Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Korupcija-Vlada-Bogastvo

Res je, da goljufa, a v našo korist sreda, 5. junij 2013 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Matjaž Hanžek v Vivi www.viva.si Kar naenkrat smo odkrili korupcijo! Zaradi nje razpada vlada, korupcija onemogoča pogovore med strankami, korupcija je pripeljala deset tisoče na ulice – skratka, korupcija je postala najpomembnejši vzrok za vse slabo, kar imamo. Pa je korupcija v vsem svojem obsegu res od nekod priletela kar tako iznenada, prej pa je ni bilo? Kot da bi jo neki "hudobni" ljudje kar naenkrat pripeljali v naše vsakdanje življenje. Ko je glavni cilj življenja pridobivanje materialnega bogastva, ni več prostora za etiko, človekove pravice, kulturo, pravno državo – skratka vse, kar ne vodi k razkazovanju našega bogastva. Korupcija predvsem vpliva na socialno kohezijo, družbeno zaupanje, občutek pripadnosti in varnosti ljudi. Skratka, zmanjšuje socialni kapital, ki je najpomembnejši kapital v sodobni družbi. Seveda je jasno, da nič, še najmanj pa korupcija ne nastane naenkrat. V vsaki družbi obstajajo vsaj zametki, kako močno pa se pokaže, je odvisno predvsem od nas, naše politične kulture, predvsem pa od aktivnega udejstvovanja v političnem in družbenem življenju nas vseh. In korupcija je bila prisotna ves čas, le zatiskali smo si oči pred njo ali pa celo bili po malem (ne)vede soudeleženi. V korist družbe? Naj začnem z resničnim pripetljajem, ki se mi je zgodil na začetku devetdesetih, ko smo z izjemno intenzivnostjo postajali kapitalisti in je skoraj vsakdo iskal svoj prostor za zaslužek. Predvsem hiter zaslužek, ki se pogosto ni oziral na norme in pravila, pa tudi na zakone ne. V družbi je obstajalo neko tiho prepričanje, da so vsi zakoni, ki smo jih podedovali iz prejšnjega sistema, odvečni, in da je v kapitalizmu dovoljeno vse, kar prinaša dobiček in materialno zadovoljstvo posameznika. Blaginja družbe pa naj bi se gradila preko blaginje posameznika: vsak naj sam zase poskrbi, da bo bogat, in navadni seštevek bogatašev bo dal bogato družbo. Zgodba gre tako: "Veš, kako moj stric vsako leto potuje z družino na neki oddaljeni konec sveta?" se je pohvalila znanka. "Vse stroške mu plača firma, od katere njegova institucija kupuje zdravila." "To je podkupovanje," sem odvrnil. "Kakšno podkupovanje, saj mu ne dajo nič denarja. Denar, ki ga porabijo za njihove počitnice, se v celotnem znesku farmacevtski firmi nič pozna." "To je izkoriščanje položaja, ki ga ima kot vodilni," sem vztrajal pri svojem. "On pač zdaj zaseda ta odgovorni položaj, zato ima pač on pravico do takih počitnic, ker jih ne morejo nuditi vsem. Ko bo kdo drug na tem mestu, pa si bo to privoščil on," je zaključila pogovor ter se čudila moji naivnosti in čudnim principom. In priznati moram, da je večina, ki je poslušala najin prepir, bolj pritrjevala njej kot meni. Iz iste vreče so bili kar pogosti izgovori ob lokalnih volitvah: "Res je, da naš župan goljufa, a to dela v našo korist!" Kot tudi odločanje na volitvah, ko so pogosto zmagovale stranke, ki so pred volitvami obljubljale, da ne bodo spoštovale odločb Ustavnega sodišča. Pa politični napadi na kontrolne institucije. Taki in podobni "odpustki" politiki so zmanjševali občutljivost ljudi na korupcijo, v ozadju pa se je v miru pripravljalo tisto, kar je danes izbruhnilo. Brez meja Naj tu omenim še enega izmed argumentov, ki je pred leti opravičeval povečanje poslanskih plač. Plače naj bi poslancem povečali zato, da se ne bi pustili podkupovati?! Taka razlaga me je takrat dobesedno šokirala. Če poenostavim sporočilo: država mora poslance podkupiti, da jih ne bo podkupil kdo drug. Napaka pri takem razmišljanju pa je predvsem v tem, da podkupovanje nima meja. Če je podkupovanje nekaj normalnega, bodo drugi podkupovali mene, dokler ne bom jaz tako bogat, da bom podkupoval druge. Meja zasičenosti s podkupovanjem ne obstaja. Za nadzor korupcije je potrebno najmanj dvoje: etika in institucije pregona. Če tega ni, boljše plačilo ne bo preprečilo podkupovanja. Materialne potrebe, ki so gonilo podkupovanja, nimajo meja. Ko je glavni cilj življenja pridobivanje materialnega bogastva, ni več prostora za etiko, človekove pravice, kulturo, pravno državo – skratka vse, kar ne vodi k razkazovanju našega bogastva. Posledice Najpomembnejši negativni učinek korupcije pa ni neposredno materialne narave, ker zaradi nje družba izgublja finančna sredstva v črnih in nedefiniranih kanalih. Korupcija predvsem vpliva na socialno kohezijo, družbeno zaupanje, občutek pripadnosti in varnosti ljudi. Skratka, zmanjšuje socialni kapital, ki je najpomembnejši kapital v sodobni družbi. Povečuje tudi družbeno neenakost, ki ni rezultat bolj kakovostnega in učinkovitega dela, ampak različnih protidružbenih povezav, znanstev ali mafijskih interesov. Vse to pa posledično negativno vpliva tudi na uspešen družbeni in ekonomski razvoj, saj se ljudje ne čutijo del družbe, ki bi ji prispevali svoje znanje in energijo. S tem pa je vsej družbi preprečeno doseganje razvojnih ciljev, ki si jih zastavlja. Ne bom posebej poudarjal, da se s tem krni človekove pravice: če lahko posameznik kupi privilegije, ki mu ne pripadajo, ker je bolj nesramen ali ima manj vesti, si lahko kupi tudi več pravic. Vsako od države nesankcionirano ali celo dopuščeno kriminalno dejanje, korupcija pa še posebej, ker je sistemski problem, neposredno znižuje raven človekovih pravic. Tega smo se v preteklosti premalo zavedali in stvari preveč prepustili teči z lastnim tokom. Še celo govorjenja o korupciji je bilo premalo, kaj šele dejanj. Na to kaže tudi dejstvo, da v dvajsetih letih skoraj ne poznamo primera pravnomočno zaključene sodbe, ki bi sankcionirala korupcijo. Ni mogoče, da bi bili družba brez korupcije, pa če smo še tako pošteni. Vsaka družba je okužena z njo. Tudi dejstvo, da so bolj kritizirani ljudje, ki so opozarjali na sume takih dejanj, kot tisti, ki jim je bilo tako dejanje očitano, ne daje lepe slike naše družbe. Če pa so ljudje, ki grozijo tistim, ki opozarjajo na korupcijo, še visoki državni funkcionarji, to kaže že na katastrofo, saj daje državljanom zgled za družbeno zaželeno ravnanje. Prvi koraki za rešitev Da bi se sploh začeli zavedati, kaj je korupcija, je potrebna resna družbena akcija promocije protikorupcijskega ravnanja. Določiti je treba pravila ravnanja in jih z močno politično voljo in podporo predstavljati javnosti na tak način, da bodo postala vsakdanja. To je seveda prvi in nujni, a nezadostni korak. Da bo lahko vsakdo prepoznal koruptivno ravnanje, je potrebna transparentnost celotnega sistema. Civilna družba, javnost in mediji so najboljši kontrolorji oblasti, za kar je potrebna informacijska odprtost. Pri tem ne mislim le na občasne ali redne tiskovne konference, ampak na resnični vstop javnosti v vsakdanje delo državnih uradnikov in funkcionarjev. Pri tem pa je včasih že nesmiselno omejevanje dostopa do informacij velika prepreka, ki pretok informacij ne le zavira, ampak tudi daje možnosti za korupcijo. Pogosto se zdi, da je varovanje osebnih in drugih podatkov le izgovor za prikrivanje sumljivih dejanj. In četudi takih dejanj ni, ustvarjajo misteriozno vzdušje in nelagodnost med državljani. Brezkompromisno preganjanje Odnos države do korupcije kaže tudi na uspešnost demokracije in raven politične kulture ter stopnjo nadzora, ki jo ima civilna družba nad ravnanjem tistih, ki imajo moč. Civilna družba mora nadzorovati oblast, saj se s tem znižuje tudi možnost nezakonitega ravnanja oblasti. Pri tem pa gre poleg povečanja preglednosti še za dve stvari: za spreminjanje politične kulture in vrednot, ki ne bi dopuščale ali kot samoumevne sprejemale korupcije, in za uvajanje ter krepitev kontrolnih mehanizmov, ki bi taka dejanja sankcionirali. Žal je bilo izgubljenih že preveč let, da bi to dogajanje lahko še naprej neprizadeto opazovali. Za to, da bi bili uspešni pri graditvi kulture, ki ne sprejema takih ravnanj, je najprej potrebna odločna beseda, pa tudi dejanja najvišjih državnih funkcionarjev. Predvsem pa njihova resnična motiviranost za to, ki se kaže v brezkompromisnem preganjanju korupcije. Ni dovolj le spreminjanje institucij, ampak je enako pomembno tudi spreminjanje politične kulture, ki se kaže v odklonilnem odnosu do negativnih dejanj. Besede visokega politika, ki sem jih slišal pred leti na televiziji – "Vi se kar pojdite moralo in vrednote, mi bomo pa služili!" – vsekakor ne utrjujejo zaveze politike do tovrstnih sprememb. Kot tudi ne sedanji napadi na Komisijo za preprečevanje korupcije. Svetla luč pa je prebujeno zavedanje državljanov, ki ga kažejo v vedno večjem številu na protestih po Sloveniji. Komentarji (1) www.pozitivke.net