Tanja Cegnar je diplomirala in magistrirala iz meteorologije na Univerzi v Ljubljani. Svojo poklicno kariero je začela kot napovedovalka vremena, potem pa se je preusmerila na klimatologijo. Večinoma se je ukvarjala z aplikacijami podnebnih informacij za različna področja gospodarstva. Specializirala se je na vplive vremena in podnebja na ljudi.
Na tem področju je delala v dveh ekspertnih skupinah Komisije za klimatologijo pri Svetovni meteorološki organizaciji. Aktivna je bila tudi v Heat health watch warning systems projektih, ki so jih zasnovale WMO, WHO in UNEP. Sodelovala je tudi v nekaterih evropskih projektih s področja vrednotenja vpliva vremena in podnebja na počutje in zdravje ljudi. Trenutno vodi Media Committee pri European Meteorological Society.
Za Share International se je z njo pogovarjal Sašo Šegula Prosenc.
Share International: Ali smo ljudje s svojim načinom življenja vplivali na podnebje? Tanja Cegnar: Smo, nedvomno in še vplivamo, tako lokalno kot tudi globalno. Procesi, ki so, so intenzivnejši. V porastu je število zelo močnih orkanov. Zelo močni cikloni iz Atlantika, ki pridejo v severozahodno Evropo, tudi z rušilnim vetrom, so močnejši. Ko imaš v nekem sistemu več energije, je je tudi več na razpolago za posamezne bolj intenzivne procese. To še ne pomeni, da so vsi procesi intenzivnejši, lahko je pa več intenzivnih špičk.
S. I.: In po vašem mnenju je to posledica segrevanja ozračja? T. C.: Da, sistem ima več energije. Energija v ozračju se pretvarja iz ene obliko v drugo. S tem, ko se pretvarja, ni edina pojavna oblika podnebnih sprememb zaradi povečanja toplogrednih plinov to, da se povprečna temperatura ozračja dvigne, ampak je lahko na razpolago tudi več latentne in kinetične energije ter energije vrtincev. Potem so pa tu še povratne zanke. Npr., če imamo poleti sušo, imajo tla posledično manj vegetacije in izhlapevanja je manj, zato se več sončnih žarkov pretvori v povišanje temperature zraka. Takšno je bilo v Evropi poletje 2003. Zaradi takšnih povratnih zank se proces le še krepi.
Nikoli se ne da povsem točno ločit, koliko so naravna nihanja povezana s podnebnimi spremembami zaradi človekovega delovanja. Velika debata je že glede tega, koliko od svetovnega in evropskega porasta temperature je delež, ki je povezan s povečanjem toplogrednih plinov. Glavnina naj bi bila posledica povečanja koncentracije toplogrednih plinov, del pa tudi posledica naravnih pojavov, nihanj. S. I.: Kako bi komentirala trditev, da ni več vremenskih vzorcev? T. C.: S tem, da ni več vremenskih vzorcev, se ne bi strinjala. Vremenske vzorce še vedno imamo. Morda gre bolj za to, da je v nekem obdobju določen tip vremena bolj pogost kot drug, ali pa gre za hitre spremembe, ki ljudi najbolj motijo. Včasih smo rekli, da ima vreme določeno vztrajnost, zdaj so pa hitri prehodi iz zelo toplega v mrzlo ali pa iz mrzlega v toplo. Ti prehodi so vedno bili, če pa so nekoliko bolj pogosti, smo ljudje na to občutljivi. To opazimo in nas zmoti veliko prej, kot pa če se temperatura v povprečju spremeni za pol stopinje. Če je letošnje poletje v povprečju za pol stopinje toplejše od lanskega, povprečen človek tega ne bo zaznal. Zaznal pa bo, npr., da smo imeli na vzhodnem obrobju Alp v začetku poletja, v prvi polovici junija, izrazito hladno obdobje, eno izmed hladnejših v zadnjih petdesetih letih, da smo imeli potem v drugi polovici junija in ves julij vročinski val, v avgustu pa spet temperature, ki so bile opazno pod povprečjem zadnjih let. S. I.: Marsikdo bi pa rekel, da so bile zime včasih mrzle z veliko snega, poletja so bila pa vroča. T. C.: Če natančno pogledamo podatke, lahko vidimo, da to ne drži povsem. Je pa res, in to je treba poudariti, da ima debelina snežne odeje v nižinah cikle - obdobjem sneženih zim sledi nekaj zim, ki so s snegom zelo skromne, potem pa spet pride obdobje sneženih zim. Te cikle je moč opaziti s historičnih podatkov. To je prva stvar. Druga stvar pa je, da so te stvari med seboj povezane. Če imamo sneženo zimo, potem bo tudi hladnejša kot navadno, ker ponoči, če imamo jasno nebo, površina snega zelo močno seva toploto - toplotne izgube so zelo velike, zrak pri tleh se zelo ohlaja. Če pa so tla kopna, izgube prek noči niso tako velike. To se zelo odraža na temperaturi.
Dva vzroka sta, da zima po nižinah skoraj nima snega. Lahko je ves čas tako toplo, da je deževno, ali pa je suša. Tista, ki je deževna, je občutno toplejša in tudi tista, ki je suha, ne bo tako zelo hladna, kot tista, ki ima snežno odejo. S. I.: Rekla ste, da so tople in mrzle zime ciklične. Je to povezano tudi z aktivnostjo sonca? T. C.: Sončna aktivnost kaže zelo izrazit, približno enajstletni, cikel. Ne glede na te cikle se sončeva aktivnost v zadnjih desetletjih veča. Poleg tega je bil leta 2000 maksimum sončevih peg in nekateri trdijo, da je za porast temperature v veliki meri kriva povečana sončeva aktivnost. Kljub temu, da je enajstletni cikel sončeve aktivnosti po letu 2000 v upadanju, se povprečna temperatura na planetu še vedno dviga. V svetovnem merilu je bilo lansko leto (2005) eno izmed najtoplejših. Potem je tu še vpliv, ki ga imajo anomalije v temperaturah oceanov. Zelo izrazit El Ninjo se pozna tudi na globalni temperaturi. Potem imamo še naključne motnje, kot so veliki izbruhi vulkanov, ki v ozračje vnesejo zelo veliko prahu. K zmanjšanju ogrevanja prispevajo tudi drobni delci, sulfati, ki so industrijskega izvora, to se je v preteklosti poznalo nad zahodno Evropo. Ob vseh prizadevanjih za čistejši zrak je tega sedaj manj.
Potem so tu nihanja, kakršna sta bila srednjeveški podnebni optimum in mala ledena doba. Srednjeveški podnebni optimum je bil od leta 500 do 1300, ko je bilo podnebje razmeroma milo, takrat so se Vikingi širili. Potem je nastopila doba labilnega podnebja, ki ji je sredi minulega tisočletja sledila mala ledena doba, ki se je končala nekje leta 1850, temperatura v povprečju ni bila veliko nižja, kljub temu pa dovolj, da so propadle kmetije, ki so bile višje v Alpah, da v Veliki Britaniji ni več uspevala nobena trta, da so propadle vikinške kolonije na Grenlandiji. Učinek je bil zelo velik, podatki pa kažejo, da v povprečju niti ni bilo veliko hladneje. Mala ledena doba je povzročila tudi spremembe trgovskih poti in razpoložljivosti produktov.
S. I.: Ali so bile tudi pred recimo šestdesetimi leti nekatere zime deževne? T. C.: Da. S. I.: Ali ljudje res vplivamo na zaščitno plast ozona v ozračju? T. C.: Ozonska plast ima svojo geografsko porazdelitev: ob ekvatorju je nekoliko tanjša, ob polih pa je debelejša. Ozon je naravna sestavina ozračja, največ ga je na višini od 16 do 24 km. V ozračju ga je zelo malo. Če bi vsega spravili na morsko gladino in ga ohladili na 0 stopinj Celzija, bi dobili od 2 do 5 mm debelo plast. Ozonska plast je pomembna zato, ker nas ščiti pred energijsko najbogatejšim delom UV sevanja: C in delno B. Sredi prejšnjega stoletja so začeli izdelovati industrijske pline, za katere so bili vsi prepričani, da so okolju neškodljivi, povsem inertni. Uporabljali smo jih v razpršilih, hladilnikih, klimatskih napravah, za izdelavo penastih mas itd. Potem pa so meritve, predvsem nad južnim polom, začele kazati, da ozon za kakšen mesec vsako leto izgine. Hecno je bilo, ker je izginil na precej omejenem območju. Najprej so mislili, da je nekaj narobe z meritvami. Potem so pa s stalnimi meritvami z baloni, raketami in sateliti ugotovili, da to dejansko drži. Počasi so prišli do ugotovitve, da ob določenih pogojih ti industrijski plini uničujejo molekule ozona. Ti pogoji so: temperatura pod -80 stopinj Celzija, prisotni pa morajo biti tudi UV žarki in ledeni kristalčki. Takšnih razmer pri tleh nimamo in zato tudi niso opazili, da so ti plini ozonu škodljivi. V vrtincu nad južnim polom pa so ti pogoji izpolnjeni in sicer vsako leto od sredine avgusta do konca novembra. Potem se pa spet vzpostavi normalno stanje. Zakaj predvsem nad južnim polom? Zato, ker ima južna polobla zelo lepo geografsko porazdeljeno morje in kopno. Ker je ta razporeditev precej pravilna, tu nastane zelo stabilen vrtinec zraka. Ta pojav se pojavlja tudi nad severno poloblo, vendar je veliko manj izrazit, ker sta kopno in morje na severni polobli veliko bolj kaotično porazdeljena in tu nikoli ne nastane zelo močan vrtinec, ki tudi ni tako pravilen. Letos so opazili kar izrazit pojav januarja, lani pa je bil najbolj izrazit marca, to je odvisno tudi od podnebnih razmer. Ozonska luknja ni vsako leto enako velika ravno zaradi podnebnih razmer, odvisna je od zime in zaprtosti tega vrtinca - kako izrazit in hladen je in če so prisotni ledeni kristalčki. S. I.: Če sem prav razumel, pravite, da je nad tečajema ozonska plast načeloma debelejša kot nad ekvatorjem, ko pa nastopi ozonska luknja, je plast še tanjša kot na ekvatorju. T. C.: Na posameznih območjih lahko ozon povsem izgine. Letos je ozonska luknja nad Antarktiko največja doslej.
S. I.: Pa ni možno, da je ozonska luknja naraven pojav, da je prisoten že od nekdaj? T. C.: Prej tega pojava niso opazili. Zdaj trdijo, da so zanj krivi ti plini, ker je izginjanje ozona zelo hitro. S. I.: Ali to pomeni, da ga je vsako leto manj? T. C.: Ne, saj potem se ozračje premeša in ta vrtinec se razgradi, ogreje. Potem ozon pride od drugod in tudi na novo nastaja. Tako se potem vzpostavi normalno stanje.
Najvišjo koncentracijo ozonu škodljivih plinov smo imeli v minulem stoletju. Ozonska luknja naj bi se nad južnim polom pojavlja približno do leta 2065, nad zmernimi geografskimi širinami pa nekje do leta 2050. To so napovedi z določeno mero negotovosti.
Ozonska luknja včasih seže tudi nad Avstralijo, zaradi česar je bila ta najbolj prizadeta. Avstralci so bili prvi, ki so zaradi tega sprožili alarm. Avstralija pa seže tudi precej proti ekvatorju in Aboridžini so temnopolti, priseljenci pa so bili vsaj na začetku predvsem ljudje keltskega porekla, ki so zelo neodporni na sončne žarke. Kožni rak se je pri njih začel zelo izrazito pojavljati tudi zaradi tega. To velja tudi za južni del južne Amerike. Pa ne le kožni rak, tudi siva mrena na očeh, ki je zelo povezana z izpostavljenostjo UV sončnemu sevanju. Sivo mreno so odkrili tudi pri ovcah. Tudi imunski sistem je oslabljen.
Mednarodna javnost se je zelo hitro, presenetljivo hitro, uskladila in reagirala. Montrealski protokol z vsemi dopolnili je morda eden redkih mednarodnih akcij za zaščito okolja, ki so bile speljane izjemno uspešno. Če primerjamo koliko težav je s Kjotskim protokolom! To je svetel zgled, kaj lahko mednarodna javnost in politika naredita, če hočeta. Treba je bilo zamenjati tehnologije in poiskati nadomestne pline. Na začetku pa je bila storjena napaka, ker so bili nadomestni plini izraziti toplogredni plini. Eno prizadevanje ni bilo usklajeno z drugim, toda v osnovi jim gre vse priznanje. Pri podnebnih spremembah pa nam ne gre tako dobro. S. I.: Zakaj pa ne, po vašem mnenju? T. C.: Prvič zaradi tega, ker je prisotna zelo velika stopnja negotovosti oz. razpršenosti v ocenah, kaj bo to prineslo. Druga stvar je to, da nekatere države, vsaj v prvi fazi, v prvih desetletjih, od tega pričakujejo več koristi kot negativnih posledic, oziroma se jim zdi zmanjševanje izpustov predrago. Tretjič pa imajo nekateri zelo močni mednarodni lobiji od takšnega načina življenja, kot je sedaj, zelo veliko korist. Gledano globalno, države, ki so najbolj ranljive za podnebne spremembe, so države v razvoju, na žalost, tiste, ki imajo najmanj sredstev za prilagajanje. Če si bogat in razvit, imaš veliko več možnosti za prilagoditev. Če gremo pa na osebno raven: koliko smo se pripravljeni odpovedati počitnicam, dolgim poletom, vsakodnevni uporabi avtomobila, koliko smo pripravljeni samoiniciativno zamenjati energijski vir za ogrevanje stavb, izolirati hišo, kako dosledno skrbimo, da nam ne gorijo vse luči, kadar ni treba, da električnih naprav ne puščamo v stanju pripravljenosti itn. Tu bi se morali vsi zamisliti! Poleg tega bi morala državna politika na nek način posameznika stimulirati, da bi se tako obnašal. Ne le s tem, da ga udari po žepu z davki. Če pogledava javni prevoz: če ste nekje v ZDA, z izjemo New Yorka in Washingtona pa morda še kakšnega od teh najbolj znanih mest, v mestih skorajda nimate dobro razvitega javnega prevoza. Prisiljeni ste se vozit z lastnim avtomobilom. Tudi v Evropi. Vsi govorimo, da je promet eden od glavnih onesnaževalcev, tudi glavni vir poletnega onesnaževanja s pritalnim ozonom. Ampak kaj pa naredimo, da bi bilo tega prometa manj? Kaj smo naredili, da bi imeli zelo dobre železnice, da bi šel tovorni promet na železnice, ki so okolju prijaznejše. Vsako leto je več težkih tovornjakov. Prepričana sem, da bi ljudje javni prevoz koristili veliko pogosteje, če bi jim bil ta resnično prilagojen, dovolj prijazen in seveda dovolj poceni. S. I.: Povedala ste mi, da je imela severna Amerika do pred kratkim še vedno takšne zime kot so bile pred desetletji, se pravi, da so bile hladne. Zime v Evropi v zadnjih približno petnajstih letih pa so bile toplejše. V zadnjem letu pa se je to obrnilo - lanska zima v Evropi je bila hladna in precej zasnežena, v Ameriki pa bolj topla, kot navadno. Je tudi to eden od razlogov, da se ZDA tako počasi odzivajo na klimatske spremembe? Bi to lahko bil eden od razlogov, da g. Bush zavrača podpis Kjotskega protokola? T. C.: ZDA so imele v poletnih mesecih serijo močnih vročinskih valov in veliko smrtnost. Torej oni ne bi smeli iti povsem mimo tega. Veliko so vložili v sisteme za opozarjanje in ukrepanje ob vročinskih valovih. Še vedno sem prepričana, da je v ozadju tega v glavnem ekonomija. Velikim silam so ljudje še vedno manj pomembni, bolj so jim pomembni njihovi ekonomski interesi. Ljudje so jim pomembni le ob volitvah, da jih izvolijo za nov mandat. Pri teh zadevah, fosilnih gorivih, potrošniškem načinu življenja, ki ga imamo, so v ozadju veliki interesi multinacionalk, ki ne vidijo drugega kot profit. V spremembe bi jih lahko prisilili le kupci, ki ne bi več posegali po njihovih produktih. Če pogledamo v svetovnem merilu, so nekatere velike multinacionalke ljudem že začele ponujati to, da so okoljsko osveščene. Vsaj razmišljati so začele o tem. Morda bo prej ali slej prišlo do tega, da bodo podnebne spremembe prišle v volilne programe politikov. Toda vse to gre razmeroma počasi, ker se mora mentaliteta ljudi spremeniti - mentaliteta volivcev, posledično pa tudi politikov, multinacionalk in kupcev. Kadarkoli smo na kakšnem sestanku, kolegi, ki pridejo iz Afrike, vedno rečejo: "Vi se lahko greste podnebne spremembe, mi smo pa lačni. Mi moramo pa preživeti." Tu je hud prepad med razvitimi in nerazvitimi. Solidarnost da, toda na kakšen način tem državam pomagati, da se bodo dvignile? Odstopit bi jim bilo treba tudi moderne tehnologije. S. I.: Torej gre za dve stvari: da se navadni ljudje, ljudske množice, ozavestijo in začnejo pritiskati na gospodarstvo in politiko, in da začnejo bogate države nerazvitim državam bolj nesebično pomagati. Bi bil to lahko odgovor? T. C.: Da. Ne bom rekla, da te pomoči ni, mislim pa, da jo je bistveno premalo, pa morda ta pomoč ni dana na najbolj učinkovit način. Veliko je mednarodnih programov pomoči nerazvitim, toda do kakšne mere. Mislim, da bi se morali vsi zamisliti, če pogledamo Kitajsko. Vsi vemo, da ima milijardo in še nekaj sto milijonov prebivalcev. Kako hitro se oni razvijajo. S. I.: Zakaj ste dala kot primer Kitajsko? T. C.: Zato, ker si Evropska unija zastavlja stroge cilje, kako zelo je treba omejiti izpuste toplogrednih plinov. Primer Kitajske sem dala zato, ker je to država z zelo veliko populacijo, ki se izredno hitro razvija in zvišuje svoje izpuste toplogrednih plinov. Ne bom rekla, da si danes vsi Kitajci to lahko privoščijo, sploh ne. Toda njihov cilj je ameriški način življenja. Podobno se bo dogajalo in se že dogaja, samo ne tako zelo izrazito hitro, v Indiji. Konec koncev bodo tudi Afričani prej ali slej želeli imeti enak standard kot drugi. To pomeni, da bomo dobili toliko in toliko novih avtomobilov, električnih gospodinjskih aparatov, ogromne potrebe po energiji, ogromno povečanje izpusta toplogrednih plinov. Kjotski protokol je nujno potreben, nujno potrebne so tudi dodatne omejitve. Toda to je le blaženje. Podnebne spremembe se bodo dogajale, zaradi tega, kar je že v ozračju, ker ima podnebje vztrajnost in imajo toplogredni plini dolgo življenjsko dobo. Po drugi strani pa tudi zato, ker še milijoni in milijoni čakajo, da bodo dvignili svoj standard in da bodo živeli na enak način, kot mi.
V povezavi s podnebnimi spremembami pa vidim še en problem, ki ga nikakor ne bi smeli zanemariti: migracije. Migracije vseh tistih ljudi, ki se bodo morali zaradi podnebja seliti. Pritiski so močni že sedaj, v prihodnosti pa bodo še večji. Puščavska območja se bodo širila. Nekatera območja bodo tako pogosto poplavljena, da tam življenje ne bo več mogoče. To velja za vse velike delte, ki so zelo nizke in gosto naseljene. Vedeti moramo tudi to, da podnebne anomalije lahko močno zamajejo gospodarstvo neke države. To pa zviša možnost politične destabilizacije. Po eni strani imamo okoljske migrante, po drugi pa politične. Te zadeve gredo z roko v roki. V srednji Ameriki, npr., se je pokazalo, da je naravna nesreča zamajala gospodarstvo države in posledično politične razmere. Enako tudi v Afriki. Na teh področjih, recimo tudi v Sudanu in Darfurju, bi bilo manj konfliktov ali bi bili manj izraziti, če bi vsi živeli v izobilju. Treba je računati, da bodo konflikti v prihodnosti pogostejši. Verjetno pa bo povod za spore tudi pomanjkanje pitne vode. S. I.: Kako še ljudje škodljivo vplivamo na okolje? T. C.: Ljudje, s tem, ko nas je vedno več, to velja za vso Zemljo, spreminjamo svoje naravno okolje. Voda, ki se je včasih lahko razlila brez večje škode, je danes utesnjena v ozka korita, zato veliko prej pride do škodljivih posledic ali do poplav na mestih, kjer jih včasih ni bilo.
Tudi največje zahodnoevropske reke so skanalizirane, toda to ni najboljša rešitev. Na določenih območjih bi morali pustiti, da se reka lahko naravno razlije. Z začetkom prilagajanja na podnebne spremembe so začeli razmišljati tudi v to smer. V srednji Evropi so poplave postale pogost problem. Eden od razlogov je tudi ta, da rekam ne dovolimo, da bi se razlile, da bi se poplavni val upočasnil in amortiziral.
Ljudje znamo lepo preračunati povprečne razmere, ekstremnih dogodkov, ko se širimo na nova področja, pa ne ocenimo dobro. Če pogledava severno Ameriko: staroselci niso nikoli gradili stalnih bivališč ob obali Floride, prav tako ne ob vzhodni obali na južnem delu. Vedeli so, da vsake toliko časa pride močan orkan in pomede vse. Danes ljudem na kraj pameti ne pade, da bi se od tam odselili. Po drugi strani pa tudi vemo, na kakšen način ljudje tam gradijo. To niso stavbe, ki bi lahko zdržale velike obremenitve. Stavbe so večinoma montažne, da ne govorimo o prikoličarjih. Gre za kombinacijo obojega - narava, po svoje pa tudi ljudje, ki želimo zase vedno več prostora, od narave vedno več lepega in vedno več profita, izkoristit vsak košček zemlje. Kateremu kmetu pa danes še pride na misel, da bi ob reki pustil poplavno območje. Ob Temzi v Londonu je območje, ki je lahko zelo nevarno, toda ljudje so se odločili, da bodo tam vseeno gradili, ker se jim zdi, da tehnološko zadevo obvladajo. Za dane razmere zadevo tehnološko res obvladamo, kaj pa za pojav, ki se lahko pojavi enkrat na sto let, ali ga tudi obvladamo? Kaj če se bodo razmere spremenile? To, kar se danes morda zgodi enkrat na sto let, se bo morda začelo dogajati enkrat na deset let. Britanci imajo načrte za več desetletij naprej, kako bodo branik na Temzi, ki je že zgrajen, okrepili, da bo kljuboval napovedanemu dvigu morske gladine.
Tudi Nizozemci že razmišljajo o tem, da bi določena območja vendarle pustili kot poplavna. Oni imajo že lepo izdelane sisteme. Če bi se zgodilo, da jezovi oz. nasipi ne bi zdržali, bi vodo spustili na poplavna področja. Vse države bodo morale izdelati načrte za ukrepanje ob spremenjenih podnebnih razmerah in za prilagajanje na vremenske razmere, ki nam jih bo prineslo toplejše ozračje.
Share Slovenija www.share-international.net/slo
Tanja Cegnar je diplomirala in magistrirala iz meteorologije na Univerzi v Ljubljani. Svojo poklicno kariero je začela kot napovedovalka vremena, potem pa se je preusmerila na klimatologijo. Večinoma se je ukvarjala z aplikacijami podnebnih informacij za različna področja gospodarstva. Specializirala se je na vplive vremena in podnebja na ljudi. 
