Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Kraljestvo_Had_Materija_Svet_Stres

Pozaba četrtek, 15. marec 2018 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Kaj pomeni pazaba? Grška mitologija govori o reki z imenom Leta. Teče skozi kraljestvo Had, skozi podzemni svet, v katerega prihajajo duše umrlih. Tam pijejo vodo iz Lete in s tem pozabljajo na prejšnje življenje. Tako izguba spomina na prejšnje življenje vsebuje nekdanji vidik pozabe, ki pa ima za vse nas daljnosežne posledice. S tem mislim na spomin na naše prvotno življenje. Naš materialni svet, v katerem poteka naše vsakodnevno življenje, ni samo plod pozabe, je pozaba sama. In ta minljivi svet je reka Leta, ki nas brez cilja nosi. Kako globoko smo se pogreznili v preteklost? Kako nam gre s to stvarjo v našem vsakdanu življenja? Pri branju časopisov, vožni z avtom, ko smo pod stresom ali ko predgledujemo naše finančno stanje? V odnosu do drugih ljudi, ko nam kdo dela dobro ali nas grdo izigrava? In kako lahko doživljamo telesno šibkost? Nas potegne val pozabe ali pa lahko ohranimo spomin na božansko? Se sploh še spomnimo česa, kar bi lahko imenovali kot neskončnost, večnost, Bog, božansko delovanje in energija? Nevednost o Bogu in izguba spomina na božansko dimenzijo sta porodila grozo in bila vzrok strahu. In iz tega strahu je nastal naš ego-jaz. Ta ego, je zunaj mene, so drugi, je vse drugo. Ego je s svojimi omejitvami ločen od Izvira. Je zgoščen strah. S tem, da je ego omejeno področje zavesti, predstavlja vse, kar prihaja od zunaj, grožnjo ali napad na lastno področje. Ego-jaz si lahko predstavljamo kot jez v obliki kroga sredi velikega toka. Energije, ki se stekajo proti temu jezu, pritiskajo nanj. Zato se se jez nenehno boji za svoj obstoj. Ego-jaz je strah, ker je omejitev, nastala iz pozabe. Hoteti biti omejeni ego-jaz pomeni, da je božanski Izvir življenja pozabljen. Tako vsi vsakodnevno pijemo iz reke Lete. Strah je v resnici nepoznavanje božanske ljubezni. Prebujeni duhovni človek pa, ki je eno z božansko enostjo, je popolnoma osvobojen strahu, je ljubezen. No, kakor koli že, ljudje se med seboj razlikujemo, občutek strahu je v vsakomur isti. Povod za strah je lahko različen, vzrok pa je vedno pozabljenje, neznanje, omejitev.  V premagovanju strahu lahko notranji poudarek, pogovor, ki pomaga, ali terapevtsko obravnavanje morda zmanjšajo strah v posamezniku ali ga izrinejo iz zavesti. V mnogih primerih je to nujno in koristno. Vendar pa pravi vzrok človeškega strahu izgine šele tedaj, ko predamo božanskemu Duhu svoj jaz, ko v določenem nadaljnem procesu posledično preneha obstajati zavest ega-jaza in s tem tudi njene karmične posledice. V nas mora vstopiti Kristusova zavest, da odstrani karmične posledice in preoblikuje ego-jaz zavest. Strah in kritika sta vedno povezana. S kritiko, obtožbami in obsodbami nastaneta odpor in sovraštvo. Seveda, da ni nujno, da vedno pride do tega, vendar je kritika takorekoč začetna poteza procesa. In, če dobro premislimo ter se vprašamo, kaj pa drug drugemu prazaprav lahko očitamo? Posledično potem lahko ugotovimo, da gre vedno le za izjave in načine delovanja ega-jaza. Drugemu očitamo njegov, oziroma njen ego-jaz. Drugemu prazaprav očitamo nekaj, kar smo tudi sami, jaz. Gotovo je, da se lahko naši načini razlikujejo od nekoga drugega. Vendar pa je konec koncev vsako delovanje zakoreninjeno v egu-jazu. Kritika nekoga drugega je vedno kritika nekega ega-jaza, nečesa, kar smo tudi sami. V resnici je to samoobtožba. Obtožujemo druge, ker se v najgloblji notranjosti sami čutimo krive. Naša skupna krivda izhaja iz ločenosti od božanske enosti. In kje je rešitev? Naš jaz-ego, opredeljen kot omejitev, ne more vstopiti v neomejeno-božansko. To ni mogoče. Kakor koli že razširi svoje meje in se lahko prestavi navzven, ostane neomejeno zanj nedosegljivo. Pozabljanje ostane pozabljanje. Obstoja le ena možnost: pozabljanje izničiti s spominom. Ko slišimo govoriti o spominu, to še ne pomeni, da spomin tudi zares doživljamo. Spomin, ki izpodrine pozabljanje božanskega Izvira, je mnogo več kot miselna dejavnost v smislu:« Ja, da, zopet se spomnim, kje sem pustil pomemebne papirje«. Ne, to ni to!. Odrešujoč spomin pomeni: vrniti se ponovno v svojo notrajnost, v večnost, ki je v nas samih. Božanska Luč, njena energija in inteligenca sta v srcu nas samih. Spomniti pomeni tudi: čutiti vibracijo večnosti, ne premišljevati, ampak čutiti. To začutimo v sebi in ta občutek (intuicija) je sočasno vedenje. Bruno Gorning bi rekel, da je ta občutek Bog. Poraja pa se vprašanje, če je človek v svojem srcu dojemljiv za to posebno delovanje. Kajti samo tako mu lahko besede o spominu nekaj pomenijo. Obstajata neposredna in posredna pot do ponovnega spomina. Tretje ni. Po teh poteh pa ne moremo hoditi ločeno, ampak sočasno. Posredna pot je: spodbuda s pomočjo besede in pisanja, s pomočjo razsvetljenega učitelja, s pomočjo duhovnih šol ali cerkva. Prehod s posredne na neposredno pot je: prenos energije preko besede, preko razsvetljenega učitelja, preko duhovnih šol in cerkva. Nepsredna pot: čutiti v lastnem srcu neskončnost, v dobesednem smislu besede priti do spomina. Ponovno se vrniti vase. Doseči videnje in vedenje, ki ga resnično lahko imenujemo vedenje. Ta duhovni spomin pa ni nekaj, kar nas nenadoma, občasno prešine. Ne! Je fundametalni temeljni občutek, ki določa naše vsakdanje življenje, ki izhaja iz semena Luči v našem srcu in odpravlja pozabljenje od znotraj navzven. Nekoč je enk razsvetljeni rabi dejal:« Če bi se Bog želel skriti človeku, bi se skril v njegovo srce, kajti to je zadnje mesto, kjer bi ga človek iskal!«. Razkrinka strah in krivdo kot podobi strahu in oblake megle. Vsi razsvetljeni učitelji so nenehno opozarjali, da se je nemogoče spomniti brez zunanjega vzgiba. Včasih se nam zdi tako, kot bi se določeni ljudje okoli nas prebudili in dosegli osvoboditev brez zunanje pomoči. Pri tem pa moramo vedeti, da ne poznamo njihove zgodovine. Pogosto sodimo prehitro in rečemo:« Le poglej, saj lahko greš tudi sam po poti!« Toda to je velika utvara. Sam, biti odvisen le sam od sebe in hoteti doseči vse, to je velka iluzija, delovanje pozabljenja. To v resnici pomeni: omejitev, ego, strah, občutek krivde, sodbo. Brez zunanje oživitve, brez pravih smernic, navodil, kar pomeni tudi vselej prenos energije, spomin ni možen. Vendar pa brez občutenja v posebnem kotičku našega srca, brez nežnega vedenja od znotraj, ostane spodbuda brez delovanja. Zunaj in znotraj morata sovpadati. Zunaj in znotraj sta znamenji zemeljskega mišljenja pozabljanja. Če je spomin bil zopet eno z najglobljo notranjostjo, postal dejstvo, je premagana razlika med zunaj in znotraj. Dvigniti se moramo nad pozabljanje. V starih duhovnih tradicijah imenujejo stopiti na pot odrešitve tudi »vstop v tok odrešitve«. Tako obstajata dve smeri: Leta, reka pozabe in smer osvoboditve. Le-tega naredi prepoznavnega sijoče znamenje in kažipot tistih, ki so vanj stopili pred nami. Pustili so nam sledi. Naša naloga je dvigniti se nad  pozabo. Ne naključno, če nam ravno ustreza ali če smo zopet enkrat bili budni, ne, nadnjo se moramo dvigniti z vsakodnevnim delovanjem. Vzpon ne pride sam po sebi. Od nas zahteva predajo božanskemu Duhu. Nikakršne krčevite napetosti, ampak prizadevanje, ki izhaja iz globine našega srca, sijoče nežno-razsvetljujoče posredovanje. Vzpon zahteva od nas napor, do padca pride samo po sebi. Zdrs v pozabo se nam zgodi brez muke, vzpon vsebuje težnjo pozabo premagati. S pomočjo spomina navrtamo prehod skozi težišče pozabe. S pripravljenostjo spomniti se, se lahko naše srce vsak trenutek odpre in tako pretrga verige pozabljanja. Spomniti se pomeni ozavestiti se, se ozavedati, zavedati se. Zavedati se, pa pomeni zavestno živeti. Zavestno življenje pa v nas pomeni resnično spremembo. Spremembo, ki jo hrani in vodi božanska moč, Luč, ki je zunaj in znotraj nas. Človek postane za stvarstvo pomemben, ko odkrije pot notranje odrešitve in ji tudi sledi. Zavedanje in samospoznanje sta bistvena. Vsak človek bo moral odkriti, da ima še drugo premoženje kot svoj jaz-ego, ki sili v ospredje. To je Višji jaz, sebstvo, ki nima povezave z  naravnim človekom in njegovimi interesi. Ko najdemo pot k sebi, s tem naredimo prostor za resničnega, notranjega človeka, ki se mora v nas ponovno roditi. To je človek Jezus. Potem lahko hodimo po poti notranjega razvoja, na kateri se v nas samih lahko razodeva Kristus. Po tej poti lahko hodi vsakdo, kii se bo zavedal duhovne dediščine, tega svetlobnega bistva, iz katerega mora vstati notranji duhovni človek. Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net