od formacij, ki sem jo pogledal, je imela 15 ločenih plasti, videti je bila kot tkanina. To je z desko skorajda nemogoče narediti.« Kasneje, ko smo se vozili mimo polj, sem zagledal svoj prvi žitni krog nasploh. S kančkom navdušenja in nejevere (glede na to, da sem deloma pričakoval, da bom moral iti domov ne da bi videl en samo krog) sem parkiral avto, da bi se prepričal, ali ne gre za privid. Bil je žitni krog tradicionalne oblike, zapleten, toda preprosto okrogel, s krili v notranjosti kot kakšna čudna vrsta čebele. Videti je bil nedotaknjen, dovršeno izjedkan v žitu, kot da bi bil izrezan z velikanskim lupilnikom za krompir. Za njim so bile stare angleške hiše in to mu je dajalo nenavadno futurističen videz. Nekoliko kasneje sem po dolgem sprehodu po okoliških poljih odkril bolj svežo stvaritev skrito globoko v žitnem polju. Neki Nemec je v roki iznajdljivo držal kakšne 3 metre dolgo palico, na njen konec pa je pritrdil kamero. V središču kroga je sedela nemška družina in ravno fotografirala svetlobno kroglo – običajen pojav, ki ga pogosto opazijo in dokumentirajo znotraj žitnih krogov. Tisto noč sem se spraševal, kako bi lahko tako zapleten vzorec ustvarili v štirih urah ene poletne noči? Geodetska podjetja v ZDA so navedla ugoden čas v tednu, ko bi lahko za ceno več tisoč dolarjev izdelala nekaj kompleksnih likov. Toda mnogi vzorci so bili narejeni istega dne ob istem času. Zakaj bi ponarejevalci vložili toliko truda in stroškov v nekaj, za kar ne dobijo nagrade in priznanja. Tudi če predpostavimo, da bi to lahko naredili neopazno, oziroma brez da bi pustili sledi, ali se kakor koli opazno zmotili? Kot se je spraševal kmet, kje zaboga vadijo? Raziskovalka Nancy Talbot, ki dela z dr. Levengoodom, se je rekla: »Večina ljudi misli, da znanstveno proučevanje skrivnostnih vprašanj to skrivnostnost razblini. V tem primeru pa znanost skrivnost še poglobi.« Ko je bila Britanska vlada soočena z vsemi temi dokazi iz številnih let, je zavzela precej zmedeno stališče. Ko se je vprašanje v poznih 80-tih letih prvič pojavilo v parlamentu, je glavni znanstveni svetovalec ministrske predsednice Margaret Thatcher zavrnil kakršno koli vladno udeležbo in je žitne kroge pripisal vrtinčastemu vetru. Nekaj dni kasneje se je kot v posmeh pojavil čudovit vzorec na rezidenci ministrske predsednice pri Chequersu, komaj 100 metrov od njenega veličastnega doma in znotraj visoko varovane ograje. Naslednji dan sem bil pripravljen za nadaljevanje lova na žitne kroge in tako sem navsezgodaj zjutraj prišel do kavarne Tihi krog. Lastnik je ravno odpiral kavarno, pri vratih pa je z nahrbtnikom in šotorom že čakal mladi študent iz Iowe v ZDA, Dave Thomson. Prejšnjega dne se je udeležil glastonburyjskega simpozija o žitnih krogih in namenjen je bil na naslednji shod v bližini Deviza, ki je bil napovedan za naslednji dan. Brez dvoma je bil iskren navdušenec nad žitnimi krogi in bil sem zelo vesel, da sem mu lahko ponudil prevoz. V bližini Aveburyja, kjer je bil nedavno odkrit nov žitni krog, sva z Davom hodila po traktorskih kolesnicah, da ne bi teptala kmetovega polja. v krogu je ob manjšem občinstvu potekalo snemanje letnega DVD-ja o žitnih krogih. »To je dober primer, kako raznolika je lahko že ena sama plast,« je dejal voditelj, »Devetnajst ločenih vrtincev znotraj središčnega radialnega vrtinca.« Stal sem v ozadju, opazoval celotno prizorišče in se zavedel kako mirno razmišljam – oh. Niti cvetlični aranžer ne bi mogel postaviti žita tako natančno v drobne vrtince stebel. Z Davom sva na poti v Alton Barnes, majhne vasice, kjer so odkrili rekordno gostoto agriglifov, v dvorani vaške skupnosti naletela na sejem žitnih krogov. Tam sva naletela na Michaela Glickmana, profesorja arhitekture iz Los Angelesa in dolgoletnega raziskovalca žitnih krogov. Povprašal sem ga o njegovem skoraj svetem spoštovanju agriglifov in ko se je nagnil proti meni, je dejal, da je to tako, kot da bi dali osebni računalnik mehaniku viktorijanske dobe, ki bi ga skušal smiselno uporabiti s svojim kladivom in palicami iz surovega železa. »Nihče ne more razumeti, kako nam lahko nekdo daje nekaj tako lepega in izjemnega, ne da bi kar koli zahteval v zameno,« pravi Glickman. »Mislim, da se bo človeštvo v naslednjem stoletju ozrlo nazaj in videlo, da je bila to najbolj pomembna stvar na planetu. Zgroženo bo nad načinom, kako naša vrsta, naš rod, ignorira, razkrinkava in zaničuje to, kar se bo izkazalo za najpomembnejši dogodek tisočletja. V to ne dvomim.« Malo naprej po ulici sva prišla do slavnega gostišča Barka (Barge Inn), ki naj bi bilo po poročanju časopisa Western Daily Press središče za navdušence nad žitnimi krogi z vsega sveta. Gostišče je bilo nabito polno in biljardna soba zadaj je bila namenjena skrivnosti žitnih krogov: tu je bil velik zemljevid označen z nalepkami, stene so bile oblepljene s slikami, članki, presenetljivimi zračnimi posnetki in celo z 'žitno poezijo'. Na bližnjem polju sem uspel izslediti kmeta Tima Carsona, ki ima rekord kot lastnik zemlje z več žitnimi krogi kot kdor koli drug na svetu. Gospod Carson je privolil, da si obuje svoje wellingtonske škornje in na poti do svoje pisarne pri dvorišču govori z menoj. »Žitnih krogov sem imel čez glavo,« je dejal, ko sva si utirala pot. »Trideset let je že tega in še vedno se ne neha.« Na steni njegove pisarne so visele uokvirjene fotografije, na računalniku pa je imel prilepljeno fotografijo slavnega kroga Torusni vozel. Odkar so leta 1990 na njegovem posestvu odkrili prve formacije žitnih krogov, je imel številne govore, predavanja in intervjuje za televizijo. Ali veste, kako so narejeni, sem vprašal? »Nimam pojma, kako so narejeni,« je dejal. »Toda rad bi vedel, kako jih naredijo. Imeli smo dva moška, ki sta na polju naredila vzorec, ki je izgledal kot avto Mitsubishi. Nisem imel nič proti, kajti plačala sta trikratno ceno žita, toda porabila sta dva dni in videl sem ju, kako sta na koncu kričala drug na drug drugega. Kako jih torej naredijo na mojih poljih v eni sami noči ne da bi kdor koli opazil?« Pomignil je proti Toroidnemu vozlu na steni in zmajeval z glavo. Ko sem odhajal iz Alton Barnesa, sem premišljeval o 'sporočilih' v vseh izzivalnih knjigah in dokumentarnih oddajah, zaradi katerih sem v zadnjih tednu že pisano gledal. Mnogi ljudje verjamejo, da nam liki v žitu nekaj sporočajo, kot da so npr. odziv na binarna sporočila, ki jih preko radijskega oddajnika Arecibo v vesolje oddaja SETI (organizacija za iskanje nezemeljske inteligence). Videti je, da je bilo narejenih nešteto raziskav in zapisano nešteto zgodb. Skrajno materialistične skupine, ki trdijo, da so vsi liki delo človeških rok, pa za svoje trditve praktično nimajo dokazov. Po obisku pol ducata krogov, se občutek, ki ga ima človek, da je ta pojav nekaj povem vsakdanjega, skoraj gotovo poruši. In vedno lahko najdemo še kaj. Pričevanja, kako se žito tiho v trenutku poleže, med tem, ko očividci stojijo v bližini z naježenimi lasmi. Znane so tudi zgodbe o žitnih krogih, ki so se pojavljali leta 800, leta 1678 in v devetnajstem stoletju. To lahko imenujete kakor želite; žitologična kvazi znanost, znamenje od matere Gaje, terorizem rastlinske umetnosti ali stari dobri duhovni mumbo-jumbo. Kakor koli razmišljamo o teh šifrah v žitnih poljih, ne pozabimo kaj poraja naša vprašanja – izjemne oblike v pšenici, ječmenu, oljne repice in mlade koruze. Ta članek je bil objavljen in skrajšan z avtorjevim dovoljenjem. Adam Parsons je britanski novinar. Share Slovenija Komentarji (0) www.pozitivke.net