Toni Dragar je po začasnih neuradnih podatkih v občini Domžale dobil slabih 700 glasov več od Roberta Hrovata (SDS). “ Levi volilci ne gredo na volitve, desni pa ja, ker je tam takšen red. Ob tem moram povedati, da so me zelo razočarali naši župniki, ki so v pridigah ta teden vernikom dejali, da morajo iti na volišča in da morajo voliti številko dve (Hrovata; op. a.), čeprav sem v tem mandatu veliko naredil za njihove fare,” je za zurnal24.si po tesnem boju povedal Dragar.
Praksa volilnega delovanja in vsiljevanja katoliške cerkve ima dolgo tradicijo. V knjigi Catholic imperialism and world freedom (Katoliški imperializem in svetovna svoboda), avtor Avro Manhattan opisuje mnoge primere iz prejšnjega stoletja, kako je cerkev vplivala na vernike. Primer, citiram:
»V Italiji je 20. maja leta 1951 katoliška hierarhija izdala odredbo v svojih cerkvah, v kateri katolikom med drugim pojasnjuje, da vsak volivec, ki bo volil politično stranko, ki ni naklonjena cerkvi, zagrešil smrtni greh, v primeru, da bo volil komuniste, pa bo za večno preklet. Enako se je leta 1951 zgodilo v Franciji med splošnimi volitvami, ko so skoraj vsi francoski škofje izdali pastoralno pismo, v katerih so pozvali Francoze naj volijo samo kandidate, ki favorizirajo Katoliško cerkev.
Svarili so jih, da je to za njih »neizogibna dolžnost«, če pa bi se izognili tej dolžnosti, bi storili »najtežji greh«. In naprej: «Papež Pij XII. je 10.3. 1948 izjavil, da vsak, ki voli kandidate, ki so sovražni do cerkve, ali ne gre na volišče, zagreši smrtni greh… una colpa mortale.«
Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je 30.8.2008 na slovensko vlado poslalo »Predlog za prepoved volilnega delovanja katoliške cerkve in za spremembo Zakona o volilni in referendumski kampanji (ZVRK)«, kjer med drugim pišejo:
»Sicer pa je sodelovanje cerkve v volilni kampanji nesmiselno, saj je po cerkvenem nauku vsaka oblast dana od Boga. Torej, za cerkev ni pomembno, kdo oz. katera politična opcija je na oblasti oz. na volitvah zmaga, saj je v vsakem primeru dana od Boga. Po katoliškem nauku je bil tudi komunizem dan od Boga, zato je zelo čudno, da cerkev tako kritizira ta družbeni red in ga primerja celo s satanizmom.
Tako v bibliji (pismo Rimljanom) piše: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.« (Rim 13,1)
Tako katoliška cerkev s sodelovanjem v volilni kampanji ne krši samo slovenskega pravnega reda, temveč tudi lasten nauk. Ne glede na vse, je zelo čudna tista organizacija, ki vedoma krši lasten nauk. Kakšno verodostojnost ima lahko organizacija, ki krši svoj lastne nauk?«
In naprej:
»Cerkev ne sodeluje v volilni kampanji samo v Sloveniji, temveč tudi drugod. Po izjavi dona Ivana Grubišića katoliška cerkev na Hrvaškem prepogosto, še posebej pred volitvami, izsiljuje krščanskodemokratske stranke s svojim vplivom na verne volivce, potem pa zato zahteva protiusluge (Dnevnik, 7.7.2008).
Na Madžarskem je katoliška cerkev v času volitev 2006 preko letakov, ki so jih delili v nekaterih cerkvenih župnijah na podeželju zagrozila volivcem, da bodo poklicani na odgovornost pred strogo božje sodišče, če ne bodo volili vodilne opozicijske desničarske stranke Fidesz-MPSz (Delo, 18.4.2006). Papež Janez Pavel II. je izjavil, da ima cerkev pravico in celo dolžnost posredovati pri svetovni ureditvi (Delo, 2.7.1998).«
Človek bi si mislil, da bo v današnjih časih demokracije in človekovih pravic vsaj večini pristašev demokratične ureditve medčloveških odnosov prepoznavna tujost totalitarne vatikanske kleriške združbe z avtokratskim »svetim očetom« na čelu. Začuda ni tako!
Eden od vzrokov za »slabovidnost« demokratične družbe leži mogoče tudi v dejstvu, da ko je od Vatikana in njegove katoliške cerkve požegnani in podprti Hitler-Mussolinijev morilski vojni stroj bil poražen, so se kleriki najprej poskusili vsaj za širšo javnost otresti povezav z nacifašisti. Nato so se prilagodili novemu demokratičnemu duhu časa, vse z namenom pretočitve starega totalitarnega katoliškega vina v nove »demokratične« mehove.
Pravega vzroka za še eno navidezno preobrazbo niso katoliški kleriki nikoli skrivali. Že na začetku obstoja svoje od resničnega Jezusovega nauka odpadle, ločene verske skupnosti, torej v bistvu sekte/ločine, so skozi usta škofa Hieronima jasno povedali, za kaj v bistvu gre:
»Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju,
polnimo vrče z zlatom in nič nam ni dovolj.«
Ideološko osnovo za polnjenje katoliških vrčev denarja brez dna je pojasnil papež Leo X.:
»Koliko je fabula o Kristusu pomagala Nam in Našim, je poznano.«
Seveda so tudi kritični misleci pokomentirali dogajanje v katoliški trdnjavi totalitarizma, kot npr. nemški filozof Nietzsche:
»Cerkev je največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti.«
Tudi marsikateri bivši pripadnik vatikanske manipulacije z Jezusom se javno priduša o resnični naravi organizacije, kateri je žal pripadal, kot npr. nekdanji jezuit, grof Hoensbroch:
"Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa."
Koliko časa bomo še dovoljevali, da bo totalitarna in zločinska cerkev, ki še ni odgovarjala za svoje neverjetne zločine, jahala demokratično državo? A ni že čas, da se 7. člen slovenske državne ustave o ločenosti države in verskih skupnosti končno udejanji tudi v praksi!? Cerkev seveda lahko tako kot vsi mi počne, kar hoče, toda prej mora, tako kot večina med nami, uskladiti svojo teorijo in prakso z demokratičnimi standardi okolja, v katerem živi. Ali pa mogoče veljajo za ene eni zakoni, za druge pa drugi?
