Kamnino peridotit, ki jo je največ v Omanu, bi lahko uporabili za boj proti izpustom, saj vsrkava ogljikov dioksid. Ko se ogljikov dioksid združi s peridotitom, se plin spremeni v trdne minerale, kot je kalcit.
Geolog Peter Kelemen in geokemik Juerg Matte menita, da bi lahko ta naravni proces uporabili v boju s 30 milijardami tonami ogljikovega dioksida, kolikor ga v ozračje spustimo ljudje s svojimi aktivnostmi.
Peridotit je najbolj razširjena kamnina v zemeljskem plašču ali plasti tik pod njim, najdemo pa jo tudi na površju, predvsem v Omanu. Priročno je tudi dejstvo, da je Oman blizu naftnih držav, ki s črpanjem nafte v zrak pošljejo velike količine ogljikovega dioksida.
"Biti blizu naftne in plinske infrastrukture ni slaba stvar," pravi Matter. Znanstvenika sta izračunala tudi, koliko bi stalo miniranje kamnin in njihov prevoz do vira izpustov. Ugotovila sta, da bi bilo to predrago. Peridotit najdemo tudi na Papui Novi Gvineji in v Kaledoniji, pa tudi vzdolž Jadranske obale, nekaj pa ga je tudi v Kaliforniji.
Kamnino peridotit, ki jo je največ v Omanu, bi lahko uporabili za boj proti izpustom, saj vsrkava ogljikov dioksid. Ko se ogljikov dioksid združi s peridotitom, se plin spremeni v trdne minerale, kot je kalcit. 
