Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Josa-Medved-Vulkan-Knjiga

Joša Medved - Vulkan petek, 25. februar 2011 @ 05:01 CET Uporabnik: Pozitivke Prebuditev Ponedeljek, dan Lune, začetek tedna. Tako kot se Luna vrti okrog Zemlje, sem si mislil, se mora tudi vse vesolje vrteti samo okrog mene, ki lahko večno le počivam in doživljam. Ko sem doživel prvo zaljubljenost, sem mislil, da je to ljubezen – potem pa je prišlo razočaranje, jeza in žalost. V temi se na nebu prikažejo zvezde in Luna, nežne belosrebrne barve, ki ohladi vročo glavo, da lahko spet sanjam. Ko se zdani, se prebudijo tudi misli in zdi se mi, da zdaj že vse vem, saj sem zbral že mnogo podatkov in izkušenj. Vendar se šele mnogo let kasneje zares prebudim, ko se zavem, da jaz nisem isto kot so misli, niti nisem samo to, kar so moji občutki in odzivi in doživetja. Pričnem iskati svojo resnico, se spraševati po vzrokih. Na koncu lahko vse kar sem vedel, spet odvržem, saj moj um je le kot računalnik, ki je že preobremenjen z množico vsiljenih programov. Odmaknil sem se že toliko od sebe, da niti občutkom ne morem več zaupati, saj so že otopeli. Utrujen sem, želim si miru in opazim, da ljudje kot najbolj nasilna bitja rušijo mir, ravnotežje in harmonijo v naravi. Spet se kot otrok pričnem spraševati, zakaj? in ugotovim, da ležijo vsi odgovori pravzaprav v meni samem, čeprav sem poln navideznih nasprotij. Vedenje me lahko zavede – zavedanje pa me vodi! Med nasprotji se ustvari napetostno polje, ki daje življenje. Prav nič se ne bi čudil, če bi nekega dne odkrili Atlantido pod Saharskim peskom – tam, kjer je nihče ni pričakoval. Porabil sem več kot 60 let svojega življenja, da sem spoznal resnice, katere so pravzaprav bile že zdavnaj prisotne, le iskal sem jih na napačnih krajih. Puščavski veter pa je nekega dne odnesel pesek, pod katerim so ležale zasute. Prej sem iskal uspehe, dirkal po vsem svetu za srečo, si prizadeval najti smisel življenja, harmonijo, radost, notranji mir in vse tiste dobrine, ki jih več ali manj iščemo vsi. Rezultati pa so bili porazni! Bilo je le nekaj zunanjih uspehov: šolanje, služba, družina, otroci – vendar nisem bil niti zadovoljen niti srečen. Nekega dne so me vrgli iz službe, zakoni so se polomili eden za drugim, polovica otrok me še danes ne želi niti spoznati, izgubil sem vse, kar sem takrat mislil, da »imam«: dom, družino, denar, službo, zdravje in na koncu skoraj še življenje. Toliko o »puščavskem vetru« - moja notranjost pa je ostala temna, neraziskana in grozljiva… Vendar ko je popolna noč, v kateri niti luna ne sveti, se nenadoma prikaže v vsej razkošnosti, popolni jasnosti in kraljevskem izobilju množica zvezd, katerih podnevi nikjer ni bilo videti! In tako je tudi z menoj kot človeškim bitjem, ki se bistva zavem šele, ko je vse ostalo že izginilo. Ko sem torej že izgubil zdravje in postal invalid, ki je moral po kolenih iz dnevne sobe do stranišča, sem spoznal pravo vrednost zdravja in tudi vzroke, ki so do njegove izgube pripeljali. Noben zdravnik na svetu ne more povrniti zdravja – lahko pa se povrne samo, ko vzroke za njegovo izgubo odstranim, če le še ni prepozno. To je torej bila prebuditev na osnovni, fizični ravni, ki se je zgodila že pred nekaj leti. Šele ko sem bil pripravljen sam prevzeti odgovornost zase in sem popolnoma spremenil način življenja, se je zdravje kot po čudežu povrnilo samo od sebe. Tri leta sem jedel samo sadje, vmes sem se po nekaj tednov postil ob destilirani vodi, redno telovadil vsak dan, hodil na sprehode, intenzivno pričel gojiti več športov, se sončil, živel na svežem podeželskem zraku, opustil kajenje, se prenehal pehati za denarjem in odvrgel vse skrbi, shujšal za 26 kg in se umiril. Telesno zdravje in počutje se je torej povrnilo – vendar moje »zavedanje« še vedno ni šlo dosti dlje kot do tega fizičnega nivoja. O tem, kdo sem »jaz«, kaj sem, kaj hočem in iščem, še vedno nisem imel pojma. Nisem mogel razumeti, zakaj me ljudje (posebno žena) ne ljubijo, ko pa si vendar tako vneto prizadevam in počnem vse mogoče, da bi pridobil njihovo naklonjenost! Ravno to je tisto: počel sem preveč in to samo navzven! Tik pred tem, ko bi se skoraj razdrl še zadnji zakon, sem naposled bil prisiljen poglobiti se v temni in nepoznani ocean moje notranjosti. Odpotoval sem za nekaj mesecev na otok Lanzarote, kjer sem pričel iskati pot do samega sebe. In nenadoma sem se zavedel, da so tu, v meni, vsi odgovori na moja vprašanja. V zunanjem svetu jih ni – tam so le reakcije na to, kar prihaja iz moje notranjosti in svet je lahko samo takšen, kot ga vidim in kot si ga sam ustvarim. Dovolj je že, če nekaj mislim ali čutim in svet se bo ustrezno odzval. Sem to, kar čutim. Vodo doživim šele, ko sem zares v stiku z njo – prav tako pa velja tudi zame! Moje telo mora ubogati naravne zakone, moje misli pa so popolnoma svobodne! Zavedel sem se, da sem vse življenje bil suženj svojih lastnih strahov in torej nisem bil sposoben sprejemati, prepuščati se, ljubiti… Kako naj torej pričakujem drugačen odziv? In ne samo to – svoje strahove sem vsiljeval tudi drugim! Kaj moram torej storiti? Že besedica »moram« je golo nasilje! Greni mi vse življenje in postavlja kretnice za popolnoma napačno smer. V resnici mi ni »treba« prav ničesar – lahko samo »smem«, če to seveda »želim«, če imam potrebo in če imam možnost izbire – to pa, kot sem ugotovil, imam skoraj vedno. Na neki točki med rojstvom in smrtjo lahko torej preneham lenariti in zapravljati čas. Saj zavedanje ne pomeni nič drugega kakor prebuditi se in ostati buden! Zavedel sem se v enem samem trenutku – kot bi prestavil ročico avtomobilskega menjalnika iz položaja za vzvratno vožnjo v položaj za vožnjo naprej! In tako sem se v tem trenutku zavedel vseh stvari, ki so prej samo visele na meni in me ovirale in niso »jaz«, niti nimajo s tem nič opraviti. Kot bi se usul plaz, doslej zajezen in čakajoč. Kot bi prižgal novo datoteko v računalniku, so se namesto pojmov: »uspeh«, »denar«, »čas«, »pomembnost«, »družina«, »služba«, »družba « in vse tisto, za čemer sem se prej pehal leta in leta, pojavili novi pojmi, ki so v življenju zares pomembni in katere sem dotlej kar nekako prezrl: »zdravje«, »veselje«, »sreča«, »radost«, »zadovoljstvo«, »mir«, »izbira«, »ravnotežje«, »harmonija«, »svoboda«, »sprejemanje« - in vse je pravzaprav samo stvar moje izbire! Vse našteto je v resnici izredno pomembno – vendar lahko traja tudi vse življenje, da se tega zavem. Ničesar od tega pa ni možno niti kupiti, niti izmeriti, nakopičiti, posedovati, vzeti, dati – vendar je prav vse to edino, kar zares lahko »imam«, ker je že nerazdružljivo v meni. Pa še ena zanimivost: vse našteto je med seboj povezano. Na primer: svoboda je lahko samo 100 odstotna in ni samo 99 odstotne svobode. In če imam svobodo, potem imam tudi vso izbiro, če pa imam izbiro, se lahko odločim za naraven način življenja – potem bom tudi zdrav, zadovoljen, počel bom le tisto, kar me veseli in sam od sebe bo prišel tudi denar, vesel bom, srečen in radosten, miren, uravnovešen, harmoničen…... Odlomek iz knjige VULKAN Joše Medveda. Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog