Poklicani smo, da bi spoznali sam izvor ljubezni in ga po tem dojel v vsej njegovi različnosti in lepoti.
Čim pa bi se hoteli oprijeti samo enega izraza te ljubezni in ga povzdigniti nad vse drugo, bi s tem izgubil bit, ki je zmožna na pravi način dojeti ljubezen v vsej njeni različnosti in celoti. Zaradi tega pa bi častili delček in zanemarili celoto iz katere edino je lahko ta delček živ.
Potem bi to lastno iluzijo, ki smo si jo zgradili odtrgali in poželi, kar bi nam seveda uspelo, ker bi le k temu stremeli, ta naša lastna samo-izgrajena iluzija, ki smo jo vzljubili pa kot taka ni več del ljubezni celote.
V tej zablodi v katero smo padli bi vse to kasneje poskušali ovekovečiti kot edino merodajno, ne da bi vedeli da imamo le mrtvo iluzijo in naše neresnično življenje v tem.
Vse to bi lahko imenovali, padec človeka v neresničen svet.
-Vzpon iz nevednosti-
Čim sem hotel opisati ljubezen, že se je spremenila.
Bil sem kar malo razočaran, kako pa naj te opišem, če si zmeraj drugačna.
Potem sem dojel, ljubezen je harmonična celota.
Srečen si lahko samo če si del nje in nesrečen kadar si izven te harmonične celote.
In to je vse.
V globinah ista a na zunaj neskončno drugačna v neštetih odtenkih in oblikah v večnem sožitju in harmoniji živi in poje svojo večno pesem, s tem ko človeka pelje po poti od spoznanja do spoznanja.
Ko v spoznanju, odstraniš v sebi vse to, kar te od nje ločuje, spoznaš sam notranji izvor ljubezni in ga tudi na pravi način dojemaš v vsej zunanji različnosti in lepoti.
Edino s tem postanemo v tega celoti, popolnoma na novo popolnoma drugačni ljudje.
In takrat popolnoma dojamemo vso globino hermetičnih besed;
kakor zunaj tako znotraj, kakor zgoraj tako spodaj.
Za to kar je resnično v redu, pa se ni težko iz vsega srca potruditi.
Poklicani smo, da bi spoznali sam izvor ljubezni in ga po tem dojel v vsej njegovi različnosti in lepoti. 
