Kralj sveta

ponedeljek, 16. januar 2006 @ 06:16 CET

Avtor: Matjaž Trontelj

Odlomek iz knjige Kralj sveta - sprehod po zimskem Tibetu

Prijatelji me večkrat vprašajo: "Ali si se zares srečal s kraljem sveta?"

Ta zgodba je pravljica. Spočeli so jo resnični dogodki in srečanja z resnično živečimi ljudmi, a zrasla je v maternici domišljije in notranjega navdiha. Toda bogastvo, o katerem govori, je resnično. Zato je morda ta pot v družbi pravljičnega kralja sveta bolj resnična od marsikatere resnično prehojene poti.

Kakorkoli že, nekega dne, v deželi daleč daleč stran, se je zgodilo tole:

Po nekaj mesecih Šečena sem bil že prav naveličan tega kraja. Ti občutki so dosegli svoj vrhunec v dnevih mrtvila po tibetanskem novem letu. Odločil sem se, da čimprej odidem na počitnice v Tsar Tsar.

"Sedaj ne moreš od tu," so me prepričevali domači: "Po novem letu ne gre nihče nikamor, nobenega motorja ne boš dobil, naš pa je pokvarjen."

Poslušal sem jih in ostal doma še eno noč. A naslednji dan se spet ni prav nič dogajalo, postajal sem vedno bolj nestrpen in zvečer sem se nepreklicno odločil, da naslednje jutro za vsako ceno odidem, tudi če moram peš, tudi če se moram na poti boriti z norimi kravami, tudi če nikoli ne prispem do cilja.

Res sem se naslednje jutro odpravil od hiše z majhnim nahrbtnikom in žakljem z darili za otroke v templju kralja Gesarja v Tsar Tsarju. V duhu našega novega leta sem za njih kupil nalivnike, lesene držalce papirja in nekaj boljših sladkarij. Tibetanci se sicer ob novem letu ne obdarujejo in ob vsej množici božanstev Dedka Mraza ne poznajo.

Domačim sem obljubil, da se vrnem v hišo, če ne najdem nobenega motorja. Vendar sem vedel, da se ne bom vrnil. Če bi jim povedal za načrt, da grem peš, bi jih skrbelo in me ne bi pustili na pot. Po pobočju sem se skozi samostansko naselje spustil do travnate ravnine, ki vodi do vasi in ceste. Do tja je kar daleč, vsaj kakšnih 20 minut hoje.

V vasi ni bilo na spregled žive duše in ne da bi čakal na mimoidoče motorje, sem pričel hoditi: "Če bo mimo pripeljal kakšen motor, ga bom ustavil, drugače pa bom šel peš. Do večera bom v vsakem primeru na cilju."

Pot od Šečena do Tsar Tsarja je makadamska cesta, speljana po dolini reke. Reka je bila zaledenela, na obeh bregovih so bile debele plošče ledu, le po sredini je voda tekla. Na nekaterih predelih pa je bila popolnoma prekrita z ledom. Na tem delu je dolina ozka, na obeh straneh ujeta med strma pobočja.

Tako sem na ta mrzel dan sam hodil po samotni tibetanski pokrajini. Vsake toliko časa sem videl molilne zastave, ki so plapolale v hladnem vetru ali kupe kamenja z izklesanimi mantrami, ki označujejo svete kraje ali pa so bili tja postavljeni v imenu umrlega ali bolnega človeka. Slišal sem le glas vetra, šumenje reke in čivkanje ptic.

Dokler se nekje v daljavi tem glasovom narave ni pridružil še človeški glas, petje z močnim visokim glasom, v slogu prepevanja gorskih kmetov. Pesem v teh pustih gorah in dolinah le tako pride do izraza. Dalj ko sem hodil, bolj je petje postajalo glasnejše in razločnejše.

Kmalu sem v daljavi ob cesti zagledal človeško postavo; nekdo je sedel ob cesti in pel. Bil je star stric. Ko sem prišel do njega je utihnil in me z zanimanjem opazoval. V zimskih dneh med temi hribi ne srečaš veliko tujcev. Imel je kratko postrižene sive lase, zguban obraz in temne, žive oči.

"Ali si utrujen?" sem ga pozdravil.

Bil je presenečen, da govorim njegov jezik: "Oj, tibetansko razumeš! Kam pa greš?"

Razložil sem mu, da sem peš namenjen k prijateljem v Tsar Tsar. Tega je bil vesel: "O, potem pa greva lahko skupaj. Tudi jaz sem namenjen v to smer."

Oprl se je na leseno palico in vstal. Oblečen je bil v tradicionalno zimsko obleko, ki jo tudi v teh časih nosijo skoraj vsi ljudje tu naokoli. To je nekakšna jakna, podaljšana do kolen. Njegova je bila iz debelega volnenega blaga, temne barve, podložena z belim kožuhom jagenjčkov. Plašč nima zadrge ali gumbov, samo zavijejo si ga okoli telesa in v pasu zavežejo s trakom. Hecen je zaradi dolgih rokavov, ki segajo do kolen. A v mrazu so dobro zavetje za gole dlani. Kadar so ljudje v hiši ali imajo delo, iz rokava potegnejo desno roko in tako odkrijejo desno ramo, prazen rokav pa visi zadaj kot kakšen rep.

Kljub starosti je bil stric v dobri formi in s hitrim korakom sva nadaljevala pot. Mož je spet začel prepevati. Pel je mantro Guru Rinpočeja, kot tu imenujejo Padmasambhavo, indijskega mojstra, ki je v 7. stoletju prinesel budizem v Tibet. Znan je po čudodelnih sposobnostih. Mudil se je tudi v teh krajih in za seboj pustil trajen pečat.

"Om ah hung benza guru pema sidhi hung," je prepeval.

Vesel sem bil njegove družbe in veselega razpoloženja. Za ovinkom sva zagledala manjši kamnit most, zgrajen pred kratkim. Most je dal zgraditi Rabdžam Rinpoče, duhovni voditelj samostana Šečen. V letu preden je bil most zgrajen, je pri prečkanju reke v usnjenih čolnih ali prek ledu utonilo 12 ljudi. Na tem delu se dolina razširi in hribi postanejo bolj ovalni, prekriti le s porumenelo travo. V ravnini so se prikazali jaki in konji na paši. Tu reka naredi dolg ovinek in če jo prečkaš in hodiš po notranji strani, si prihraniš del poti.

Na drugi strani mostu je stric spremenil svoj pevski program. V lepi in počasni melodiji je pel:

"Ta tla, odišavljena s parfumom, posuta s cvetjem,
z goro Meru, štirimi kontinenti, soncem in luno
vidim kot čisto deželo bude.
Naj vsa živa bitja uživajo to čisto deželo!"

Te besede dobro poznam. Ravno tu, v gori nad samostanom Šečen sem jih poleti ponovil 111.111 krat. Zdelo se mi je zanimivo, da stric poje ravno to.
"Zakaj ponavljaš daritev mandale?" sem ga vprašal.

Nenadoma se je ustavil, me nekaj trenutkov tiho gledal in nato veselo vzkliknil: "Zato, ker sem kralj sveta!"

S še večjim zanosom je nadaljeval petje. Presenetil me je njegov navihan odgovor, ki je ponudil iztočnico za zanimiv pogovor.

"Aha, torej so gora Meru in vsi štirje kontinenti tvoja last?" sem ga izzval.

V enem od budističnih opisov sveta je naše vesolje opisano kot ogromna kvadratna plošča obdana z jeklenimi gorami, s sedmimi koncentričnimi oceani in gorskimi pobočji. V notranjosti so štirje kontinenti različnih oblik, vsak na svoji strani kvadrata; na njih živijo ljudje. Naš naj bi bil južni kontinent in zanj sta značilna nedoločena življenjska doba ter prepletanje izkušenj sreče in bolečine. Na drugih treh kontinentih menda ljudje živijo v večji gotovosti in blagostanju. Na sredini je gora Meru, ki je na glavo postavljena raztegnjena piramida s štirimi stranicami različnih barv. Naša stran je modra, zato naj bi bilo naše nebo modro. Na plošči na vrhu gore živijo božanska bitja.

"Seveda!" je pritrdil: "Kako bi drugače bil kralj sveta?"

Prepričan v lahko zmago v tej debati sem ga soočil z naivnostjo njegovih predstav: "Kaj ne veš, da je naš svet okrogel? Ljudje so z močnimi ladjami poleteli v nebo in jasno videli, da živimo na krogli, ki kroži okoli sonca. Nobene gore niso videli, niti treh drugih svetov. Očitno si kralj izmišljenih svetov!"

Ob tem sem mu s palico v prahu na cesti narisal diagram našega sončnega sistema.

A moji znanstveni argumenti ga niso niti najmanj zmotili.

Smejal se je: "Kaj vem, kakšni ljudje so odleteli v nebo in kako so gledali, da so videli le en okrogel svet! Od koder gledam jaz, je očitno, da sonce vzide izza tistih gora tamle in zaide v dolini, tamle, na drugi strani. Vsak dan to vidim z lastnimi očmi. Ali si ti že odletel v nebo in videl stvari, o katerih mi govoriš?"

"Ne," sem moral priznati.

Nadaljeval je: "Ali res verjameš, da je svet to, kar si tule narisal? Čez nekaj trenutkov bo veter odpihnil tvojo risbo. Nič ne bo ostalo od nje. A tla, na katerih stojiva, bodo še vedno tu. Ko bodo ljudje zgradili boljše ladje in odleteli višje v nebo, bodo videli še druge stvari, ki jih sedaj ne morejo."

Bil je zelo odločen: "Prav vseeno je ali si predstavljaš okrogel, kvadraten ali trikoten svet. Kakršenkoli že je, jaz sem njegov kralj. Kralj vsakega kamna ob tej cesti, vsakega oblaka na nebu in vsake kaplje vode v tej reki."

To je govoril s takšnim zanosom, da se mi je zazdelo, da zares verjame v to, kar govori. Kakorkoli že, pogovor nama je krajšal pot, zato sem nadaljeval:

"Če si kralj sveta, moraš zagotovo imeti ogromno denarja, kajne?"

"Sploh ne!" se je krohotal: "Niti ficka nimam v žepu. Veš, majhni kralji potrebujejo denar, da kupijo stvari, ki niso njihove. Jaz sem velik kralj. Ali potrebuješ denar, da vzameš hrano iz lastne shrambe? Kaj mi bo denar, če je že sedaj vse moje? Kako bi lahko hodil naokoli, če bi nosil v žepu vse kovance tega sveta?"

Da bi to poudaril, je lahkotno poskočil v zrak in se zavrtel okrog in okrog.

Iz žepa sem potegnil ves denar, ki sem ga imel s seboj, približno 90 juanov v drobižu. S šopom sem mu pomahal pred obrazom.

"Poglej! Tale denar je moj. Vse dokler ti ga ne dam ali mi ga ne ukradeš, ne bo tvoj. Tudi če je ves drug denar tvoj, tale drobiž je moj in ti nisi kralj teh 90 juanov!"

"Ah, sploh ne poslušaš, kaj ti govorim!" je zmajeval z glavo.

"Pravim, da sem kralj sveta. Moje je čisto vse, kar obstaja, tudi ti in seveda ves tvoj denar in vse ostalo, kar imaš. Cvet je res last rože, na kateri je zacvetel, a vse skupaj, z rožo in njenim cvetom vred, je last travnika. Zakaj bi kradel iz lastne denarnice? Prav vseeno je ali je denar v tvojem ali mojem žepu. Vsak žep je del mojega kraljestva."

Nadaljeval je: "Majhni kralji ropajo sosednje dežele in pobirajo davke od podložnikov. V resnici niso kralji, niso gospodarji svojih dežel niti svojih ljudi. Stvari jim neprestano uhajajo iz rok."

"Če si zares lastnik sadnega drevesa, ti ni treba obrati sadežev in jih zapreti v svojo hišo, zato da bodo tvoji. Lahko jih kar pustiš viseti na drevesu. Zakaj bi se mučil s premikanjem moje lastnine z enega konca moje zemlje na drug konec moje zemlje?"

"Vse lepo in prav kar praviš," sem mu odgovoril. "Ampak poglej tole, recimo, da hudo zboliš in rabiš denar za zdravnika. Kljub temu, da je tvoj ves svet, ti jaz mojega denarja ne bom dal in ti boš umrl zunaj na mrazu pred bolnišnico. Kako se lahko kaj takega pripeti kralju?"

Takoj je našel odgovor: "Ah, razmišljaš kot majhen kralj. Praviš, da se kraljem kaj takega ne more pripetiti? Povej mi, koliko kraljev iz preteklosti je danes še tu? Kaj se jim je zgodilo?"

"Majhen kralj vse življenje skrbi za svoje telo, celo vojsko ima, da ga varuje, bogastvo zapravi, da ga neguje. A na koncu se izkaže, da tak kralj ni niti gospodar lastnega telesa. Če ga ne ubijejo sovražniki, prej ali slej zboli in v mukah umre. To je konec majhnega kralja in njegovega kraljestva. Od njega ostanejo le lasje in kosti raztresene po travniku. Povej mi, kako se lahko kaj takega zgodi resničnemu kralju?"

Več informacij o knjigi na naslovu: http://momo.awakeheart.net/kraljsveta

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/KraljSveta