Kljubovati imperiju

ponedeljek, 20. marec 2006 @ 05:14 CET

S Phyllis Bennis se je pogovarjala Cher Gilmore

Phyllis Bennis je članica Inštituta za politične študije v Washingtonu in Transnacionalnega inštituta v Amsterdamu. Veliko let je bila je pisateljica, analitičarka in aktivistka za zadeve povezane z Bližnjim vzhodom in z Združenimi narodi. Napisala in uredila je vrsto knjig o Palestini, Iraku, ZN in Novi svetovni ureditvi. Njena zadnja knjiga je Kljubovati imperiju: Ljudje, vlade in ZN kljubujejo moči ZDA. V letu 2001 je Bennisova pomagala ustanoviti Kampanjo ZDA za prenehanje izraelske okupacije in trenutno ji tudi sopredseduje. Tesno sodeluje z Protivojno koalicijo mir in pravičnost, po letu 2002 je odigrala pomembno vlogo v naraščajočem globalnem mirovnem gibanju. Cher Gilmore se je z njo pogovarjala za Share International.

Share International: Kakšni so po vašem mnenju resnični motivi Ariela Šarona za umik naselbin iz Gaze?
Phyllis Bennis: Ta poteza je povsem v skladu s Šaronovimi dolgoletnimi stališči - ki so enaka stališčem najbolj radikalnih Izraelcev - Da namreč Gaza nima velikega pomena, tako gospodarskega kot ideološkega. Odpovedal se je nečemu, kar ni dosti vredno, bil pa je tudi pod precej močnimi pritiski zaradi naraščajočih izgub med izraelskimi vojaki v Gazi. Za izraelske predstave je bila cena v življenjih zelo visoka in zaradi tega je bil razburjen vse večji del izraelske javnosti. Zato je bila to zelo pragmatična odločitev. V zameno pa je Šaron dobil nenavadno protiuslugo.

Pisma, ki sta si jih aprila 2004 pisala Šaron in Bush zagotavljajo, da bodo ZDA v zameno za umik vojakov in naseljencev iz Gaze podprle idejo o izraelski pripojitvi večjih kosov Zahodnega brega (predvsem treh večjih naselbin). ZDA so Izraelu tudi prvič jasno zagotovile, da se Palestinci ne bodo imeli pravice vrniti, razen v neko izmišljeno palestinsko državo, ki naj bi nastala v prihodnosti. Tako je Šaron za svojo odločitev dobil še dodatno nagrado, in najpomembneje, ni se mu bilo treba odpovedati nadzoru nad Gazo - v Gazi ostajajo pod izraelskim nadzorom tako mejni prehodi, zračni prostor in teritorialne vode. Vse skupaj je ena velika manipulacija in zavajanje, saj Izraelci na nek način še vedno okupirajo Gazo hkrati pa so jim ZDA dale še veliko darilo. Po vrhu vsega pa vse skupaj še zelo dobro izgleda.

SI: Kakšen proces, če sploh kakšen, bi lahko vzpostavil trajen mir med Palestino in Izraelom?
PB: To je zelo težko. Izrael je namreč potegnil kar nekaj potez, ki so rešitev soobstoja dveh držav skorajda docela izničile. Če bo prišlo do splošnega sprejema trenutne rešitve, se bo boj za pravice Palestincev spremenil v nekakšen boj proti apartheidu ali v boj za državljanske pravice, s tem pa bo priznana enotnost teritorija in borili se bodo za enake pravice, ne pa toliko proti teološko zasnovanemu sistemu, ki eno skupino favorizira nad drugo. Ne vem pa, če smo nujno že na tej točki. Obstaja še zelo majhen okvir v katerem bi bila lahko možna tudi rešitev v obliki dveh držav. Za to pa bi morali povsem drugače pritisniti na ZDA in IzraeI. Pritisk bi moral biti podoben pritisku Kampanje ZDA za prenehanje izraelske okupacije, ta kampanja pritiska na tisto politiko ZDA, ki omogoča izraelsko okupacijo. V zvezi z izraelsko okupacijo se po vsem svetu začenjajo prijemati kampanje imenovane BDS (bojkot, deinvestiranje in sankcije). Vsi ti gospodarski pritiski na Izrael se počasi obrestujejo. Izraelske elite začenjajo trepetati od strahu pred kampanjami gospodarskih pritiskov, ki se porajajo v univerzitetnih središčih, sprožajo pa jih cerkve.

SI: Ali mislite, da bodo Palestinci kdaj sprejeli kakšno slabšo rešitev, kot pa rešitev v obliki dveh držav?
PB: Verjamem, prav tako kot mnogi Palestinci, da rešitev dveh držav ni pravična. Ko se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja govorilo o rešitvi v obliki dveh držav, ki je temeljila na celotnem Zahodnem bregu, celotni Gazi in celotnem vzhodnem Jeruzalemu, sem trdila, da ta rešitev ne more zaživeti. Zdaj pa govorimo o slabih 40 odstotkih 22-ih odstotkov zgodovinske Palestine: 22 odstotkov Palestine predstavljajo Zahodni breg, Gaza in vzhodni Jeruzalem. To je manj kot ena četrtina. Zato, kadar govorimo o rešitvi v obliki dveh držav, ki bi temeljila na taki razdelitvi, gre že zdaj za veliki popuščanje. Ideja, da se morajo Palestinci odreči nadaljnjim 60-im odstotkom svojega ozemlja od 22-ih odstotkov zgodovinske Palestine, je precej šokantna. Na jasnem si moramo biti, da čeprav se sedaj pogovarjajo o rešitvi v obliki dveh držav in so le to Palestinci sprejeli, se ne smemo pretvarjati, da je ta rešitev pravična.

SI: Ali mislite, da so prizadevanja Busheve administracije, da bi oslabila in spodkopala ZN, obrodila pomembnejše sadove, ali pa jih še bodo v prihodnosti?
PB: Na žalost mislim, da je Američanom do neke mere uspelo. Ni gotovo, da se ZN zdaj od tega lahko opomorejo. To je odvisno predvsem od tega, ali se bo civilna družba ponovno mobilizirala, rešila ZN in jih prenovila. Imenovanje Johna Boltona je gotovo nakazalo stališče, ki ga ZDA gojijo do ZN. Vendar pa ne gre le za Boltona. ZDA si že več let prizadevajo zminirati neodvisnost sekretariata. To so skušali doseči predvsem z zamenjavo Marka Malloch Browna, ki je bil šef osebja generalnega sekretarja. Namesto njega so v pisarno generalnega sekretarja namestili desničarskega uradnika vlade ZDA Christopherja Burnhama, ki deluje predvsem kot "pes čuvaj" in je precej nevaren tip. Prejšnje poletje je jasno povedal, da je lojalen ZDA in ne ZN in mednarodnemu pravu. Tako so si ZDA z izsiljevanjem utrle pot do takšnih sprememb. ZDA so trenutno v velikem sporu s prevladujočimi državami Generalne skupščine, G-77, državami južne poloble. ZDA skušajo iztrgati moč Generalni skupščini in ojačati pisarno Generalnega sekretarja. Dolgoročni načrt Washingtona pa je, da če si ne morejo pokoriti Kofija Annana (to so poizkusili, a jim ni povsem uspelo), bo naslednji Generalni sekretar nekdo, ki ga bo popolnoma obvladoval Washington.

SI: kako se lahko zoperstavimo temu načrtu?
PB: Eden izmed izzivov za nas v mirovnem gibanju je, da si to povsem trezno pogledamo in rečemo: "Imamo resen problem. Igrajo grobo. Poskušajo nam odvzeti to zelo pomembno institucijo. Zoperstavili se jim bomo in ponovno osvojili ZN." To ni lahka naloga. Nimam preprostega načrta, kako bomo to izvedli, kljub temu pa mislim, da mora biti to naše izhodišče.

SI: Leta 2003 je The New York Times globalno javno mnenje poimenoval druga velesila. Vi ste govorili o trojnem zavezništvu med družbenimi gibanji, svobodomiselnimi vladami in ZN. Kako bi lahko obnovili to enost in jo ojačali?
PB: To je izziv, s katerim se soočamo in to je tema moje nove knjige. Najprej si moramo naliti čistega vina - edina zanesljiva komponenta tega tridelnega izziva so ljudje. Nikoli ne moremo predpostaviti, da bodo vlade dosledne, pa naj bodo še tako napredne in nam pripravljene stati ob strani ob tem ali onem vprašanju. Vendar moramo razviti nove načine sodelovanja z vladami, ki so se pripravljene zoperstaviti imperializmu in vojni. Potem je tu še vprašanje ZN. Storiti moramo kar nekaj stvari. Prepričani moramo biti, da je dovolj vlad (kritične mase) v ZN, ki so pripravljene reči ne. Predpostavka, da bo vso akcijo vodil sekretariat ZN, ni realistična; kajti moč v ZN imajo same države. Nadaljevati pa moramo tudi s kampanjo, s katero zahtevamo večjo preglednost, odgovornost v ZN in procesih ki potekajo znotraj ZN. Vključiti moramo mnenja civilne družbe, tako da bodo slišana v ZN na povsem institucionalni ravni. To ni lahka naloga. Eden izmed problemov, s katerimi se soočamo, je nezaupanje (aktivistov po svetu) do ZN. Ti razlogi so povsem razumljivi. Prevladuje občutek, da so ZN postali orodje za izvajanje zunanje politike ZDA. Še več, prevladuje občutek, da se tega ne da spremeniti.

SI: Čemu bi se po vašem mnenju morali aktivisti, ki si prizadevajo za mir in pravičnost, ta hip najbolj posvetiti?
PB: V tem trenutku je to ustavitev vojne v Iraku. Vojna ostaja osrednja tema prizadevanj ZDA za vzpostavitev imperija. Končanje vojne v Iraku ne bo privedla do svetovne varnosti. Konec vojne še ne pomeni konca hlastanja po kontroli nad energijo in surovinami. Bo pa konec vojne poslal pomemben signal Washingtonskim strategom in to ne le neokonzervativcem ampak vsem okoli njih, ki se sprašujejo, če bodo njihovi grandiozni načrti sploh delovali. Dobili bodo sporočilo, da njihovi načrti ne delujejo in da svet ne bo čakal križem rok in dopuščal takšnega ravnanja ZDA.

SI: Ali želite povedati še kaj o realni in morda zamolčani politični in socialni situaciji, ki danes vlada v Iraku?
PB: Vse uničenje, ki je mučilo Irak v dolgih letih sankcij, še vedno terja svoj davek. Iraški vsakdan za Iračane ni nič boljši. V ZDA pa ljudje vse bolj verjamejo mitu: "Morda je slabo, da so naši vojaki še tam, tam so gverilci, toda vsaj Iračani živijo bolje ..." Vendar to ni res! Ljudje še vedno ne morejo priti do čiste vode. Še vedno ni zanesljive celodnevne oskrbe z elektriko. Še vedno ni zadosti bencina, čeprav Irak plava na nafti. Šole in bolnišnice še vedno ne delujejo tako, kot bi morale. Nezaposlenost se giblje okoli 70 odstotkov. Državo preveva močna socialna kriza. Zato so vojaški naborni uradi polni mladih moških, ki se hočejo pridružiti policiji, ki podpira okupatorje. To pa iz preprostega razloga, ker nimajo druge možnosti kot je to delo, njihove družine pa morajo jesti.

SI: Kakšen umik iz Iraka bi bil po vašem mnenju najboljši? Kako oditi iz Iraka in zaščititi ljudi?
PB: Razumeti moramo, da sedaj ne ščitimo ljudi. To kar počnemo, kvečjemu poslabšuje situacijo, v kateri ljudje živijo. To se bo nadaljevalo, dokler bodo ameriški vojaki v Iraku. ZDA morajo razglasiti: "Zapuščamo Irak in razglašamo takojšno in unilateralno premirje." To pomeni, da bomo prenehali z vojaškimi operacijami. Takoj bi morali začeti vojake odvažati v zračne baze in proti meji, potem pa domov. To bi moral storiti Pentagon. Hkrati bi morali javno povedati, da bomo vojaške baze predali Iračanom in da to ne bodo stalne ameriške vojne baze.
Kot drugo, bi moral kongres takoj ukiniti financiranje vojne. Edini denar, ki bi ga še morali porabiti za Irak, bi moral biti namenjen za neposredno zaščito vojakov (neprebojni jopiči itd.) in prevoz v ZDA. Vlada ZDA bi morala razglasiti, da v Iraku nima nobenega namena nadzirati Iraških naftnih zalog ali naftne industrije. Prav tako bi morala jasno povedati, da so zakoni, ki jih je razglasil iraški vojaški upravitelj (Bremer), nični in neveljavni in da imajo Iraške oblasti proste roke pri oblikovanju svoje lastne zakonodaje. To še posebej velja za zakonodajo na področju trgovine in gospodarstva, ki je ključna za prihodnji razvoj te države. Potem umik iz Iraka ne bi bil tako težak.

SI: Ali bi potem prišli vojaki ZN?
PB: Seveda. Umik vojakov ZDA je le prvi korak. Iračanom smo dolžni veliko. Od obnove do odškodnin za vso vojno škodo. Plačati jim moramo obnovo države - Iračanom, ne pa Halliburtonu. Toda nobene stvari ne moremo odplačati, dokler ne umaknemo vojakov. Potem lahko začnemo govoriti o internacionalizaciji miru. To bi pomenilo podporo nekakšni mirovni operaciji. To bi podpirali tako Arabska liga kot ZN. ZDA morajo tako operacijo podpreti in jo plačati, vendar je ne smejo nadzorovati in v njej sodelovati. To za ZDA gotovo ne bo lahko, vendar je to naš cilj.

Urednikova opomba

Večina dejavnih mirovniških skupin v ZDA in Evropi poziva k takojšnemu umiku ZDA iz Iraka, meni pa se zdi v tem trenutku to najbolj nevarno. To bi bilo možno izpeljati le, če bi ameriške vojake takoj zamenjali vojaki ZN in če bi se Iračani strinjali s prihodom ZN.
Preden pa bi se umaknile zahodne vojaške sile, bi morala biti v Iraku vzpostavljena večja stabilnost. Trenutno je v Iraku državljanska vojna nizke intenzivnosti, ki pa bi lahko prerasla v precej hujše spopade, če bi Američani in Britanci odšli. Iraška vlada in njena policija morata biti sposobni ohranjati mir v Iraških mestih. To pa trenutno ni in v bližnji prihodnosti verjetno tudi ne bo mogoče. Drugo rešitev - da namesto ZDA in Britancev pridejo enote ZN - pa bi morale plačati ZDA, ker ZN nima denarja za dolgoročno okupacijo. Prisotnost ZN bi morala biti popolnoma sprejemljiva tako za Iraško ljudstvo kot za Iraško vlado. To pa sploh ni gotovo.

Share Slovenija

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Kljubovatiimperiju