Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Jnana-Joga-Vera-Duhovnost-Religija-Dusa




Tisti, ki ima vero, veliko vsaj kot gorčično zrno - Jnana joga

nedelja, 19. junij 2016 @ 05:02 CEST

Uporabnik: spletna ptica

Religija in duhovnost se začneta takrat, ko se v naših dušah resnična začné uresničitev. To bi bila zarja religije in duhovnosti; in šele potem bomo lahko moralni. Morala ljudi je trenutno popolnoma enaka morali živali. Da bi storili kaj hujšega, nam to prepričuje le bič družbe, v kateri živimo. Če okolica danes reče: "Če boste kradli, vas ne bomo kaznovali," bomo vsi kar začeli pobirati, kar sicer pripada drugim ljudem.

Policist je tisti, ki nas prisili v moralo. In mnenje drugih ljudi nas naredí moralne, ker smo na tem področju pravzaprav le malce boljši kot živali. Če se le malce poglobimo v skrivnosti naših src, bomo kmalu ugotovili, kako zelo to drží. Zato ne bodimo hinavski. Raje odkrito priznajmo, da nismo religiozni in nimamo nobene pravice prezirati drugih ljudi. Vsi mi smo bratje in bi naj postali resnično moralni šele takrat, ko uresničimo religijo.

Če ste že obiskali neko deželo in vas nekdo sili, da poveste, da tam niste nikoli bili, v sebi dôbro veste, da ste. Ko torej na veliko bolj intenziven način vidite religijo in Bogá, kot vidite zunanji svet, nič več ne bo moglo omajati vašega prepričanja. Takrat boste v resnici verjeli. Prav to pomenijo besede, zapisane v vaši Bibliji: "Tisti, ki ima vero, veliko vsaj kot zrno gorčice." Takrat boste poznali Resnico, ker boste sami postali Resnica.

To je glavno sporočilo vedante — raje uresničite religijo, kajti z govorjenjem nikoli ne boste prižgali luči. Sama izvedba je res kar težavna. Sebe je On, ta Prastari Edini, ki prebiva v najbolj skritem delu vsakega človeškega srcá, skril znotraj atoma. Modreci so Ga z močjo introspekcije uresničili in se tako odmaknili od zadovoljstva in bolečine, ven iz vsega tistega, kar imamo za vrlino in sprijenost, stran od dobrih in slabih dejanj, od bitja in nebitja; in tisti, ki Ga je videl, je videl Resnico. In kaj naj zdaj z nebesi? To je bila ideja, katere kakovost smo dobili, ko smo od zadovoljstva odšteli nezadovoljstvo. To pomeni, da smo v resnici želeli vso radost tega življenja minus življenjske žalosti. To je pravzaprav nedvomno čudovita zamisel; pojavi se čisto spontano; a je vseskozi napáčna, ker absolutno dôbro ne obstaja in absolutno zlò tudi ne.

Vsi ste verjetno že slišali za bogataša iz Rima, ki je nekega dne ugotovil, da mu je preostalo samo še približno milijon funtov; zato je dejal: "Le kaj naj jutri storim?" in nato naredil samomor. Milijon funtov je njemu pomenilo revščino. Kaj je potemtakem radost in kaj žalost? To je nekaj nestanovitnega, kar se vedno spreminja. Kot otrok sem nenehno razmišljal, kako rad bi postal taksist in bi bil najbolj srečen, če bi se lahko vozil naokoli. Sedaj več nisem tako prepričan v to. Na katero zadovoljstvo ste se vi pripeli? To je zelo pomembno, da dôbro razumete, kajti to je eno od zadnjih verjetij, ki vas bo zapustilo. Predstava zadovoljstva se od človeka do človeka razlikuje. Srečal sem nekoga, ki ne more biti srečen, vse dokler ne dobi določene doze opija.

Mogoče je, da si želi v raj poln opija. Tam bi se meni bolj slabó godilo. V arabski poeziji lahko prebiramo o raju s prelepimi vrtovi, skozi katere tečejo reke. Jaz prihajam iz dežele, kjer imamo vode še preveč; veliko vasí je vsako leto poplavljenih in takrat umre na tisoče ljudi. Zato moja predstava nebes ne vsebuje vrtov z rekami; jaz bi imel raje deželo, kjer zelo malo dežuje. Naša zadovoljstva se vedno spreminjajo. Ko mladenič sanja o nebesih, sanja o takšnih, kjer bo imel prelepo ženo. Ko se ta isti človek postara, si ženske več ne želí. Naše potrebe so tiste, ki ustvarjajo naša nebesa, in slednja se spreminjajo prav toliko, kolikor se spremenijo potrebe.

Če bi bila nebesa po meri tistih, katerim so čutna zadovoljstva vrhunec njihovega obstoja, tedaj bi več ne imeli nobene možnosti napredovati. To bi bilo za našo dušo nekaj najhujšega. Ali je to vse, do česar lahko pridemo? Malce joka in veselja, nato pa umreti kot pes! Kakšno prekletstvo ustvarjate človeštvu s tem, ko si želite takšnih stvari! In ko za čutnimi zadovoljstvi tega sveta jokate, delate prav to, ker si še predstavljati ne morete, kaj resnična radost sploh je. Nebesa na Norveškem so ogromno bojišče, kjer vsi klečijo pred Odinom; odhajajo na lov na divje svinje in nato v vojno, kjer cefrajo drug drugega.

A po nekaj urah takšnega boja se jim rane spet zacelijo ter vsi skupaj odidejo v dvorano, kjer pečejo merjasca ter veseljačijo. Nato divji merjasec znova oživí ter je tako spet pripravljen, da ga naslednjega dne ulovijo. Dogaja se nekaj podobnega, kar se godí z našimi nebesi, in prav nič slabšega, le da so naše predstave mogoče malce bolj žlahtne. V prispodobi si tudi mi želimo uloviti divjo svinjo ter oditi nekam, kjer se zabava nadaljuje, kar je v resnici nekaj zelo podobnega, kot si predstavljajo Norvežani, da so vsak dan na lovu za merjascem ter ga še istega dne pojedó, nato pa ta drugi dan spet oživí, pripravljen, da ga bodo ponovno ulovili.

Zato ljubitelji modrosti vztrajajo, da mora biti radost takšna, da je absolutna in se ne spreminja. Kot takšna ne more biti enaka zadovoljstvu in užitkom, ki nam jih nudi vsakdanje življenje, a nam vedanta vseeno dá vedeti, da je v tem življenju prav vsako zadovoljstvo le del te resnične radosti, ker je radost, ki obstaja, le ena. V resnici mi vsak trenutek resnično uživamo absolutni blagoslov, čeravno je prikrit, napačno razumljen in karikiran. Prav v vsakem blagoslovu, blaženosti ali radósti, celo v sreči roparja, ki krade, se ta absolutna blaženost delno uresničuje, a je ne prepoznamo in si jo zaradi različnih zunanjih okoliščin narobe razlagamo.

Da bi to lahko doumeli, se moramo prebiti skozi negiranje, kajti šele nato se lahko začne vse pozitivno. Najprej se je treba odpovedati nevednosti ter vsem lažém in resnica se bo potem sama začela razkrivati. Ko bomo doumeli resnico, bodo stvari, ki smo se jih najprej odrekli, prevzele drugo obliko in kalup, se nam razkrile v novi luči, tokrat kot božanske. Prečistile se bodo takó, da jih bomo lahko videli kot tisto, kar v resnici tudi so. A da bi jih resnično lahko razumeli, za kaj takšnega najprej potrebujemo preblisk resnice; najprej se jim moramo odreči, da bi se lahko spet pojavile.

Vir: Jnana joga – Joga znanja in modrosti (Svami Vivekananda).

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Jnana-Joga-Vera-Duhovnost-Religija-Dusa







Domov
Powered By GeekLog