Kralj je imel edinega sina, mladega princa, pogumnega, spretnega in inteligentnega. Da bi izpopolnil njegovo znanje o življenju, ga je postavil ob bok starega modrega moža. »Osvetli mi mojo življenjsko pot,« ga je prosil mladi princ. »Moje besede bodo izzvenele kakor odtisi tvojih stopinj v puščavskem pesku,« mu je odgovoril modri mož.
»A vendarle ti želim dati nekaj napotkov. Na svoji poti boš naletel na 3 vrata. Preberi pravila, ki so napisana na vsakih izmed njih. Čutil boš nezadržno potrebo, da jim slediš. Ne skušaj jim ubežati, kajti usojeno ti bo ponovno živeti tisto, čemur si se skušal izogniti. To je vse, kar ti lahko povem. Vse to moraš občutiti globoko v svojem srcu. Pojdi zdaj, sledi tej poti pred teboj.« Stari modri mož je izginil in mladi princ je vstopil na pot življenja.
Kmalu se je znašel pred velikimi vrati, na katerih je prebral: »Spremeni svet.« »Pravzaprav je bil moj namen res tak, kajti nekatere stvari mi ugajajo, medtem ko me druge močno motijo.« In pričel je svojo prvo bitko. Njegovi ideali in njegova moč sta ga silili, da se je soočil s svetom, se spopadal in spreminjal resničnost v skladu s svojimi željami. Občutil je zadovoljstvo in opoj osvajalca, ne pa tudi miru v svojem srcu. Spremenil je nekatere stvari, a mnogo jih je ostalo enakih.
Minilo je mnogo let. Nekega dne je srečal modrega starca, ki ga je vprašal: »Kaj si se naučil na svoji poti?« »Naučil sem se, kako ločiti med tistim, kar je v moji moči in tistim, kar ni, tistim, kar je odvisno od mene in kar ni.« »To je dobro. Uporabi svojo moč in vplivaj na tisto, kar je odvisno od tebe. Pozabi tisto, kar ni v tvoji moči.« In starec je izginil. Kasneje se je princ znašel pred drugimi vrati, na katerih je pisalo: »Spremeni druge.« »Tudi to je bil moj namen,« si je mislil.
»Drugi so izvor zadovoljstva, užitka a tudi bolečine in frustracije.« In uprl se je proti vsemu, kar ga je pri njegovih soljudeh motilo. Skušal je ukloniti njihov značaj in izločiti njihove pomanjkljivosti. To je bil njegova druga bitka. Minilo je mnogo let. Nekega dne, ko je razmišljal o možnostih, kako spremeniti druge, je srečal starega modreca, ki ga je vprašal: »Kaj si se naučil na svoji poti?« »Naučil sem se, da drugi niso vzrok in izvor mojega veselja in žalosti, mojega zadovoljstva in mojih kaznovanj.
So le priložnost, da se ti moji občutki odkrijejo, pridejo na dan. Vse te stvari imajo svoje korenine v meni samem.« »Prav imaš,« je odgovoril modrec. »Drugi te soočijo s samim seboj, glede na to kaj v tebi vzbudijo. Bodi hvaležen tistim, ki v tebi sprožijo zadovoljstvo in veselje. A hvaležen bodi tudi tistim, ki v tebi ustvarijo trpljenje in frustracije, kajti s pomočjo le-teh te življenje uči, kaj se moraš se naučiti in katero pot prehoditi.« In starec je izginil. Čez nekaj časa je princ prispel do tretjih vrat, na katerih je pisalo: »Spremeni samega sebe.«
»Če sem jaz sam vzrok svojih težav, potem moram resnično delati na tem, kar je v meni,« si je rekel. In pričel je svojo tretjo bitko. Skušal je preoblikovati svoj značaj, da bi se uprl svojim napakam, pomanjkljivostim, da bi spremenil vse, kar mu ni bilo v zadovoljstvo, kar ni odgovarjalo njegovemu idealu. Po mnogih letih te bitke, v katerih je bil deležen tudi nekaj uspeha, a tudi poraza, je srečal modreca, ki ga je vprašal: »Kaj si se naučil na tej poti?« »Naučil sem se, da nekatere stvari lahko izboljšamo, drugi pa se nam uprejo in jih ne moremo spremeniti.«
»To je dobro,« je rekel stari mož. »Da,« je nadaljeval princ. »A počasi sem utrujen od teh bitk proti vsemu in vsem, proti sebi. Mar ne bo tega konec nekega dne? Kdaj bom našel svoj mir? Rad bi se nehal boriti, se vdal, opustil vse!« »To je tvoja naslednja lekcija,« je rekel stari mož. »A preden nadaljuješ, ozri se na prehojeno pot za sabo.« In je izginil. Princ se je ozrl nazaj in v daljavi videl tretja vrata, na zadnji strani le-teh pa je pisalo: »Sprejmi samega sebe.« Princ se je čudil, da teh besed ni opazil ko je stopal skozi vrata.
»Ko se boriš, postaneš slep,« si je rekel. Na tleh, povsod okoli sebe je videl vse tisto, kar je zavrgel in proti čemur se je boril v sebi: svoje napake, svoje sence, strahove, omejitve in vse svoje stare skrbi. Tako se naučil, kako jih prepoznavati, kako jih sprejemati in imeti rad. Naučil se je ljubiti samega sebe, brez da bi se primerjal z drugimi, brez da bi se obsojal. Srečal je starega modrega moža, ki ga je vprašal: »Kaj si se naučil na svoji poti?« »Naučil sem se, da če sovražim ali zavračam del sebe, se s tem obsodim, da ne bom nikoli miren sam s seboj.
Naučil sem se sprejemati samega sebe, popolnoma in brezpogojno.« »To je dobro. To je prvo pravilo modrosti. Zdaj greš lahko nazaj skozi tretja vrata.« Ko je prišel skozi tretja vrata, je princ videl besede na zadnji strani drugih vrat:»Sprejemaj druge.« Vse naokoli je prepoznal ljudi, ki so bili z njim vse njegovo življenje, tako tiste ki jih je ljubil, kot tiste ki jih je sovražil. Tiste, ki jih je podpiral in tiste, proti katerim se je boril. A na svoje začudenje sedaj ni mogel več videti njihovih napak in pomanjkljivosti, proti katerim se je prej boril.
Ponovno je srečal modreca: «Kaj si se naučil na svoji poti?« »Naučil sem se, da če sem v skladu s samim seboj, potem nimam potrebe iskati napak v drugih, ničesar se bati. Naučil sem se, kako ljubiti in sprejemati druge, popolnoma, brezpogojno.« »To je dobro. To je drugo pravilo modrosti. Zdaj greš lahko skozi druga vrata.« Ko je stopil skozi druga vrata, je videl besede na prvih vratih: »Sprejmi svet:« Ozrl se je okoli sebe in uvidel svet, proti kateremu se je boril, katerega je skušal osvojiti, spremeniti. Čudil se je lepoti vseh stvari, njihovi popolnosti.
Bil je isti svet kot prej, se je torej spremenil svet, ali njegov pogled nanj? Srečal je starega modreca: »Kaj si se naučil na svoji poti?« »Naučil sem se, da je svet ogledalo moje duše. Da moja duša ne more videti sveta, vidi pa sebe v njem. Ko je moja duša vesela, je vesel videti tudi svet. Svet je tam, obstaja, ni ne vesel ne žalosten, je vse. Ni me motil svet, temveč moj pogled nanj. Naučil sem se ga sprejemati brez obsojanja, popolnoma in brezpogojno.« »To je tretje pravilo modrosti. Sedaj s v skladu s samim seboj, z drugimi in svetom.«
Princa je napolnil globok občutek miru, obilja. V sebi je čutil tišino. »Zdaj si pripravljen, da greš čez zadnji prag, ki gre od tišine obilja do obilja tišine.«
Kralj je imel edinega sina, mladega princa, pogumnega, spretnega in inteligentnega. Da bi izpopolnil njegovo znanje o življenju, ga je postavil ob bok starega modrega moža. »Osvetli mi mojo življenjsko pot,« ga je prosil mladi princ. »Moje besede bodo izzvenele kakor odtisi tvojih stopinj v puščavskem pesku,« mu je odgovoril modri mož. 
