Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/KajImasRajeOdSebe

Kaj imaš raje od sebe? sreda, 28. december 2005 @ 06:22 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Bernarda Pavko Prava Nihče me ne razume, še Zemlja nas ogroža, vse več je depresije, prijatelji se spreminjajo... Samo izkoriščajo me, tako sam sem, po mišicah me trga in v prsih stiska... Trudim se, a mi ne uspeva, močnejši bodo vse pokradli, zmanjkuje mi elana, denarja, ljubezni... Te človeške resnice spremljajo rojstvo leta 2006. Verjamemo jim zaradi preteklosti v prepričanjih, katerih so nas (na)učili in vanje vzgojili in to še počnejo. Sprogramirali so nas v oddajo lastne moči, v upoštevanje tujih resnic, naravnost hipnotizirali so nas v preživljanje dneva v škatli. Programi delujejo, ker smo jih sprejeli. Še vedno ostajamo odprti za ideje in sugestije manipulatorjev, ki nam vsaj otežujejo, če že ne onemogočajo preseči njihove omejitve. Ne moreš še, ni čas, počakaj malo, včasih še tega nismo imeli..., sporočajo na najbolj subtilne načine. Večina ljudi po liniji najmanjšega odpora naprej stoji ali se prav previdno premakne takrat, ko (močna) manjšina prižge zeleno luč. Na večini človeških oltarjev ostajajo strah, dvom, krivda in lastna nezadostnost. Pa navajenost na težave in čakanje na rešitelja. Kako le naj se potem življenje spremeni na bolje? Narava vseh prepričanj je, da delujejo ko jih sprejmeš, potem pa sama sebe in vse v bližini ohranjajo v starem. Prepričanja vlade, poslovnega sveta, cerkve in družinskih korenin nas neposredno in skozi različna sredstva obveščanja zadržujejo v strukturi, v včeraj, v nazaj. Večina ljudi to mi-vemo-kaj-je-najboljše-zate-škatlo dovoli, navajena prestare igre z okolico in s seboj, jo igra naprej. V tej isti škatli pa nekdaj neozdravljivo bolni ozdravljajo, nedavno slabo ocenjeni šolarji blestijo s svojimi kreacijami, še včeraj ranjeni, se danes smejijo. In starejši cvetijo, potem ko se na tak ali drugačen način ločijo od določenih ljudi, situacij, krajev ali prostorov. Potem ko izstopijo iz sistema, spustijo stare načine razmišljanja in delovanja, ko začnejo prevzemati odgovornost za svoj dan, ga zavestno kreirati sami. V tej isti škatli osnovnošolci Harryja Potterja prebirajo skoraj kot obvezno branje in tisočletne zakone, ki razlagajo in utemeljujejo zemeljsko izkušnjo izziva film What the bleep do we know (Kaj, vrabca, sploh vemo) ? V naši skupni škatli so tekmovanje, zamere in depresije, moč in interesne povezave. Pa odrasli, staro, navajeno. Je res čas za destrukcijo, kaznovanje in sodbo, za uničenje? In vmes so čudeži, izrazi strasti in objemanje življenja (v vseh podrobnostih), preporod, nenavajeni izhodi in rešitve. Pa otroci, novo, drugače. V isti škatli smo tudi taki, ki verjamemo, da je čas za vrnitev v telo, za pogum in odpiranje, pa za občutenje, novo ravnotežje in razširjanje, za sanjanje in domišljijo. Tudi ravnamo v skladu z notranjo resnico, svoje sanje prizemljujemo in izbiramo biti vse, kar kot svetloba v človeškem telesu lahko smo. Ljudje na začetku leta 2006 v istem prostoru živimo različne realnosti. Dualizem kot Zemljina koda nam vedno omogoča dve izbiri in goro njunih izpeljank. Solze ali smeh, zamere ali odpuščanje. Dovoljenje ali kontrolo, razširjanje ali krčenje, povabilo ali potiskanje, sočutje ali moč. Z vsako človeško izbiro je od nekdaj bila, je in bo povezana - posledica. Nobene kazni na Zemlji nikoli ni bilo - samo posledice naših izbir so, samo odgovornost za odločitve. Posledicam svojih izbir smo se tisoče življenj uspešno izogibali, zdaj pa nam vsem jasno butajo v obraz, lomijo mentalne vzorce, korak nam ustavljajo in bremenijo pleskus. In ko nas veže prsni koš, smo lahko zelo zadovoljni s seboj, dolgo pot smo že naredili - celijo se rane, odpirajo se stisnjeni deli srca. Harry Potter ljudi na vseh koncih sveta že leta odpira z jasnostjo, v kateri zlahka začutiš, kdo je kdo, ločiš dobro od slabega. Staro in mlado spremlja njegova soočanja s (po splošnem prepričanju) močnejšim nasprotnikom, že otroci berejo in gledajo posledice odkritih izrazov svetlobe in teme. Njuno delovanje nam je na začetku novega tisočletja menda vsem jasno. Vsi že vemo, kakšne so posledice izbire resnice ali iluzije, "dobrega" ali "slabega". Zakaj se potem obnašamo, kot da ne vemo, za kaj gre? Zakaj to počnemo? Le zakaj se delamo, kot da ne razumemo vprašanja Bele čarovnice pred sabo: Kakšna je tvoja cena? Lahko ti pomagam, veš... Daj, samo reci..., meni lahko poveš: Kaj imaš raje od svetlobe v sebi? In preden poveš, kaj vse imaš raje od sebe, ti v belo zasneženi Narniji Bela čarovnica na belih saneh za topel napitek in košček ratluka vzame delček tvoje duše. No, ne vzame ga, saj ji ga sam/a daš. Del svoje svetlobe daš za lažno varnost, za pomoč v stvari, ki jo lahko sam narediš, za strinjanje in za vsako podporo pri ostajanju v starem prostoru, ki je manj od tebe možnega. Človek del svoje duše da za okus slave, za laskanje ali denar ali za oboje, za občutek pripadnosti, pomembnosti ali večje moči. Ko se zelo kmalu znajde vklenjen v belem ledenem gradu - nemogoče, da ne - je spomin na otrdele kipe pri vhodu (kazen, ker so še včeraj bili svobodni v svojem izrazu srca) dovolj, da se naprej ponuja sam in to za manj kot okusen obrok v ledeni ječi. Strah je mogočen znak človeškosti in kot tak je marsikaj. Strah je gonilo, motivator in možen prehod v večjo resnico ali pa blokada, izgovor in lakaj laži. Strah je stopnica, na kateri stoji potencial osebne rasti. Odsotnost strahu je znak hladu, njegovo zanikanje pa maska. Strah je hrana ne-človeških energij. Strah je manj, v katerem je več. Kot večno orodje manipuliranja in predhodnik resnice bo strah pomemben dejavnik tudi v letu 2006. Strah je polna košara daril. Največ in najbolj očitne darove ti je takoj pripravljena nasuti Bela čarovnica, tiste, ki tebe naredijo višjo in boljšega pa dobiš šele in samo - ko stopiš v strah. Potem je samo še vprašanje časa in Bela čarovnica se naenkrat začne obnašati kot Črna. Čarovnica, hipnotizer in manipulator na tržnici duš uživajo in včasih se igrajo, medtem ko ti stisnjena čakaš na malo olajšanja. Ves čas isti v svojih kompenzacijah, zvesti svoji iluziji moči in pohlepnim instinktom, oni za zidovi svojih ran zanikajo svoj strah, vohajo pa tvojo utrujenost, tvoj jok čutijo, tvojo nemoč in pripravljenost na kompromise slišijo. S tvojim strahom se hranijo. Bolj kot ti vedo, da te je strah njih samih, pa v službi ali bolezni, samote te je strah in prihodnosti in odgovornosti zase. Strah te je vrniti se v telo in čutiti, strah te je notranje resnice in svojega izraza. Strah te je biti vse, kar si, v letu 2006 te je strah živeti. Vse to se ti podi po glavi, uhaja ti skozi pore in gleda skozi oči in tema te čita in zlo te ve. Samo da ne bo slabše, samo, da lahko ostanem v svoji škatli. Prosim, prosim, a sem lahko naprej majhen in pridna v svojem kotu? Čarovnica, hipnotizer in manipulator se posvečajo samo svojim nenasitnim apetitom, ne morejo se upreti svojim sestavljankam, ki že dolgo imajo svoje življenje, delčke prestavljajo in vrvice vlečejo. Kaj imaš raje od svoje duše? sprašujejo vse in vsakega v svoji bližini. Vse, kar ti potrebuješ, imam jaz in dam ti... Samo povej: Kaj imaš raje od sebe? Začetek leta 2006 določa tržnica s ponudbo duš, ki je dosti večja od povpraševanja. Dogaja se že, da deli zla ne želijo več barantati z žrtvami. Naveličani svoje "moči" in utrujeni od svoje igre, v kateri zgubljajo kontrolo, iščejo izgovore za ostajanje v njej. Tudi temo je strah, zato dela, kar je navajena početi že dosti življenj. Bela čarovnica dobiva naprej. Drobiž jo ne zanima, zato prav zdaj z dvignjenim mečem stoji nad zvezanim kraljem Narnije, sanje in domišljijo bi rada ubila. Prav nič jo ne moti, da je lev Aslan v temno družbo njenih hlapcev prišel sam, zvezat se je pustil in zvlečt na žrtveni kamen. Manipulator in hipnotizer govorita sladke in tuje modre besede ponavljata, tudi svetlobo skušata uporabiti za svoje cilje, v resnici pa ne priznata ogledala. Integriteta in dostojanstvo že stoletja niso šli mimo krvnice, ki skoraj v ekstazi prebode srce zvezanega nasprotnika. In še sliši ne horde hijen, bivolov in ptic roparic, ki vrešče praznujejo, saj Njena kvazi zmaga hrani tudi njih. Ko nismo sposobni svojih svetlih dosežkov, se skušamo hraniti s tujimi, četudi so temni. Kaj imaš ti raje od svoje duše? Kdo ali kaj te drži? In kako to veš? Kaj ti pomaga ohranjat iluzijo nemoči, občutek, da ti sledi nekaj močnejšega od tebe? So od tebe močnejši parkirni prostor, spolnost, šef? Kakšna razvada, zasvojenost? Verjameš, da brez kakšnega človeka ne bi mogla živeti? In seveda se vsi lahko vprašamo: Koga ali kaj jaz držim? Česa ne spustim in zakaj? Kaj mi moja igra daje, če mi? Nihče od nas ne vidi, da nam igre samo jemljejo - sebe. Dokler nismo pripravljeni spregledati. Vsaka človeška igra je igra s seboj, ne glede na predznak ali število udeležencev. Vsak od nas je velik igralec v dualistični Igri pozabe in igro igramo, dokler jo nimamo dovolj. Zamenjamo jo z drugo in potem z naslednjo, dokler se jih ne naveličamo. Ko nehamo tekmovati, se primerjati in ocenjevati, ko se nehamo truditi, zameriti in projicirati, ostanemo sami s seboj in s svojo odgovornostjo (samo) do sebe. Za nič drugega kot za svojo svetlobo smo odgovorni! Na osvetljenem odru ni nobenega soigralca več, nobenega statista, samo veliko ogledalo je tu. Leto 2006 zemljani pričakujemo zelo osvetljeni in pred vsakim od nas je veliko ogledalo. Veliko ogledalo je pred mano in eno je pred tabo, pa eno pred njo in eno ogledalo pred njim. V letu ogledal nobeno zanikanje ali mižanje ne bo več pomagalo. To, kar pred ogledalom pomaga, je globok vdih in izbira resnice, pa odprtost in voljnost sprejet, kar v njem zagledamo. Pomaga dihanje in vztrajanje pred ogledalom toliko časa, dokler ne postane naš prijatelj. Po tem v njem zagledaš svojo Narnijo. V ogledalu končno dojameš ton svojih sanj, čarobnost slišiš, ko ogledalo zaživi v predstavljanju doslej neslutenih možnosti, začutiš barvo svoje domišljije. Končno zveš, kdo si. Zelena travica pred tabo igra vijolino, velik oreh slika z olji, žival, ki jo še nisi videla, ti ponuja zdravilni napitek in mavrica bi ti rada prebrala svojo zgodbo. Vse to je v tvojem ogledalu. Vanj lahko po želji stopaš in izstopaš, razširjaš se lahko po novih vibracijah smeha, s pogledom ustvariš paleto vonjev, pa univerzo za občutke, če ti paše, dišeč bazen za oblake lahko narediš in letališče za grmičke s krili. Vrednote v tej Narniji so veselje in smeh, pa pesem in barve in ples. In če tebi takoj ne uspe, ti pomaga Aslan, ki vesel tvoje opravljene integracije s sočutnim dihom oživlja semena tvoje kreacije. Če dovoliš, je še včeraj mrtev vladar čarobne dežele zdaj pripravljen praznovati tvoje življenje in te učiti diha veselja in lahkotnega ustvarjanja. Ta, stoletja zanikana, skoraj prepovedana domišljijska scena, je potencial v energiji vsakega človeka. Stvarnik, ki še pomisli ne na omejitev, je v mojem in v tvojem ogledalu in lahko postane realnost. Leto 2006 je tudi potencial praznovanja sebe, prizemljevanja svojih sanj in domišljije duše in duha. Ko se jim res odpreš, je vseeno, kaj počneš, kje in s kom si, samo da te to res odpira in da te veseli. Komentarji (2) www.pozitivke.net