Kar naenkrat je moral kakšen dan v službo še zvečer za nekaj ur. Najprej nisem na to polagala prevelike pozornosti, čez čas pa se mi je zdel nekako spremenjen. Pričela sem sumiti, da se dobiva z drugo.
Glede na moj karakter, popolnoma pričakovano, da sem pričela delati plan, kako bi temu prišla do dna. Moj načrt je bil vrhunski, čakala sem samo še na pravi dan. Naslednji petek je bil idealen dan za izpeljavo akcije. Prišel je domov, otroci so bili pri babici. Popoldne je minilo in proti večeru, tako med pogovorom sem ga vprašala. A greš danes tudi delat? Ja, žal spet, ta služba me bo čist zmozgala.
Dobro, jaz grem h Carmen na kavo pa klepet se vidiva. Toda jaz nisem šla h Carmen, seveda sem uredila, če bi jo mogoče poklical in preveril.
Ker sem poznala njegove navade niti ni bilo težko. Odšla sem pred hišo, zlezla v prtljažnik avtomobila in čakala. Kmalu je sedel v avto in odpeljala sva se. Čez čas prične govoriti očitno po telefonu. Kmalu bom tam, katero številko imaš. Kaj a štiri, aha ok. Čao čao. Takrat mi je pričelo srce razbijati močneje in vreti v meni, res je drugo ima. Komaj sem se zadrževala, da nisem pričela kar kričati. Še dobro, da vožnja ni trajala predolgo.
Ustavil in ugasnil je avto ter na hitro odšel. Počakala sem še nekaj sekund in nato pokukala na plano. Bila sem pred znanim ljubljanskim motelom. Kar tresla sem se od navala čustev. Počakala sem še cca deset minut pri avtu in nato proti številki štiri. V notranjosti sobe je bilo že veselo. Mogoče sta pa pozabila zakleniti in jaz direktno na kljuko, da preizkusim.
Vrata so se na veliko odprla, niti opazila me nista, ko sta veselo uživala. No, ko sem pričela brezglavo vpiti in noreti bi se kmalu celo nasmejala njunima osuplima obrazoma. Skočila sem na posteljo in pričela mlatiti po njemu.
Bilo je dober teden po dogodku, ko sem to poslušal in ženska je bila še vedno popolnoma čustveno uničena. Dokler si čustveno v tem stanju je brez vrednosti, da karkoli rečem. Povem ti lahko samo resnico in zdaj še ni primeren čas za njo. Zdaj je čas za besede tolažbe, za to da te poslušam.
Jutri boš govorilo še s kakšno prijateljico in tudi ona te bo poslušala in te tolažila in zdaj se predaj temu, da se čustva vsaj malo umirijo, potem čez kakšen mesec se vidiva in bova govorila. Težko sem jo pregovoril. Ne želim nobenih ujčkanj, je rekla, hočem se soočit s temu in enkrat za vedno takim dogodkom narediti konec v mojem življenju. jaz ne mislim več trpeti zaradi drugih. Obljubim, da bova prišla temu do konca sem ji rekel.
Čez kakšen mesec sva pričela najin prvi pogovor. Še vedno je precej trpela in rane so bile še sveže a sem se odločil da pričneva.
Kaj mi je naredil ta prasec. Ko bi mi vsaj povedal, ko bi imel vsaj toliko jajc da mi pove, da ima drugo, pa mi je lagal, kot da sem zadnja rupa na tem svetu. Pa saj sva bila mož in žena meni bi moral prvi vse povedati. Zdaj me pa dobro poslušaj sem ji rekel, želim da zrasteš, toliko, da ti ne bo potrebno zaradi takih dogodkov nikoli več trpeti v življenju. Danes bova naredila prvi mali korak in naslednjič drugega in tako naprej.
Najprej te vprašam, čigavo je to tvoje telo. Nekaj časa me gleda in išče vzrok mojemu vprašanju. Nič ne premišljuj, pozabi na vse, moja vprašanja bodo preprosta in ti samo odgovori, brez strahu. Telo je moje, je glasno odgovorila. Dobro. Kaj misliš, kdo je tisti, ki ima edini pravico odločati o vsem v zvezi s tem tvojim telesom. Nekaj časa se je zazrla v stran. Ja saj vem kam meriš mi je dejala.
Ampak on mi je obljubil, da mu bom edina in da me nikoli ne bo prevaral, pa še poročena sva no kaj pa to. In oči so ji postajale solzne. Poglej sem ji rekel, živimo v svetu kjer je en velik kaos, nobenemu ni mar za resnico, živimo v neki namišljeni zgodbi namesto, da bi živeli življenje, ki nam je po naravi namenjeno. To pa je odlično okolje za trpljenje in za zlo.
Dobro, se pravi jaz sem edina, ki lahko odločam o svojem telesu, se pravi lahko grem s komer hočem, ampak zakaj mi je potem obljubljal in mi govoril, kako sem najlepša in najbolj pohotna za njega in vse druge laži.
Glej v tistem danem trenutku, ko ti je to rekel je po vsej verjetnosti tudi bilo tako. Imela sta verjetno sijajne trenutke. Za njega si bila boginja. Zrla je v tla in očitno iskala po spominu. Prizadel me je, vedel je da me bo prizadel pa je vseeno to naredil.
Ja strinjam se s tabo, vedel je da te bo prizadel ampak kemične spojine v naših telesih so močnejše. Povprečen posameznik danes ni sposoben nadzorovati svoji čustev kaj šele mišljenja. Človeško bitje je res kompleksen biološki stroj. Skoraj nič ne vemo o nas. Ko se srečata moški in ženska, ki sta si po genetiki privlačna se bo v njiju pričel čustveni oz. kemijski boj.
Dovolj je že srečanje z očmi, da se sprožijo procesi in telo ponori od hormonov. In v tistem trenutku, če to še razmere dopuščajo nas kemija enostavno sili v seksualen odnos, kar je popolnoma naravno. To je naša preprosta narava. To je naš nagon, ki se je oblikoval milijone let.
Zakaj pa potem eni lahko zdržijo brez skakanja čez plot, zakaj pa jaz nisem nikoli to naredila pa me je tudi že kdaj prijelo. Povedal ti bom odgovor ti pa povej če je to resnica, obstajajo seveda tudi še druge možnosti ampak ta velja za veliko večino in to je strah. Prepričan sem, da te je bilo strah, imela bi občutek krivde in podobno.
Gledala me je v oči. Malo se je nasmehnila. Nikoli še nisem imela takih težkih pogovorov v življenju. Kar zmedena sem, v bistvu imaš vse prav, ampak ne vem, če ne bi raje šla kar nazaj v tolažbe.
Naj bo dovolj za danes. Ja, je prikimala, bila je utrujena. Nisem bil popolnoma prepričan. če se bova še videla, a vendar me je presenetila in že po nekaj dneh poklicala in prosila za naslednji pogovor. Potrebovala je nekaj mesecev, da je dojela bistvo trpljenja in potem še kakšno leto, da je to prepoznano resnico tudi vpeljala v svoje življenje.
Gospa, ki je pred leti to resnično doživljala, verjetno bere tudi te strani. Lahko pokomentiraš če si tukaj.
Popolnoma vsak od nas, skoraj neprestano čuti tisto globoko praznino v sebi, ki konstantno hrepeni po nečem, vedno hoče še nekaj in je nagnjena k bolečini, sovraštvu, maščevanju. Ta praznina nam povzroča zelo močna nevzdržna trpljenja. In resnica je edina razsežnost, ki nas lahko popelje ven iz te norosti.
Kar naenkrat je moral kakšen dan v službo še zvečer za nekaj ur. Najprej nisem na to polagala prevelike pozornosti, čez čas pa se mi je zdel nekako spremenjen. Pričela sem sumiti, da se dobiva z drugo.
