Vloga kemijskih elementov v človeškem organizmu O bromiranih zaviralcih gorenja, agresivnih deklicah, o tem, ali je ljubezen res večna lučka in zakaj, če ta ugasne, utegnete ostati na stara leta praznih rok, vsaj kar se tiče vnukov in pravnukov.
Pozdravljeni, bralci Misterijev, v najlepšem mesecu leta, ko vsa živa bitja proslavljajo odhod zime, se zaljubljajo in pripravljajo na spočetje in preživetje novega potomstva. Pesem Ljubezen je večna lučka se rada prikrade v misli v tem času, največkrat zaradi živahnega ptičjega žvrgolenja, zagotovo pa manjkrat zaradi zateglega mačjega mijavkanja v noči pod balkonom.
Žal je videti, da bo pesem potrebno malo predelati, saj se v naravi, organizmih in okolju vse pogosteje pojavlja vrsta umetno proizvedenih kemikalij, imenovana bromirani zaviralci gorenja (BZG), ki lahko zavrejo tudi gorenje srčne lučke. Bromirane spojine zavzemajo kar četrtino vseh proizvedenih zaviralcev gorenja, katerih svetovna proizvodnja je v letu 2007 dosegla skoraj dva milijona ton, samo v Evropi pa je bilo proizvedenih dobrih 40.000 ton BZG. Poraba še vedno narašča in tako ocenjujejo vrednost trga BZG v prihodnjem letu na okoli tri milijarde evrov.
Zgodovina BZG je kratka; njihov nastanek sega v šestdeseta leta po nekaj hitrih testiranjih na laboratorijskih miših, ki so brez kratkoročnih posledic zaužile mešanico večkrat bromiranih bifenilov, kasneje prodajano pod zvenečim imenom Firemaster PB-6. Le nekaj let kasneje, v začetku sedemdesetih, je prišlo do nezgode, ki zaradi svojih razsežnosti ni mogla ostati dolgo skrita.
Zgodilo se je leta 1973 v ZDA, v mestu Michigan, ko je kemična tovarna proizvajalka živalske krme in tudi omenjene mešanice PB-6 po pomoti zmešala oba svoja proizvoda. Kot rezultat te napake je nekaj ton BZG končalo na jedilniku milijona in pol piščancev ter nekaj deset tisoč govedi, prašičev in ovc.
Podobno kot na laboratorijskih miših nihče dolgo ni opazil spremembe in kontaminirane živali (seveda tiste, ki že prej niso pristale na krožniku) so usmrtili šele leto dni po nezgodi. Na brom so oblasti postale pozorne šele, ko je mesto doživelo pravo zdravstveno katastrofo. Na stotine ljudi je namreč iskalo zdravstveno pomoč zaradi otekanja sklepov, stalne utrujenosti, slabosti, izgube teže in neznosnih glavobolov. Predvsem med kmeti je kasneje prišlo še do prave epidemije rakavih obolenj.
Če si želite vedeti več o tovrstni kemijski zgodovini, si preberite knjigo The Poisoning of Michigan.
Polibromirane bifenile PBB so zaradi vse bolj razvpite strupenosti, ob kateri še zloglasni PCB (sorodni poliklorirani bifenili) delujejo nedolžno, sčasoma opustili in jih dokončno prepovedali v Evropi leta 2003, v Aziji pa štiri leta kasneje.
»VARNI« PBDE
Polibromirani difenil estri ali PBDE so nasledniki strupenih PBB, a njihova varnost uporabe je bolj papirnate kot pa biološke narave. Na tem mestu velja malce osvežiti kemijsko znanje iz osnovne šole. Fenil je obroč iz šestih ogljikovih atomov, ki se obnaša kot kislina, etri pa so spojine, v katerih je kisik povezan z dvema atomoma kisika. Tako je razlika med obema skupinama le v povezavi fenilnih obročev, ki sta pri PBB povezana direktno z ogljikovo vezjo, pri PBDE pa ju veže atom kisika.
Majhen korak za kemijo je velika razlika za tiste, ki pišejo zakonodaje o nevarnih snoveh, in tako se je na trgu pojavila nova, »varnejša« spojina PBDE. Ta ima kar 209 različnih kombinacij, če jo skušate zapisati s kemijsko formulo, v komercialne namene pa se označuje le s številom bromovih atomov, recimo penta, octa-, nona- in decaBDE.
PBDE se ne topijo v vodi, izredno dobro pa se raztapljajo v maščobah. So izredno obstojne spojine in se zato nalagajo ali bioakumulirajo v organizmu. Imajo pa tudi lastnost biomagnifikacije, kar pomeni, da višje, ko gremo v prehranjevalni verigi, višje so stopnje v organizmu. V telo vstopajo s prehrano – z maščobami predvsem živalskega, pa tudi rastlinskega izvora, skozi kožo in z vdihavanjem.
Bogat vir PDBE je hišni prah, ki jih lahko vsebuje tudi do deset gramov na kilogram, tako da velja nameniti posebno pozornost rednemu čiščenju prostorov, sicer obstaja možnost, da vdihavate precej teh hormonskih motilcev, sploh pa so na udaru otroci s svojimi prašnimi rokami, ki so pogosto v ustih.
V začetku osemdesetih let so PBDE v materinem mleku prvi opazili Švedi. Po nekaj letih opazovanja so zagnali pravo paniko, ko so ugotovili, da se količina vsakih nekaj let podvoji. Zanimivi izsledki Šveda Erikssona o vplivu BZG na razvoj živčevja in možganov so sprožili poplavo raziskav, tako da je danes slika o vplivu BZG v očeh biologov precej izostrena.
Vpliv teh hormonskih motilcev se najbolj izkaže pri razvoju živčevja, reproduktivnih organov in kjer se to dvoje stika – pri spolno pogojenem obnašanju. Raziskave so se pričele na miših, nadaljevale na opicah, danes pa obstajajo podatki tudi o vplivu na ljudi, čeprav se o njih kaj dosti ne govori niti ne piše.
V fazi zarodka in novorojenca je pri miših ravno tako kot pri ljudeh razvoj možganov naravnost eksploziven. V tem obdobju igrajo veliko vlogo ščitnični hormoni, ki pogojujejo pravilno delitev celic. PBDE imajo neprijetno lastnost, da se vežejo na celične receptorje veliko lažje kot pa ščitnični hormoni in tako zmotijo pravilen razvoj.
Pri miših se to pokaže kot nenavadno vedenje s pogostejšim otrpevanjem, rezultati iz labirinta so slabši, miške postanejo hiperaktivne, in te pomanjkljivosti se z leti le še slabšajo. Čeprav se ljudje močno razlikujemo od miši, pa kemijske reakcije pri obeh vrstah potekajo po enakem kopitu. Tako količina PBDE v materinem telesu in kasneje mleku občutno vpliva na razvoj otrokovih možganov, kar se kaže kot izrazito nižji IQ, tako pri učenju kot tudi pri spominskih sposobnostih.
Glavne spremembe vedenja so agresivnejše vedenje, slaba koncentracija, pogostejše uporniško obnašanje in slabše fine motorične spretnosti. Še bolj čudne so spremembe, ki jih nekateri označujejo kot pozitivne, saj so otroci mater s povišanimi koncentracijami PBDE manj nagnjeni k depresijam in anksioznosti ter imajo boljšo telesno koordinacijo in občutek za ravnotežje.
PBDE IN SPOLNI ORGANI
Pri mišjih samčkih, ki so bili kot zarodki izpostavljeni PBDE, so opazili spremembe v obliki in dolžini splovila, proizvodnja semenčic pa je bila v odraslosti izrazito manjša kot v kontrolni skupini. Ker se razmnoževanje miši močno razlikuje od človeškega, so bili samčki še vedno plodni, a če bi njihovo zmanjšanje funkcije testisov preslikali na človeka, bi bil tak moški zagotovo neploden.
Da to ni iz trte izvito, dokazuje povezava med vsebnostjo PBDE v telesu mater ter motnjami v razvoju mod moških otrok, pri katerih prihaja do zastoja ali celo nerazvitosti enega ali obeh testisov v trebušni votlini. Poleg tega so iste kemikalije v veliki meri odgovorne za nastanek vodne kile, pri kateri se testis obda s tekočino.
Dečki teh mater imajo tudi kar dvakrat večjo možnost, da obolijo za rakom na modih. To nam v našem okolju potrjuje vse višja obolevnost za rakom na modih, ki najpogosteje prizadene dečke oziroma moške med 15. in 34. letom, kjer zgornja starost z matematično natančnostjo sovpada s pričetkom masovne uporabe BZG v izdelkih široke uporabe.
Kot zanimivost velja omeniti, da se moškost oziroma ženskost pri miših meri z ljubeznijo do uživanja sladkorja. Pri mišjih samcih, ki so bili kot zarodki izpostavljeni BZG, se je uživanje sladkorja občutno povišalo, spremenile pa so se tudi paritvene navade tako pri samcih kot pri samicah.
Ker je kemična juha, ki se pretaka po mišjih možganih, precej podobna človeški, ni presenetljivo, da so drugačno vedenje opazili tudi pri dečkih mater s povišanimi vrednostni BZG. Pri šestih letih so izkazovali lepše vedenje in boljše ročne spretnosti, lastnosti, ki jih običajno pripisujemo deklicam. Ti dečki so kasneje spolno dozoreli, njihovi testisi pa so izločali manj testosterona – in prav količina testosterona je tista, ki moškega »naredi dedca«.
Deklice, ki so bile v najnežnejšem obdobju izpostavljene PBDE, razvijejo odpornost na estrogen, zato kažejo tradicionalno bolj fantovske vzorce obnašanja, prsi pa se pri njih kasneje in slabše razvijejo.
PBDE DANES
Penta-, octa- in nonaBDE so danes v EU prepovedane, saj so prepoznane kot nevarne človeškemu zdravju in večini organizmov, kar pa ne spremeni dejstva, da se zaradi svoje obstojnosti še vedno sproščajo iz »stare šare«, ki se valja po podstrešjih in smetiščih.
Nadomestil jih je decaBDE, ki ima po zagotovilih združenja EBFRIP (European Brominated Flame Retardants Industry Panel) komajda omembe vredno absorpcijo v organizmu – seveda na podlagi testov, opravljenih na laboratorijskih miškah v pogojih, ki nimajo dosti skupnega z vsakdanjo resničnostjo.
Tudi decaBDE je že tretje leto na ovrednotenju na evropski komisiji za nevarne snovi (ROHS), medtem pa so ga že odkrili v popkovni krvi novorojenčkov. Še slabše pa nam obetajo izsledki raziskav, ki so dokazali, da ga rastline lahko ne le vsrkajo, pač pa tudi debromirajo v nižje, v proizvodnji že prepovedane PBDE. Ravno tako nevarno ga lahko predelajo mikroorganizmi, če že prej v približno treh tednih ne razpade na sončni svetlobi. Torej je več kot očitno, da je varnost te bromove spojine s kemijskega vidika bolj papirnato-birokratske narave.
PDBE so razlog, zakaj po opravljenem ultrazvoku, ko starši že kupijo vse v modri barvi, pride do spremembe spola zarodka in se jim rodi punčka. In morda se v prihodnosti izkaže, da je zmanjševanje števila požarov botrovalo pocopatenju mož, nastanku trume za modo zagretih mladeničev, ki ne zmorejo brez pobarvanih las, samostojnih »agresivno prodornih« angažiranih žensk, ki nosijo hlače in redno obiskujejo salone za depilacijo, in pa seveda valu neplodnosti generacije, o katerem se danes še vedno bolj šušlja kot pa zares govori.
Posel z BZG je vreden tri milijarde evrov letno in to je zadosten razlog, da nas do javnih razprav o tem loči še kar nekaj časa, če bo čez nekaj generacij sploh še kdo na tem svetu, da bi o tem razpravljal.
PROTISTRUP
Bromirani zaviralci gorenja vas nimajo kaj skrbeti, če živite v koči iz blata, spite na slamnjači pod volneno odejo, zavračate uporabo elektrike in naprav, ki jih ta poganja, v službo pa prihajate s kolesom ali konjem. Če to ni vaš način življenja, vedite, da PBDE niso redki, prav nasprotno – lahko zavzemajo med štiri pa vse do trideset odstotkov teže električnih aparatov, pen v vzmetnicah in avtomobilih, tekstilnih prevlek in preprog, toplotne izolacije vašega bivališča in še in še bi lahko naštevali.
Za kemikalijo, ki zmoti delovanje organizma že v mikrogramskih količinah, v vašem domu pa jo merimo v kilogramih, ni zdravila niti se o njem ne govori, kaj šele da bi ga kdo razvijal.
Rešitev ponuja kemija po principu klin se s klinom izbija, halogen pa s halogenom. Zagovorniki orto-jodo-suplementacije (dodajanja joda prehrani, ki za stokrat in več presega priporočeni dnevni odmerek) so namerili, da uživanje velikih količin joda izrine iz organizma okoli osem gramov broma mesečno.
Potrditev tega najdemo tudi v praksi, saj imajo severni Evropejci desetkrat nižje stopnje BZG v telesu kot Američani, Japonci pa še za pol manj. Lestvica kontaminacije se neverjetno natančno ujema s porabo z jodom bogate morske hrane, predvsem alg.
Tudi zadnja desetletja preganjana »pritisk dvigujoča« kuhinjska sol s svojim klorom v ledvicah tekmuje za izločanje z bromom in tako niža njegovo vsebnost v telesu. To ni nobena pogruntavščina alternativcev, saj tudi uradna medicina kot protistrup za brom uporablja majhne in redne infuzije natrijevega klorida.
Če menite, da nas je že tako ali tako preveč na tem svetu, se lahko pomirite, saj stvari očitno gredo v smer po vaših željah, vsem ostalim pa ob navedenem lahko na koncu zaželim le, da bi še dolgo gorel ogenj ljubezni v vašem srcu in srcih vaših potomcev ter da bi še mnogi rodovi uživali v nežnih stvareh, ki jih prinaša mesec maj.
O bromiranih zaviralcih gorenja, agresivnih deklicah, o tem, ali je ljubezen res večna lučka in zakaj, če ta ugasne, utegnete ostati na stara leta praznih rok, vsaj kar se tiče vnukov in pravnukov. 
